S Ko Unom, častnim gostom letošnjega festivala Dnevi poezije in vina, enim izmed najbolj znanih in priznanih pesnikov iz Južne Koreje, ki deluje tudi kot prozaist in politični aktivist, sem se srečala na vetrovni avgustovski dan in v pogovoru, ki naj bi trajal dvajset minut, a se je (brez vsakršnega negodovanja, drznila bi si celo reči, da v obojestransko veselje) razvlekel na dobro uro, spoznala, da mi je žal, da je šlo bržkone v tem primeru za enkratno srečanje: Unovi odgovori so se me dotaknili, kakor je on sam zatrdil, da so se ga dotaknila moja vprašanja: S temi vprašanji sem postal superiornejši svojemu včerajšnjemu Jazu, postal sem drug Jaz. Vaša vprašanja so kot pokrajina … Ko hodiš po ulici, ti oči begajo mimo ljudi, mimo pokrajine, toda ko vidiš, zares, zares vidiš prelepo pokrajino, se ti pogled ustavi, zbereš se, se osredotočiš; seveda pa je pesnikovim očem namenjeno, da najdejo luč tudi v najbolj običajnih, najbolj vsakdanjih rečeh.
Ko Un je preživel korejsko vojno, ki je morila v petdesetih letih prejšnjega stoletja; toda izgubil je vso družino, kar ga je globoko zaznamovalo. Deset let je živel kot budistični menih, nato pa, še vedno nepomirjen z duhovi preteklosti, izstopil iz reda, taval, deloval kot politični aktivist, bil večkrat politično zaprt … in se nekje vmes, po srečanju z zbirko pesmi Han Ha-Una, tudi sam potopil v poezijo.
Uvodoma, preden je začel odgovarjati na moja vprašanja, se je opravičil, ker slovenske poezije ne pozna bolje, a je hitro dodal, da se je že srečal s pesništvom Franceta Prešerna in Aleša Debeljaka. V najtesnejši navezavi pa je bil s Kajetanom Kovičem, ki je pred dvajsetimi leti preko nemškega prevoda v slovenščino prevedel prve v našem prostoru objavljene Unove pesmi.
Ker Ko Un ne zna angleško, jaz pa kajpak ne korejsko, je v komunikaciji med nama prijazno posredovala njegova žena, Lee Sang-Wha, profesorica angleščine.
Kakšno bi bilo najboljše prvo vprašanje v intervjuju s pesnikom? Kako bi vi sami želeli začeti najin pogovor?
Mislim, da lahko pesnik sprejme kakršnokoli vprašanje, kajti njegovi odgovori bodo nujno brez konca. Ker tudi material, iz katerega pesnik gradi pesmi, nima konca. In četudi pesniku nihče ne postavi nobenega vprašanja, ga vprašanja najdejo sama od sebe; zvečer, recimo, pogleda v nebo in že se mu na njem odkrijejo vprašanja – nanje lahko odgovarja. Kadar se sam srečam z ljudmi, ki mi zastavljajo vprašanja, jih dojemam kot morske valove. Zavedam se, da odgovori na vprašanja ne nosijo vselej rešitev, kajti prav lahko gre le za vprašanja, ki zavzemajo drugačne oblike. To naj bo moj odgovor na vaše prvo vprašanje.
Vaša poezija – vsaj v neki meri – sledi huayan filozofiji. Kako v tem smislu dojemate zgodovino; tako osebno kot politično?
Naj vam odgovorim, kakor bi odgovoril otroku: obstajam zaradi tebe in ti obstajaš zaradi mene. Prvi zlog v besedi »huayan«, torej »hua«, pomeni »cvetje«, in v tem smislu bi rad primerjal vesolje s cvetjem; jaz in ti skupaj postaneva to cvetje, zgodovina pa izgine. Ljudje smo edini, ki ustvarjamo zgodovino, toda človeška zgodovina je obenem zelo okrutna in zelo ozkogleda; vanjo niso vključene zvezde ali metulji … Mislim, da bi morali koncept zgodovine spremeniti. Vanjo bi morali vključiti naravo, vključiti bi morali vso vesolje. Zgodovina, ki govori le o človeku, le o človekovih dejanjih, ni resnična zgodovina in sam zgodovine, ki je v tem smislu tako izključujoča, ne sprejemam: želim si, da bi vključevala vse, čisto vse na svetu. V tem smislu bi lahko rekel, da se nahajam v območju koncepta huayan, kjer je vse združeno, kjer stvari niso »same zase«. Plavam v oceanu huayana in ne vem, na katero obalo me bo naplavilo. Želim si, da bi lahko vse življenje tako plaval, ne želim si doseči nobenega določenega obrežja. V morju huayan si enako močno želim doseči pesem in rožo.
V enem izmed intervjujev ste rekli, da lahko besedo »odnos« uporabljamo sinonimno z besedo »življenje«, ker obstajamo šele v odnosu z drugim. Glede na to, kako individualistična družba smo – kako bi opisali naše trenutne odnose?
Mislim, da vaše vprašanje opozarja na nekaj izjemno pomembnega: kadar namreč razumemo odnos kot nekaj bistvenega, kot nekaj ključnega, takrat lahko akterje tega odnosa ignoriramo. V filozofiji je obstoj načeloma začetek, izhodišče, toda menim, da v resnici odnos predhaja obstoju. Odnos obstaja pred obstojem. Vzemimo primer; po legendi o Adamu in Evi, je človek začel obstajati v paru – posameznik ne more tvoriti odnosa; če obstaja le Adam, imamo le Adama, če le Eva, imamo le Evo – in nobenega razvoja. Šele ko obstajata družno, oba skupaj, se ustvari odnos med njima in ta odnos botruje nastanku nečesa presežnega. V slavni kitajski Knjigi premen (v izvirniku: Yi jing), imamo jin in jang, ki lahko obstajata le v razmerju eden do drugega, skupaj ustvarjata vesolje, sta v nekem smislu počelo. Najprej imamo torej odnos, šele nato posameznika. Podobno je z odnosom med glagolom in samostalnikom; glagol postane samostalnik. »Jaz« postanem »Jaz« v procesu prihajanja iz maternice svoje matere. »Jaz« je ustvarjen z gibanjem iz maternice proti temu svetu. Glagol tako v nekem smislu predhaja samostalniku. Dejanje predhaja obstoju. Res je, živimo v času vznikanja individualizma – v preteklosti so vsi posamezniki pripadali naravi … ali bogu. Sam zase si želim tovrstne pripadnosti. Sodobni »Jaz« postaja v nekem smislu neodvisen, neodvisnost pa se na dolgi rok lahko razvije v izolacijo. V tem primeru postane »Jaz« ujetnik »Jaza«. Osebno mislim, da je nujno brisati meje med obstojem in odnosom. Kakor ni dobro, da je »Jaz« ujet sam vase, tako tudi ni dobro, da je posameznik definiran (zgolj) z odnosom. Ne odnos ne »Jaz« se ne bi smela postavljati za edino vrednoto – skupaj bi morala tvoriti nekaj novega, nekaj presežnega. Mislim, da se del mojega odgovora na to vprašanje skriva v pesmi Žalost, prvoosebno v ednini (pesem je objavljena tudi v zbirki Pišem v zrak, ki je pred kratkim izšla pri založbi Beletrina).
Živeli ste v obdobju korejske zgodovine, v katerem se je vzpostavil koncept »Niča«. Ali lahko za naše bralce predstavite pomen tega koncepta?
»Zero« oziroma »Nič« je nekaj, kar ne more biti razkrito, nekaj, kar večini ljudi ni vidno – in niti ni treba, da bi bilo kako drugače. »Nič« se ti razkrije, ko izkusiš strašno vojno ali drugo veliko tragedijo. V kontekstu evropskih mislecev je »Nič« morda prepoznal Jean-Paul Sartre. Seveda se je med večtisočletno korejsko zgodovino oblikovalo več obdobij, za katera je bil značilen »Nič«, a imate prav: sam sem živel v enem od takih obdobij. V petdesetih letih prejšnjega stoletja, med 1950 in 1953, sem kot deček doživel in preživel Korejsko vojno ter bil v njej globoko ranjen in prizadet. Med stotinami smrti sta se znašla le eden ali dva preživela: jaz sam sem bil eden izmed teh. Preživel sem, a večina drugih je izginila – odnos med njimi in menoj se je pretrgal. Njihov zadnjič je postal moj zadnjič. To je »Nič«. Nič ti ne ostane. Zgodovina je bila izbrisana, obhajali so me dvomi ali sem sploh sin svojega očeta, sem res vnuk svoje babice. Tolikšno praznino sem občutil. Koncept »Niča« je v tem smislu koncept zgodovine, ki mi jo je podelilo obdobje, v katerem sem živel.
Kakšen je vaš današnji odnos do tega koncepta; ga je mogoče aplicirati na obstoječa politična in kulturna razmerja ali bi bil ustreznejši kak drug?
»Nič« je dolgotrajen in osebno me še vedno preganja. Kljub temu da imam danes vedno na voljo mizo, za katero lahko sedim in pišem, čutim, da to ne more biti resnična miza, da zame ni resnična. Pri hrani imam pogosto občutek tovrstne neresničnosti, kajti v času vojne, hrane preprosto ni bilo. V tem smislu lahko »Nič« traja izjemno dolgo. Razvite države so dandanes morda res razvite, toda med razvojem civilizacije se lahko kaj povrnejo v »Nič«. Toda naj povem še nekaj besed o konceptih – ljudje smo ustvarili toliko konceptov (preveč)! Vsi ti koncepti plavajo v zraku, nas obdajajo, a obenem nikoli ne morejo prodreti v kri, v meso. V tem smislu bi rad živel življenje brez konceptov, rad bi živel, kot so živeli ljudje v davnih časih … To je povezano z mojimi sanjami o tem, da ne bi nikoli ničesar napisal.
Kako vidite odnos med filozofijo, poezijo in politiko? Kaj je – v tem smislu – esenca poezije?
Naj vam na to vprašaje odgovorim posredno, s prispodobo sanj in resničnosti. Kakor po eni strani ne moremo uiti resničnosti, tako tudi ne moremo preživeti niti enega samega dne brez sanj. Včasih smo sanjači in spet drugič zgolj preprosto živimo v resničnosti, ki nas obdaja. Toda najneumnejše je skušati živeti zgolj na ta ali oni način; zgolj v sanjah ali zgolj v resničnosti. Upam, da lahko razumete to metaforo.
Kakšna je danes vloga poetskega diskurza?
Poezija se ne bi smela zapirati v slonokoščeni stolp. Mislim, da je usodna šibkost sodobne poezije njena monološkost. Dialog in monolog bi morala vzajemno delovati, komunicirati med seboj in družno ustvarjati nekaj novega. Poetski govor se je tokom zgodovine močno spreminjal, vznikali so različni diskurzi … Kakor kače, preden postane hladno, so tudi oni pogosto slekli svoje kože. Tako zdaj vsepovsod naokoli ležijo številne mrtve kačje kože. Govora o poeziji ne maram preveč in nimam dovolj časa, da bi ga sam ustvarjal, kajti svoj čas bi rad porabil, da napišem toliko pesmi, kot jih le lahko. Kakor krava muka, lev rjovi, vulkan izbruhne, jezero ustvarja drobne valove na gladini, metulj pa elegantno leti, tako bi se jaz rad posvetil pisanju poezije, namesto tvorjenju diskurzov. Svet je bil tako ali tako vse preveč zaposlen z ustvarjanjem novih in novih …
Večinoma se vas nagovarja kot pesnika, toda obenem ste tudi prozaist … Kakšen odnos gojite do proze?
Med prozo in poezijo ne želim razlikovati v smislu literarnih vrst; razliko med njima bi rad naslovil drugače. Občutek imam, da je forma duše v poeziji drugačna kot v romanu. Poezija je ena reč, proza pa čisto druga. Poezija obstaja kot mešanica filozofije, astronomije in drugih znanosti. A to ne pomeni, da bi rad rekel, da je proza kakorkoli inferiorna … Če je poezija gora, potem je proza ocean. Ko pišem prozo, jo pišem kot prozni avtor, poezije pa ne pišem kot nekakšno nadaljevanje proze, v odnosu do nje – pišem jo povsem samostojno. V svoji študijski sobi imam več pisateljskih miz; ena je za pisanje proze, druga za pisanje poezije, tretja pa zgolj za Manimbo (Deset tisoč duš). Ne bi se mogel zbrati in za isto mizo pisati dveh različnih reči.
Kaj je najpomembnejše vedenje ali spoznanje, do katerega lahko pride avtor?
Raje kot o spoznanju bi govoril o intoksikaciji … Recimo, da je to tako, kot da bi bili pijani, ne da bi pili. Skozi poezijo se opijemo, ne postanemo treznejši. Če mi T. S. Eliot ni posebej blizu, je to bržkone ravno zato, ker v njegovi poeziji ni dovolj tovrstne intoksikacije; v poeziji bi moralo biti vsaj nekaj te opitosti. Rekel bi, da je to podobno kot pri šamanizmu, kjer šamani skozi svojo prakso vzpostavljajo odnos z bogom. Poezijo razumem kot komunikacijo med svojim srcem in vesoljstvom. Poezija je prostor, v katerem se lahko združite z univerzumom … poezija je kot ples, med katerim ti na ramenih zrasejo krila.
