Nezanesljiva zgodovina vs. zanesljivi spomin

Eden najuglednejših sodobnih irskih pisateljev, romanopisec, dramatik in pesnik Sebastian Barry, rojen leta 1955 v Dublinu in sin znamenite irske igralke Joan O’Hara, je trikratni nominiranec za Bookerjevo nagrado in kot prvi irski pisatelj dvakratni prejemnik nagrade Costa za roman in knjigo leta (2008 za The Secret Scripture in 2017 za Days Without End). V letih 2018–2021 je prejel naziv lavreata za irsko fikcijsko literaturo, leta 2024 pa mu je francoska vlada podelila laskavi naziv viteza umetnosti in literature.

Barry je pisateljsko pot pričel leta 1982 z romanom Macker’s Garden, med letoma 1983 in 1989 je izdal tri pesniške zbirke, nato pa se posvetil pisanju romanov in dramskih besedil. Z doslej izdanimi dvanajstimi romani in petnajstimi dramami predstavlja glas, ki skozi kruto in v več generacij segajočo usodo protagonistov razkriva zamolčane izseke iz irske zgodovine prejšnjega stoletja. Irska revolucija in državljanska vojna ter posamezniki, ki so se znašli na napačni strani političnih prelomov, dvomljiva vloga katoliške cerkve pri vzpostavljanju nove irske republike in še bolj nedopustna pri upravljanju sirotišnic z nepreštevnim številom zlorabljenih otrok, Magdalenske pralnice za na družbeni rob odrinjena dekleta, nehumano ravnanje institucij za mentalno oskrbo, posilstva, umori, samomori, izdajstva in verolomstva so osrednje tematike Barryjeve večplastne, neprizanesljive in težke pisave. »Svoje junake želim rešiti iz mrzlih rok zgodovine in molka, v katerega so zavita določena obdobja naše zgodovine,« je povedal pisatelj. »Zgodovina se mi je zmeraj razkrivala kot opijanje dejstev, kar je prisotno v vseh ruševinah, iz katerih sestavljam svoje delo.«

Ob popisovanju časa krvavih dogodkov in v dolgoletni molk zavitih brezštevilnih osebnih tragedij se pisatelj večkrat opira tudi na resnične osebe iz svoje širše družine. Pri tem se posamezni protagonisti ali njihovi potomci pojavljajo v več njegovih delih, s čimer med drugim kažejo na posledice, ki jih ima nezavidljiva usoda številnih posameznikov na celotno rodbino. Pri tem Barryjeva proza razkriva zanimiv paradoks; literarno vijuganje med tako imenovanima nezanesljivim spominom in zanesljivo zgodovino doživi usodni preobrat: zgodovina se z zamolčanostjo, prikrivanjem in sprenevedanjem institucij pokaže kot nezanesljiva, posameznikov spomin pa, četudi načet s travmatičnimi dogodki in podvržen pozabi ali halucinacijam, postane edini zanesljivi glas zgodovine. Glas, ki mu kljub nepredstavljivo bolečim izkušnjam gre verjeti in tudi na njegovi osnovi graditi resnično zgodovino Irske. V svojih romanih Barry neprizanesljivo ruši absolutno določenost irske zgodovine, ki so jo desetletja skrbno gradili ter nadzirali za to poklicani varuhi človekove morale in ki je na trdnih temeljih zamolčevana zgodovinska dejstva niso mogla spodnesti, pri tem pa z ranljivim glasom spomina razkriva preteklost na ta način, da svojim protagonistom podeli možnost, da jo na novo umislijo. »Dejanska nezanesljivost zapisanega me skrajno fascinira,« je zapisal, »preteklost je zapleten prostor in moje pisanje je na neki način globoko sumničavo. A pogum, ki je potreben, da se zapiše tisto pomembno, je, če le ni zapisano iz maščevanja, poklon.«

V slovenščino sta doslej prevedena zgolj dva Barryjeva romana; leta 2011 je založba Modrijan v prevodu Jureta Potokarja izdala Skrito sporočilo (The Secret Scripture, 2008), leta 2025 pa je pri Mladinski knjigi v prevodu Danice Križman izšel roman Onkraj spomina (Old God’s Time, 2023). V Skritem sporočilu predstavlja glas »nezanesljivega« spomina stoletna Roseanne McNulty, ki je polovico življenja preživela v bolnišnici za duševno bolne in skozi dnevniške zapiske o svoji družini razkriva skrivno zgodovino Irske od tridesetih let prejšnjega stoletja naprej, pri čemer je njena izpoved postavljena nasproti »vsevedni« in na uradnih zabeležkah ustanove temelječi pripovedi njenega zdravnika dr. Grena. Njen »nezanesljivi« spomin razkrije zlorabo moči cerkve in psihiatričnih ustanov, ki lahko posameznika izbrišeta iz družbe. Roman Onkraj spomina izpostavlja spolne zlorabe otrok v cerkvenih ustanovah in pokaže, kako poguben vpliv imajo te travme ne zgolj na celotno življenje žrtve, ampak tudi na njihove potomce. Zgodba se odstira z ene perspektive, ki jo v izmenjujočih se sekvencah toka zavesti kot glasu (ne)pozabljene zgodovine na eni strani in sodobnega dogajanja na drugi razkriva osrednji protagonist romana Tom Kettle.

S slednjim je Barry spomnil na irskega ekonomista, novinarja, odvetnika, pisatelja, vojnega pesnika in vojaka Thomasa Michaela Kettla (1880–1916), eno vodilnih irskih osebnosti na prelomu dvajsetega stoletja, ki je vdahnil novo intelektualno življenje irski strankarski politiki in čigar smrt — kot britanski vojak je padel na zahodni fronti — je veljala za veliko izgubo v irskem političnem in intelektualnem življenju. Kot osrednji protagonist Barryjevega predzadnjega romana — letos je izšel njegov The Newer World — razkriva še en paradoks pisateljevega upovedovanja problematične irske zgodovine. Tom je kot upokojeni policist in še pred tem vojak z izjemno ostrostrelsko natančnostjo uradno v službi nosilca družbenih vlog in glas institucij, se pravi tistega segmenta, ki si je prizadeval ohranjati status quo uradno postavljene zgodovine. Vendar je v romanu prav on nosilec zamolčane druge strani zgodovine, nosilec resnične izkušnje in jezik te izkušnje. Kot tak je edini most med njima, edini varuh spomina, s čimer pokaže, da je zgodovina tista, ki je selektivna, in da je spomin tisti, ki ohranja uradni zgodovini nedostopno čustveno resnico. Njegova počasna in težka pripoved je nalomljena z nepredstavljivo bolečimi intimnimi izgubami — enega za drugim je izgubil soprogo ter oba otroka —, nejasnostjo spomina, občasnih halucinacij in ponovnega pripovedovanja, se pravi poustvarjanja in zapolnjevanja »neizgovorljivih tišin« ter »čudnih praznin« irske zgodovine, kot se je izrazil pisatelj, ki so nastale zaradi prikrivanja krutih delov preteklosti kot posledice političnih, verskih in družbenih pritiskov sodobne Irske.

Skozi razplasteno dvotirno pripoved, ki izmuzljivo prehaja ena v drugo in zahteva bralčevo popolno pozornost, se prepletajo sočasno dogajanje, ki skozi vse večjo napetost meri na kriminalni zaplet, in Tomovi spomini, ki po devetmesečnem upokojenskem miru v hiški ob morju z vso silo udarijo na plan in cefrajo njegovo razboleno dušo. Pri tem se skozi fragmentarno, kaotično in najbrž nikoli končano zgodbo razkriva razdrobljenost irske preteklosti, njene notranje protislovnosti in usode posameznikov, ki jih je zgodovina potisnila na rob. Četudi skozi Tomove spomine ni vselej jasno, kaj je res in kaj njegova halucinacija ali v skrotovičeni bolečini naplasteni spomin, se skozi celotno pripoved vendarle dokaj jasno pokaže ne le preteklost, ki sta ji bila v otroštvu kot siroti podvržena Tom in soproga June in katere nezaceljene ter nezaceljive posledice imajo poguben vpliv tudi na njune otroke, ampak prav tako potek dogodkov, ki so sledili vnovični obravnavi davno zaprtega policijskega primera. Edini del, ki ostaja zares odprt in podvržen različnima pogledoma, je zaključek romana, ki pa v obeh možnih primerih prinaša osrednjemu liku spokoj, zaradi česar je ta kljub naraščajočim tesnobnim občutkom, ki jih pripoved skozi branje vzbuja v bralcu, nekako pomirljiv in svetel.

Tako z nekdanjim krvavim dogodkom, v katerega je bila spričo grozljivih otroških travm iz katoliške sirotišnice, ki so jo zasledovale, po vsej verjetnosti vpletena June, kot s Tomovo zaključno akcijo, v kateri pred ugrabitvijo s strani nasilnega očeta reši majhnega dečka, Barry problematizira tudi občutljivo temo maščevanja in njegovega smisla. Ali prinaša osebno zadoščenje? Se je na ta način možno osvoboditi zadušljive travme? Bo prihodnost potem znosnejša, lepša ali pa bodo postaje križevega pota enako ali še močneje trgale posameznikovo dušo? Je dejanje June, ki ga bralec spričo njenega razkritja lastnega otroštva ne obsoja, ampak nekako razume, pomenilo kal njene lastne odrešitve? Njeno kasnejše tragično dejanje, ki razen nje pogubi tudi njeno hčer, temu ne more pritrjevati. »V kuhinji, na deski za kruh, hladen in teman, je ležal posvečeni nož. Ki je ubijal, a ne ubil. Ki je terjal maščevanje, a ni maščeval. Ki je hotel biti orodje odrešitve, a ni nikogar odrešil.«

V introspektivni, gosti in poetični pripovedi, ki bralca potaplja v burni in z nepredstavljivo bolečino prežeti notranji svet tako Toma kot June, neredki opisi narave, še posebej mirne morske obale in v večer nagibajočega se dneva, predstavljajo meditativno nasprotje celotne pripovedi. Ob njih se v kontrastov polnem romanu kaže še ena dvojnost; Tomovi spomini na kruto otroštvo se nenehno prepletajo z njegovo ljubeznijo do June in obeh otrok, s spomini na srečno družinsko življenje, za katerega se je vsaj nekaj časa zdelo, da ga nič ne more prekiniti, da je ljubezen tista, ki lahko preseže nepresegljivo.

Onkraj spomina, ki v prevodu meri na pomenski prenos, je roman o spominu, bolečini, izgubi in krhkosti človeškega uma. Pretresljiva, plast za plastjo razkrivajoča se pripoved o tem, da je irska preteklost prežeta s tišino in pozabo, a tudi vztrajnostjo, ljubeznijo in človečnostjo, je intimna psihološka študija in družbenokritično delo, ki razgalja temne plati irske zgodovine in nikoli končane notranje boje njenih žrtev za dostojnejše in lepše življenje.