Pred nami so težki meseci, praznikov je konec in do naslednjih se zdi cela večnost. Zato je izbor meseca oktobra bolj zvezdniški in bleščeč: od Loacha preko Cohena do Adele (in kje je njena Nobelova nagrada!?). Film Jaz, Daniel Blake prvega med naštetimi si boste lahko ogledali tudi na prihajajočem Liffu, zadnji album drugega lahko že poslušate, tretja, kraljica strtih src, pa je za Vanity Fair spregovorila o poporodni depresiji in o tem, kako najraje nikoli več ne bi šla na turnejo. Kmalu pričakujemo tudi novi roman Zadie Smith, prvega, v katerem je spregovorila prvoosebno. New Yorker je objavil tekst Elene Ferrante, ki je nastal kot odgovor na to, da švedski založnik ni hotel izdati njenih Dni zavrženosti zaradi neprimernega starševskega odnosa, ki naj bi ga imela protagonistka Olga do otrok. V domačih medijih pa sta v oktobru kraljevala dva članka, ki tematizirata smrt, sploh takšno, v katero se vpletajo drugi ljudje, tisti, ki se teže smrti sploh ne zavedajo. Erica Johnson Debeljak o namigovanjih, da naj bi njen mož Aleš Debeljak storil samomor in ženska, ki je bila prisiljena storiti splav ter vas prosi, da nikar ne molite zanjo.
Kritiki pravijo, da je Loacheva največja šibkost, da se nikoli ni spremenil: še vedno je na isti marksistični poziciji kot pred polovico stoletja. Njegovi oboževalci pravijo, da je to njegova moč. Loach sam, danes nenavadni osemdesetletnik, bi vprašal, zakaj na božjo voljo bi se on moral spremeniti, če sistem ostaja isti.
Ken Loach v Simon Hattenstone: Kakšen človek sploh si, če nisi jezen!? The Guardian, 15. oktober
Ko sem odraščala, se mi je celotna ideja o tem, da sem deklica, zdela kakor ogromno dela. Še danes sicer nosim šminko in maskaro, a ne storim ničesar drugega. Ne urejam si nohtov na nogah ali rokah. Na zmenkih sem se slabo odrezala, ker je šlo za prezentacijo nečesa … Sicer pa se mi zdi, da ženske radikalno pretiravajo s svojimi predvidevanji o tem, kaj moški opazijo ali za kaj jim je mar.
Zadie Smith: The Pieces of Zadie Smith. New York Times, 17. oktober
Dylan je nadaljeval z vožnjo. Čez čas je Cohenu povedal, da mu je slavni tekstopisec tistega časa rekel: »Ok, Bob, ti si številka ena, ampak jaz sem številka dve.« Cohen se je nasmehnil. Nato mi je Dylan rekel: »Kar se mene tiče, Leonard, si ti številka ena. Jaz sem številka nič.« S tem je mislil, vsaj tako sem razumel in nisem nameraval oporekati, da je njegovo delo neizmerljivo, moje pa precej dobro.
Leonard Cohen v David Remnick: Leonard Cohen Makes it Darker. The New Yorker, 17. oktober
Pa vendar se lahko v situaciji, ko se bo morala odločati o tem, ali bo nosečnost nadaljevala ali prekinila, že jutri znajde čisto vsaka ženska. Čisto vsaka! Ker to se ti preprosto zgodi. Misliš, da se ti ne bo. Tudi jaz sem. Pa se ti vseeno zgodi. Ker je odpovedala kontracepcija. Ker ob življenju pod pragom revščine niti sebi ne moreš kupiti hrane in si plačati bivališča. Ker si bila posiljena. Ker si sama še praktično otrok. Ker še nisi dovolj zrela. Ker si otrok ne želiš. Ker si otroka želiš, a ima tisti, ki ga nosiš, gensko napako, zaradi katere bo umrl še pred rojstvom ali tik po njem. Ali pa zato, ker je nenadoma ogroženo tvoje življenje.
Nadlegujete me. Mladina, 21. oktober
Toda vzgib, ki ga razumem in tudi odpustim, je ta, da se moramo v primeru, da je bila Aleševa smrt zgolj neumna in naključna nesreča, soočiti z negotovostjo svojih življenj in z ničevim prepričanjem, da nadzorujemo svoje življenje. S to realnostjo se je težko soočiti, saj pomeni, da se kaj takega lahko zgodi vam ali pa komu, ki ga ljubite. Takšna stvar lahko vzbudi globok primarni strah. Zato tudi takšna ihta pri projiciranju zgodbe na prazen zaslon, saj je smiselna in osmisli nerazložljiv človeški dejavnik tam, kjer tega smisla ni.
Erica Johnson Debeljak: Pesnik+smrt={ }. Sobotna priloga, 29. oktober
V resnici mislim, da je najpogumnejša stvar ne imeti otrok; vse moje prijateljice in jaz smo bile pod pritiskom, da jih moramo imeti, ker je to nekaj, kar odrasli počnejo. Svojega sina imam raje kot karkoli na svetu, a si vsak dan, ko imam minute ali dve, zaželim, da bi lahko počela karkoli si želim, kadarkoli si želim. Vsak dan čutim to.
Adele v Lisa Robinson: Adele, kraljica src. Vanity Fair, 31. oktober
V drugih obdobjih sem zagrenjeno in jezno verjela, da samo moški, ki so mojstri pisanja, lahko svojim ženskim likom določijo, da bodo rekli, kar ženske resnično mislijo in rečejo in živijo, a si tega ne drznejo napisati.
Elena Ferrante: What an Ugly Child She is. The New Yorker, 30. oktober
