Nič ne traja večno, niti mrzli novembrski dež. V ZDA so se ljudje minuli mesec frenetično lotili tipkanja, saj je potekal že petnajsti NaNoWriMo (National Novel Writing Month – Vsedržavni mesec pisanja romana), mi pa smo trenirali za zimo, ki nezadržno prihaja. Kar pomeni, da smo ostajali doma na toplem in suhem in brali. Brali Manco G. Renko, ki piše o Jonathanu Franznu, ki piše o Karlu Krausu, ki piše o apokalipsi; brali o tem, kako je literatura, hvalabogu, povsem nekoristna in neuporabna; o italijanskem resničnostnem šovu za pisatelje; o kužnosti knjižnih uspešnic; o tem, kako je akademski svet podoben drogeraškim tolpam (Univerza Breaking Bad?), pa še čem. Preverite sami!
Zdi se, kakor bi se Franzen hotel posmehniti milijonom bralcev, češ, napisal sem knjigo, ki je prav gotovo ne razumete, pa jo vseeno skušate brati. In v resnici je prav ta koncept najbolj krausovski, sploh če se spomnimo znanega stavka iz eseja, namenjenega Hermannu Bahru, očetu dunajske moderne, ki ga je iz dna duše preziral: »Če bo razumel eno samo poved tega eseja, bom vse skupaj preklical.«
Manca G. Renko: Zadnji dnevi človeštva: Ob novi knjigi Jonathana Franzna (Sobotna priloga, 3. november)
Zaradi njene mnogovrstnosti so literaturi ljudje pripisovali mnogotere učinke, tudi izključujoče: katarzo (Aristotel); nevarno okužbo duha (Platon); vročično ohlapnost morale (Rousseau); odrešujoč pobeg od lastnega jaza (Eliot); privzdignjenje ustvarjalnosti preko meja morale (Joyce). Literatura je pogubila Dona Kihota, mladega Wertherja in Emmo Bovary, a tudi rešila Cervantesa, Flauberta in Goetheja.
Sklenemo lahko, da so posebnosti literature, tako kot življenja samega, neštete in nepreštevne. Če umetnost nastaja ex nihilo – iz nič –, potem se branje dogaja in nihilo oziroma v nič.
Lee Siegel: Should Literature Be Useful? (The New Yorker, 6. november)
Zakaj je danes, ob vseh kreativnih potencialih, ki jih premoremo, tako težko oblikovati odlično tržno znamko, ki bi dostojno nadomestila ukinjeni Mobitel? Zdi se, da postaja Slovenija kompostnik pozabljenih kakovostnih tržnih znamk iz preteklosti, na katerega se nalagajo brezbrižno narisane, nekomu všečne risbice, bleščeče gibljive slike, cirkuške imaginacije zlaganega sveta, vse skupaj pa je pripravljeno za odvoz na tuje. Je mar podoba novega Telekoma vizualizacija razkroja slovenskega gospodarstva?
Jernej Stritar: Vizualizacija razkroja slovenskega gospodarstva? (AirBeletrina, 11. november)
Zgodovino romana bi torej lahko reinterpretirali kot produkt fikcijske utrujenosti: notranjega boja med knjigo in antiknjigo.
Andrew Gallix: The end of realist stories (The Guardian, 12. november)
Na italijanski televiziji – kje pa drugje, a ne? – bodo začeli predvajati X Faktor za knjige in lahko si predstavljate literate, kako v grozi iščejo zavetje. Gre za »redukcijo veščine na reality freak show«, »nadaljnjo degradacijo kulturne vrednosti besede« ipd. In ja, oddaja (Mojstrovina bo na italijanskem kanalu Rai 3 prvič na sporedu danes in jo oglašujejo kot »prvi talent show za pisatelje, ki bodo tekmovali za … objavo romana pri založbi Simon & Schuster«) bo najbrž vulgarna, neumna in sramotna. Toda potrebujemo jo. Mladim moramo dovoliti, da se seznanijo s skrivnostjo, ki smo jo predolgo zadrževali samo zase – da ti lahko knjige spremenijo življenje, da nas knjige delajo ljudi, da branje ni zgolj za piflarje. Nacionalni sklad za pismenost je nedolgo tega anketiral 35 000 otrok iz 188 šol in eno petino otrok je sram, da bi jih ujeli s knjigo v rokah.
Jonny Geller in Jonathan Myerson: Is an X Factor for novelists a good idea? (The Guardian, 16. november)
Ko se primerja s sodobniki, je častihlepen. Občuduje na primer Pissarra (»mi vsi smo morda izšli iz Pissarra«) in Moneta (»najmočnejši med nami«), zna pa biti tudi omalovaževalen (»Preziram vse živeče slikarje, razen Moneta in Renoirja«) ali celo povsem siten (»Vsi moji kolegi so riti« – francosko culs – »razen mene« ali »Pissarro je star bedak, Monet je prebrisan tič … Edini sem, ki ima temperament. Edini sem, ki zna uporabljati rdečo!«).
Colm Toibin: Cézanne: ‘The artist must avoid thinking like a writer’ (Irish Times, 16. november)
Študijo so izvedli raziskovalci leuvenske Katoliške univerze v Belgiji, ki so na desetih najbolj izposojanih knjigah v knjižnicah opravili kemijska testiranja. Na vseh so našli sledove kokaina.
Fifty Shades of Grey goes viral – literally (The Guardian, 18. november)
Čas je neusmiljen in smrtonosen, življenje je zgolj izgubljanje in paradoks spomina je, da ti vrne samo tisto, kar si nekoč imel, pod pogojem, da veš, da je bilo izgubljeno. Da bi našel, moraš vedeti, da je šlo; da bi znova zgradil svet, se moraš najprej zavedati, da se je končal. H. G. Wells je Časovni stroj objavil leta 1895. Proust je pokazal, da smo časovni stroji ljudje – čeprav smo redko tisti, ki odločajo, kam bomo potovali.
Patrick McGuinness: Who’s afraid of Marcel Proust? (The Telegraph, 19. november)
Dogaja se torej, da na trg vsako leto pride več briljantnih doktorantov, ki upajo, da si bodo izborili stalno profesuro ter uživali v svobodi in visokih plačah – kot pocestni dilerji, ki si želijo postati mafijski šefi.
Alexandre Afonso: How Academia Resembles a Drug Gang (Alexandre Afonso blog, 21. november)
Nekje sem prebrala, da naj avtorji ne bi bili sposobni presojati lastnih del, da jim potopitev v sredico vesolja odvzame zmožnost racionalnega dojemanja (tu seveda še vedno prevladuje romantična misel, da je pisanje stvar navdiha in ne, kot je v resnici, matematike, strukturiranja, izločanja), toda – z vsem spoštovanjem – literarni kritik, ki ne opazi svojevrstne ritmike jezika (recimo v Sušni dobi), ki jo med drugim povezujem tudi z odprtim prostorom puščave in sploh poseljevanjem »velikih kosov« drugega prostora v meni, ter stavijo le na avtorjevo (mojo) začasno in neobvezujočo prestavitev v drugo okolje, na kratko, popotniško avanturo, ni vreden trzljaja z očesom.
Gabriela Babnik: Pogled iz zraka (Aleksandar Hemon: Knjiga mojih življenj) (AirBeletrina, 22. november)
Svetovne prestolnice ločim na zabavne in dolgočasne – glede na kvaliteto njihovih knjigarn.
Irena Štaudohar in Zorana Baković: Prostori za veliko življenje (Sobotna priloga, 23. november)
Tragičen dogodek v Frölichovi hiši je silno pretresel pesnika Prešerna. Svojo bolečino je moral nekomu izpovedati in napotil se je k prijateljici Ani Jelovšek. Njena hči Ernestina izpričuje: “Ves zasopel in prepaden pride Prešeren moji materi povedat, da je izgubil svojega najzvestejšega prijatelja. Moja uboga, otročja mati pa, mesto, da bi kazala sočutje v njegovi bolesti, ga vpraša: ‘Kdo je potem zajca snedel?’ Globoko užaljen se obrne Prešeren proč.”
Andrej Mrak: Ti veseli in ti žalostni dnevi Andreja Smoleta (MMC, 24. november)
Nick Cave je Leonard Cohen na steroidih. Prvoborec postpunka, ki mu je zadišal blues. Prerok, navdahnjen z Janezovim Razodetjem, ki v kataklizmi vesoljnega potopa sluti porodne krče rock’n’rolla …
Sergej Harlamov: Nick Cave, morilec mehkega srca (AirBeletrina, 25. november)
»Romanjenje«; glagol, ki so ga skovali organizatorji in ki literarno delo več kot očitno dojema ne toliko kot kulturno dejstvo, ampak bolj kot delo; ni bilo še nikoli tako popularno.
Colin Robinson: How to write 50,000 words in a month (The Guardian, 28. november)
Moško homoseksualnost pogosto opažajo pri botojih oziroma amazonskih rečnih delfinih v ujetništvu (opažanj iz narave ni, a ker je delfine v motnih vodah Amazonke in Orinoka pač težko opazovati, to ne pomeni, da tam ni podobno). Pri tem samec s penisom včasih penetrira v dihalno odprtino drugega samca. Skratka, jebe ga v nos. To se dogaja tudi v heteroseksualnih odnosih. Samci tudi masturbirajo. Kako, se vprašate, ko pa nimajo rok? Ha, imajo pa zato plavuti!
Aleksandar Žiljak: Jebem te u nos!: ili: Kratki prilog raspravi o Referendumu (Napredna inteligencija blog, 28. november)
