Je še kaj junaštva? Kakšna je danes definicija junaka? Kdo je pogumen? Tisti, ki se bori za ideale prednikov, države, svojih nadrejenih, ali tisti, ki sledi svojim notranjim občutkom in se upre? Mazzinijev roman Paloma negra se ukvarja prav s tem vprašanjem.
Dogajanje je postavljeno v čas po drugi svetovni vojni, ko je bil sovražnik znan in lahko razpoznaven: izdajalec, najhuje, izdajalec domovine in torej najbolj nizkoten primer državljana. Kdor izda državo, ima že podpisano smrtno obsodbo, njegovo življenje je brez vrednosti. A kdo je tisti, ki obsodbe brez sodnika, brez procesa, podpisuje dan za dnem in koliko časa lahko miruje njegova vest?
Protagonist David ne more več. Njegova vest se je zganila in prerasla v tihi odpor, v katerem ne stori ničesar. Zakaj David preneha in noče več podpisovati nalogov za usmrtitev? Ker je »v življenju videl že preveč trpljenja« . Nemogoče ga je premakniti in celo grožnja, da bodo škodovali njegovemu sinu, če se ne ukloni, ne zaleže. Ne more več. Ko ga mentor pošlje v odročno slovensko vas, da bi tam spet našel stik s svojim maščevalnim gonom, se David ne zlomi. Kot orodje aparata ne more več delovati: »Misel, da podpisujejo iste ukaze kot jaz, a hkrati razmišljajo o merah tujih vil in bazenov, je v meni nekaj prelomila. Dosti je bilo. Konec je.«
David ni zgovoren. Nima razvitega glasu, saj mu ga Mazzini le redko dá. Tako je David v vasi tihi opazovalec. Vsi vedo, kdo je in on ve, kdo so kontrabandisti. A Mazzini akcijo prepušča filmom. V njegovem romanu smo namesto tega seznanjeni z življenjem. Predstavi nam raznobarvno vrsto likov, ki imajo izdelan karakter, pogled na svet in govor. Slike nam kar same od sebe skačejo pred oči, kar ponovno spominja na Mazzinijevo ukvarjanje s filmom. Mazzini ve, da se morajo pred bralčevimi očmi odvijati gibljive slike. Slike, kakršnih si želijo tudi vaščani, ki si hočejo na vsak način ogledati mehiški film. Tipični mehiški film z vzvišeno retoriko, patosom, črno-belo zgodbo, kjer so hudobni grdi in dobri lepi. Vaščani si želijo ubežati resničnosti, v katero so ujeti; med vodjo upornikov/kontrabandistov in komunističnim državnim strojem. Upornik v Mazzinijevi zgodbi tako v svoji nedotakljivosti ter zatiranju šibkih postane enak državi, oblasti, resnična oblast, David pa skupaj z vaščani išče svojo pot iz vsakdana. In tako David kot vaščani se zavedajo, da »se obrnemo vase šele, ko ugotovimo, da na svet ne moremo vplivati, marveč smo le drobno kolesce mehanizma, ki za nas sploh ne ve.«
Glasnost, junaštvo, upor in beg vseskozi stojijo v ozadju, saj je v prvem planu prostor za nosilno, naslovno temo: smrt. Paloma negra je nosilka smrti, vseobsegajoče in hkrati nevidne, »ki pride brez pompoznih violin«, v lepoti in izmuzljivosti trenutka. »Bi bili srečni, če bi zmogli ustaviti čas,« ali smo srečni, ker je vse minljivo? Mazzini nas opozarja, da ima le film možnost ustvarjanja iluzije večnosti, ponovljivosti. Življenje je drugačno. Pot je v bistvu samo ena, po njej nas vodi paloma negra. Ko/če se tega zavemo, postanejo trenutki … No, pač postanejo, dvignejo se iz svoje minljivosti, neopaznosti, v spomine.
Če ste med tistimi, ki jih dolga zima pahne v stanje melanholije in želite te občutke doživeti do konca, medtem ko uživate ob dobri zgodbi, vam toplo priporočam Mazzinijevo Palomo negro. Boste videli, da niste sami, ko mislite smrt.
Miha Mazzini: Paloma negra. Študentska založba, zbirka Beletrina, Ljubljana 2012, 285 str, 27€.
