Med 22. septembrom in 20. oktobrom se bo v Sloveniji zvrstila kopica dogodkov festivala Razpoka, prvega slovenskega festivala prenove in trajnostnega bivanja, ki ga kurirata Ajda Bračič in Andraž Keršič. Na osrednjih festivalskih dnevih, 8. in 9. oktobra, so se v prostorih Muzeja arhitekture in oblikovanja odvijale delavnice, predavanja in pogovori, sama pa sem se udeležila pogovora Mesto pod soncem, kjer so svoja razmišljanja o Ljubljani delile_i konceptualni umetnik Danilo Milovanović, pisateljica in antropologinja Ana Svetel in arhitekt Matevž Čelik.
Razpravo je odprl Danilo Milovanović, pri čemer se je osredotočil predvsem na primerjavo med Ljubljano pred desetimi leti in Ljubljano zdaj, pri čemer je mesto motril kot živ organizem. V tem času se je mesto namreč intenzivno obnavljalo, predvsem pa gentrificiralo in turistificiralo, zaradi česar je v njem vse manj napak, nedoslednosti, ki jih sicer išče in raziskuje kot vizualni umetnik. Med svojim predavanjem je predvajal tudi videomontažo, v kateri so bile predstavljene njegove umetniške prakse, polne praznih con, gradbenih jam in lukenj ter začasnih prostorov, ki dandanes zaradi prenove izginjajo. Prav tako je omenil, da je v Ljubljani vse manj alternativnih in neodvisnih prostorov, kot denimo Metelkova ali pa nekdanji Rog, mesto pa postaja uniformirano in se bliža statusu prestolnice z določenim kapitalskim potencialom. Obenem je v mestu vse manj premisleka o socialnih politikah, v zadnjih letih pa je tudi naraslo število brezdomcev. Poudaril je še svoje zanimanje za razliko med centrom in obrobjem, prav tako pa za tesnejše četrtne skupnosti, in pri tem povzel, da zaradi nadzora in varnosti v mestu marsikdaj izgubimo njegovo spontanost.
Razpravo je odprl Danilo Milovanović, pri čemer se je osredotočil predvsem na primerjavo med Ljubljano pred desetimi leti in Ljubljano zdaj, pri čemer je mesto motril kot živ organizem.
Ana Svetel je v svojem eseju predstavila predvsem mnogotere pomenske plasti prestolnice, ki ji zdaj predstavlja dom. Pri svojem intimnem razumevanju Ljubljane je šla skozi faze: začetno tipanje, občudovanje in nazadnje pritoževanje. Njen najljubši del mesta je gozd. V mestnem središču se je dotakne predvsem prisotnost stavb parlamenta, vlade, ki so skozi leta postale del njene rutine. Po premisleku je ugotovila, da jo ob tem, ko se giblje po središču države, prevzame nekaj večjega, povezanega s simbolno vrednostjo mesta. To je v svojem predavanju povezala z državljansko zavestjo, ki Ljubljano oblikuje v več kot le ljubko in turistom prijazno mesto. Zaradi tega meni, da bi o njej morali razmišljati drzneje. Posvetiti bi se morali temu in se boriti za to, da bi mesto pripadalo vsem.
Matevž Čelik se je svoje zgodbe o Ljubljani lotil skozi različne literarizirane in ironične zgodbe o avtomatih. Začel je z e-polnilnicami, ki so začele zapolnjevati mesto, in orisal način njihovega polnjenja. Nadaljeval je s postajami za izposojo koles in kartomati na železniški postaji, ne nazadnje pa tudi z avtomatskimi blagajnami v trgovinah. Pri opisih aparatov je operiral z besediščem, zaradi katerega so se ti zdeli živi, antropomorfni in skoraj človeški. Kljub temu je v avtomatih zaznal predvsem njihovo robotskost, osredotočenost na številke, predvsem pa je bil kritičen do njihovega nadomeščanja ljudi ter človeških služb. Dodal je še, da avtomati nimajo dolge življenjske dobe in da so energetsko potratni, ne nazadnje pa prostore tudi izpraznjujejo, saj slednji zaradi njihove avtomatiziranosti postajajo arhetipski. V njih namreč ni več odnosov, kot smo jih poznali poprej, ko so tudi storitve bile način socializacije in prostor varnosti, miru v mestu, predvsem pa medsebojne prepletenosti in povezanosti.
Pri opisih aparatov je operiral z besediščem, zaradi katerega so se ti zdeli živi, antropomorfni in skoraj človeški.
Mogoče je zaključiti, da so govorke_ci, vsak s svojo perspektivo, ponudili širok pregled spreminjanja mesta v sodobnem času, tako v širšem, kolektivnem kot tudi v intimnem, individualnem smislu. Pri tem so vse_i tri_je poudarjale_i predvsem socialne potenciale mesta, za katere se jim zdi, da so v Ljubljani ogroženi. Opozarjale_i so tako na oblastne socialne politike kot tudi na pomen tesneje prepletenih skupnosti, kjer si ljudje lahko delijo samo urbano izkušnjo. S tem so porušile_i mit o udobni anonimnosti prestolnic, kjer naj bi izoliranost in uniformiranost omogočali predvsem možnosti in svobodo. Skozi problematiko socialne izoliranosti in odtujenosti so nakazale_i mnogotere pasti avtomatizma in gentrifikacije. O mestu so namreč želele_i govoriti predvsem kot o prostoru, kjer se lahko pletejo odnosi, predvsem pa upanje, da lahko drug za drugo_ega ne nazadnje tudi poskrbimo.