AirBeletrina - Nespregledano: oktober
Panorama 2. 11. 2015

Nespregledano: oktober

Ilustracija: Ana Baraga

Vedno hladneje postaja in to se opazi tudi na naši rubriki, ki je vse bolj polna. K oktobrskemu naboru članku in vremenu primerno tako priporočamo kuhano mlado vino – letina 2015 je spet odlična, zatrjuje del našega uredništva, medtem ko drugi del samo kima s kozarcem na ustnicah. Skratka, na zdravje, in berite: kako si je v kriminalkah očitno težko zamisliti morilko, ki bi ubijala iz čistega vznemirjenja; kako tatvine siromašijo literarno zgodovino; kako je Darko Macan zombijem vrnil dušo; kako moške odbijajo pametne ženske; zakaj moramo biti hvaležni našim učiteljem pisanja ter zakaj je od akademikov nemogoče pričakovati, da bi pisali razumljivo in jasno. Za konec pa še bonus posladek.

 

Mislim, da sem med odraščanjem šel pogosteje na Mars kot sem v New York, čeprav je bil Manhattan oddaljen le 45 minut in 15 centov vožnje z avtobusom.

George RR Martin: Our long obsession with Mars (The Guardian, 1. oktober)

 

Zakaj pisatelji zmeraj dobimo to vprašanje? Zakaj bralci vztrajajo pri tem, da bi izvedeli, ali je zgodba, ki so jo z užitkom prebrali, »resnična«?

Leslie Pietrzyk: Did It Really Happen? Fact, Fiction, Fate. When Fiction Seems All Too True (Literary Hub, 5. oktober)

 

Še vedno se trudimo, da bi sprejeli, da je lahko tudi moški žrtev ženske zločinke, zlasti takrat, ko ima nasilno kaznivo dejanje tudi seksualni element. To velja tako za kriminalke, kot v življenju. Na nekem nedavnem dogodku so mi bralci in bralke povedali, da bi se jim zgodba o spolnem napadu ženske na moškega zdela neberljiva. »Preveč sramotna,« je dejal nek bralec.

Melanie McGrath: Murder she wrought (Aeon, 6. oktober)

 

Umberto Eco: Samo poglejte, kdo je s Severa romal v Atene: ekstremna desnica in ekstremna levica. Stari politični tabor se je povsem sesul sam vase.

Giovanni di Lorenzo: Je ta kaos za vas kot levičarja boleč?

Umberto Eco: Boleč ne, saj je bilo ideološki zaton mogoče predvideti. Kar bi od levice še lahko ostalo, je občutek za socialno trdnost, a tudi ta je postavljena na težko preizkušnjo, če je celotni hišni svet na nogah v trenutku, ko naj bi se v bližino naselilo 19 beguncev. S tem je ogrožena edina vrednota, na katero se levica še lahko sklicuje, preden gre vse skupaj k vragu.

Giovanni di Lorenzo, Umberto Eco: Italien ist immer ein rechtes Land gewesen (Die Zeit, 8. oktober)

 

Ko nekdo, kot je Breithaupt, ukrade knjigo, tudi če je to zelo stara knjiga, obstaja kataložni zapis, ki nam pove, da ta manjka – verjetno pa tudi še kakšna kopija kje na svetu. Toda ko ukrade pismo Flannery O’Connor Johnu Croweu Ransomu – razen če je pismo kdo fotokopiral –, to v bistvu preneha obstajati. Ne le, da smo izgubili informacije iz pisma, ne zavedamo se niti, da teh informacij nimamo.

Travis McDade: The Unseen Theft of America’s Literary History (Literary Hub, 8. oktober)

 

Pomislim na pomembnega teoretika družbenih paradoksov, Paula Watzlawicka. Napisal je knjigo z naslovom »Iskanje nesreče«. Sam verjamem v to dobesedno. Mislim, da smo ljudje mojstri tega, kako sabotirati svojo srečo. Želimo si, da bi bili morda skoraj srečni, vendar ne zares srečni. V resnici si ne želimo, česar si želimo. To je temeljni nauk psihoanalize.

Slavoj Žižek v Michael Schulson: Slavoj Žižek on Obama, Bernie, sex and democracy: “That’s the reality of global capitalism. Everyone is violating the rules” (Salon, 11. oktober)

 

»Moški potrebujejo pozornost,« je pojasnila. »Potrebujejo hrano, tisti mali sunek ega, ki jih od časa do časa obide. Dajem lahko svoji družini, svojemu delu – ampak v tem trenutku ne bom dajala moškemu.«

Odvrnila sem, da mi je vzelo dolgo časa, preden sem spoznala moškega, ki ga ni bilo strah moje moči, in Rihanna je odgovorila: »Sama sem še vedno v tem času.«

Miranda July: A Very Revealing Conversation with Rihanna(The New York Times Style Magazine, 12. oktober)

 

Macan, negativist kakršen je, se je najprej nad predlogom le namrgodil in zavihal nos, češ, takih debilan pa on že ne bo pisal, dokler čez par tednov v neki zgodovinski knjigi ni prebral, da velika kuga, ki je po Evropi kosila v 15. stoletju, ni pobila le, kot so sprva mislili, ene tretjine prebivalstva, ampak kar dve. Macanova prva reakcija (spet indikativna za njegov črni šarm) je bila menda: »Jebenti, zakaj ni kar vseh«.

In še v istem hipu se mu je vse skupaj sestavilo v odličen, divje originalen scenarij za, reci in piši, dve muhi na en mah: ZOMBIJEVSKO UKRONIJO, v kateri se je bralec za nameček prisiljen identificirati z nemrtvimi spakami […].

Izar Lunaček: Müsli in rüsbe: Mi, mrtvi (Delo, 14. oktober)

 

Nova študija /…/ dokazuje, da čeprav imajo moški radi idejo o partnerstvu z inteligentno žensko, jih te, ko jih spoznajo v resničnem življenju, odbijajo.

Erin Coulehan: This is why I’m still single?: Men think that smart women are sexy- but only from a distance (Salon, 21. oktober)

 

Zakaj imamo tako radi svoje učitelje pisanja? Zakaj se jih, še leta pozneje, spominjamo s tolikšno hvaležnostjo? Mislim, da zato ker se pojavijo, ko jih najbolj potrebujemo, ko smo mladi in ranljivi in se tipajoče približujemo tej obrti, za katero naša kultura nima veliko spoštovanja, a jo mi vseeno začenjamo ljubiti. Imajo toliko moči. Lahko bi nas zasmehovali, nas omalovaževali, da bi povzdignili sebe. A naši učitelji, če so dobri, namesto tega storijo nekaj malone svetega, česar nikoli ne pozabimo: jemljejo nas resno. Sprejmejo nas kot nove člane ceha. Prenašajo ne preveč čudovite zgodbe, ki jih pišemo, omamljene stavke, ki jih izgovarjamo, naše majave estetske teorije in naše poze, ker so bili tudi sami nekoč tam.

Mi rečemo: Mislim, da bi postal pisatelj.

Oni rečejo: Dobro zate. Nadaljuj.

George Saunders: My Writing Education: A Time Line (The New Yorker, 22. oktober)

 

Čeprav se strinjam, da sta Maček Muri in Pika Nogavička odlični besedili, bi jima družbo lahko delal tudi kakšen tekst, napisan v zadnjem tisočletju – glede na letnico nastanka izbranih besedil bi hči z lahkoto hodila v šolo z mojih berilom.

Tina Bilban: Rehabilizacija z Zoprno liriko. Zakaj pride do poškodb in kako bi jih utegnili pozdraviti? (LUD Literatura, 24. oktober)

 

Z drugimi besedami, včasih je preprosto večji intelektualni izziv pisati jasno in razumljivo. »Ni težko biti kompleksen, težje je biti enostaven,« pravi Bosley. »Če bi morali svoje razmišljanje prevesti v preprost jezik, bi to iz akademikov naredilo boljše raziskovalce in boljše pisce.« Verjetno pa bi to pomenilo tudi to, da bi več ljudi, vključno z njihovimi kolegi, prebralo njihovo delo.«

Victoria Clayton: The Needless Complexity of Academic Writing (The Atlantic, 26. oktober)

 

V Lynchevem lastnem govoru in govornih vzorcih iz njegovih filmov daje jezik vtis, da se uporablja manj za proizvajanje smisla in bolj za proizvajanje zvoka. Da bi užili stvarnost besed se moramo umakniti njihovi omejujoči naravi.

Dennis Lim: David Lynch’s Elusive Language (The New Yorker, 28. oktober)

 

Mistika na ljubljanski filozofski fakulteti, predvsem na oddelkih za filozofijo in primerjalno književnost, visoko kotira.

Jožica Grgič: Ena sama odličnost (Sobotna priloga, 30. oktober)

 

Fenomen, s katerim imamo opravka, je v strokovni literaturi znan kot »storilnostno naravnana podoba« in je, če bi ga poskušali zajeti v formuli, samodojemanje, ki temelji na prepričanju, da smo vredni le toliko, kot smo produktivni.

Anej Korsika: Motor z notranjim zgorevanjem. O storilnostno naravnani samopodobi (Pogledi, 31. oktober)

 

Bonus za vse ljubitelje Bartelbyja: Krasna interaktivna analiza enega najpomembnejših in največkrat interpretiranih literarnih besedil. Zabavajte se.