Peter Szabo, čezmejni človek: »Pogosto se ne strinjamo – a sodelujemo!«

Evropska prestolnica kulture 2025 Nova Gorica–Gorica je tu, slovesno odprtje je še tesneje povezalo obe Gorici, v soju žarometov so se zvrstili slavnostni govori in nastopi, vrstijo se tako navdušeni odzivi in pohvale kakor pomisleki in kritike, ne manjka ne upov ne strahov …

Bolje, nazorneje, slikoviteje kakor vse govorance politikov in uradnikov pa nam ta živopisni mozaik prikaže ena sama osebna zgodba. Naj nam jo pove Peter Szabo, tolmač, ki je vnovič blestel na odprtju EPK-ja. No, za marsikoga med nami nič novega, saj ga zlasti na Primorskem pogosto občudujemo, kadar gibko povezuje prireditve, se pogovarja z gosti z vseh vetrov, skače iz jezika v jezik … Koliko jih pravzaprav obvlada? Po kakšnih in katerih poteh je prišel do njih?

Rodil se je v Šempetru pri Gorici, v narodnostno mešani družini iz Vojvodine – dedek po očetovi strani je bil Makedonec, babica Nemka iz Madžarske, mamina starša sta bila Madžara. »Doma smo govorili madžarsko in srbsko, do male šole sem znal že tudi slovensko in do desetega leta še italijansko, zaradi televizije, seveda,« se spominja. »V šoli smo od petega razreda imeli angleščino, na fakulteti v Rimu sem se zelo zanimal za ruske krščanske filozofe, tako da sem osvojil še ruščino, ker pa so arhivi teh filozofov v Parizu, sem se moral naučiti tudi osnovne francoščine. V študentskem domu sem se družil z Latinoameričani, s čimer sta prišli še španščina in portugalščina. Ko sem spoznal punco, ki je potem postala moja žena, sem jo po dveh tednih videvanja prosil, da skočiva z ruščine na njen jezik, in tako sva se začela pogovarjati v ukrajinščini, govorim jo torej že več kot dvajset let.«

Ne pomni, da bi katerega teh jezikov osvajal po kakem sistemu, se sistematično seznanjal s slovnico, pravili in tako naprej: »Leta pozneje mi je neki izvrstni tolmač potrdil, da je najučinkoviteje, če k tujemu jeziku pristopiš kot otrok – brez pretiranega razmišljanja ponavljaš kot papiga, govoriš čim več, tudi če znaš samo dve besedi.«

Seveda ga je ključno zaznamovalo življenje ob meji in z mejo. Zato ne preseneča, da je meja tudi v osrčju njegovega odgovora na vprašanje, kaj ga v domačem okolju najbolj očara in kaj najraje predstavi svojim obiskovalcem. »Res je, v naših krajih mi je najbolj zanimiva prav meja z vsemi svojimi zgodbami. To je naša posebnost, to nas ločuje od večine drugih krajev. Meja nas je zaznamovala. V srednji šoli sem jo prečkal tudi po štirikrat na dan, ker sem živel v Novi Gorici, obiskoval pa slovenski licej v Gorici,. Včasih sem kaj prešvercal, včasih ‘plačal’ s prepustnico za šolske učbenike, jezil policaje z darkerskim videzom in črnim krščanskim križem.«

Obiskovalcem seveda razkaže Trg Evrope, ki povezuje obe Gorici – in kjer je na slovesnem odprtju EPK-ja kot tolmač povezoval nastope visokih predstavnikov obeh držav. »Predvsem pa svojim gostom pokažem mejo na Rafutu, ob tunelu, kjer sta dve hiši ‘padli’ v Jugoslavijo, ker nista imeli dostopa do Petrogallijeve ulice, Via dei Petrogalli, vsi sosedje pa so končali v Italiji. Če le gre, jim pokažem tudi pokopališče v Mirnu in vilo de Nordis – vilo grofice Liduške v Solkanu, ki je prav tako čisto ob meji, ali pa hišo na šempetrskem mejnem prehodu, ki je skoraj onstran meje, pa je še vedno v Sloveniji.«

Tako njega kakor obiskovalce vsakič znova očara dejstvo, da življenje ob meji dan za dnem nujno sega »čez«. Na primer, stanovanje, trgovino ali šolo imaš na tej strani, službo, sorodnike, prijatelje pa na drugi. Najpogosteje pa vsega po malem na obeh straneh. »Moja starša sta se z ene meje preselila k drugi, z meje med Jugoslavijo in Madžarsko sta prišla sem. V tistem delu Vojvodine se ljudje pogovarjajo v madžarščini in srbščini, tako da skačejo iz enega jezika v drugega sredi stavka, in sploh ne veš, kdo je Madžar in kdo Srb. Tako smo govorili tudi mi doma,« pravi Peter Szabo.

Dela mu zlepa ne zmanjka. »Ogromno ga je, včasih še preveč,« prizna. »Čezmejno sodelovanje sicer ni novo, uspeva že več desetletij, vendar se je v zadnjih desetletjih močno okrepilo. Dela je vse več, tolmači za italijanščino in slovenščino pa smo na Goriškem samo trije. Radi bi jih imeli več. Tudi sam sem že vodil več delavnic, skušamo najti nove talente, pa nam jih še ni uspelo. Zdaj se dogovarjam s starejšimi potencialnimi tolmači.«

Odprtje EPK-ja je tudi njega navdušilo, pravi. Ne more prehvaliti pobudnice novogoriško-goriške kandidature in režiserke prireditve Nede Rusjan Bric: »Zasnovala je čudovit program, pri katerem mi je bil silno všeč izbor umetnikov. Hčerkam sem ukazal, da morajo obvezno priti iz Ljubljane, saj sem slutil, da bo to dogodek, ki ga moraš doživeti. Nisem pa pričakoval, da bo res tako enkraten. V dogajanje je neverjetne napore vložilo še veliko drugih ljudi, tu sta ekipi Zavoda GO! 2025 in EZTS GO, ljudje iz državnega protokola in več ministrstev, marsikdo iz Mestne občine Nova Gorica in iz goriške občine, iz dežele Furlanije – Julijske krajine … pa sem še pozabil koga. Zahtevno je bilo, ker je bilo čezmejno: dve državi, dve zakonodaji, dve mentaliteti, včasih popolnoma nasprotujoči si cilji. Včasih so bili sestanki ‘ne boj, mesarsko klanje’, vendar je tudi v tem čar čezmejnega sodelovanja, brezmejnosti in tudi EPK-ja. Različni smo, nimamo se nujno vedno radi, pogosto se ne strinjamo – a sodelujemo in nekaj tudi naredimo!«

Na slovesnem odprtju ga je najbolj navdušila čezmejna povorka: »Vsi so bili vabljeni k sodelovanju, kulturna, folklorna, umetniška društva, plesni, športni in drugi klubi, orkestri in zbori, združenja vseh vrst … In vsak se je čutil kot nastopajoči v prvi vrsti. Vsakomur je bila dana možnost doživeti otvoritev kot svoj osebni dogodek.«

Počaščen je, da sme biti del te velike zgodbe, »v sicer stranski vlogi«, kakor skromno doda. »Všeč mi je predvsem, ker zaradi svoje družinske zgodovine te kraje od vedno doživljam brezmejno. V vseh teh letih smo na čezmejni relaciji med Slovenijo in Italijo videli vse mogoče, od pristnega sodelovanja in iskanja dialoga do navadne preračunljivosti, ko ljudje sodelujejo s figo v žepu, ker je čezmejno sodelovanje zanje edini način, da dobijo evropska sredstva. Čezmejno sodelovanje ni vedno lahko, tako kakor ni niti zakonsko življenje. A to še ne pomeni, da se bomo ločili. Nič novega ne bom rekel, ko rečem, da so izkušeni ljudje učinkovitejši. Pri čezmejnem sodelovanju pa izkušnje prinesejo poznavanje značajskih lastnosti in tudi slabosti nasprotne strani. Ne da bi jih porazili, ampak da razumemo, od kod prihajajo odzivi, ki nam niso všeč in bi lahko predstavljali oviro. Ko se tega naučimo, niti sami ne bomo več neprimerno reagirali, ker bomo vedeli, da je človek na drugi strani rekel nekaj neprimernega zaradi določenega vzroka, zaradi nečesa iz preteklosti ali iz zmotnega prepričanja. Preprosto gremo naprej in sodelujemo. To je zame lepota sodelovanja.«

Poudarja tudi in zlasti višjo stopnjo pristnega sodelovanja: »Poznam Italijane, ki bi se resnično radi naučili slovenščine, in obratno. Nekateri se res zanimajo za kulturo sosedov, in Evropska prestolnica kulture je omogočila, da se veliko več videvamo, hodimo čez mejo na dogodke in nekoliko bolje spoznamo svoje sosede. Vse to me veseli, ta intenzivnost in pogostost dogajanja. In vesel bom, ko se bo to dogajanje nadaljevalo tudi po letu 2025, ker nas je EPK, hočeš nočeš, že spremenil. Mnoge je dodatno naučil sodelovanja, mnogi so in bodo nabrali dodatnih prepotrebnih izkušenj za prihodnost. Izkušnje so nauk, ki ga pridobimo iz napak. Nekaj napak je bilo narejenih in še veliko jih bo, kar pa je v redu, ker bodo prispevale k bogatejšim izkušnjam. EPK ni nagrada za uspešnost, je bolj priložnost, da se z nečim ukvarjamo in se učimo iz napak. Brez EPK-ja pa se s tem ne bi ukvarjali in se ne bi ničesar naučili.«

Beseda, ki se vrača kakor bumerang, ki jo nekateri vztrajno ponavljajo in drugi skušajo pomesti pod preprogo, je – fašizem. Torej, je treba o fašizmu govoriti pogosteje ali redkeje? »Vsekakor pogosteje,« je prepričan Peter Szabo. »9. maja bo slovesno odprtje EPIC-a, Evropske platforme za interpretacijo 20. stoletja. Prostor bo namenjen različnim pogledom na svet oziroma tolmačenjem zgodovine. Tudi tistim, s katerimi se ne strinjamo. Zakaj? Morda zato, da nam nihče več ne bo mogel očitati zanikanja preteklosti, skrivanja določenih ideologij, cenzuriranja zgodovine. Prav nasprotno. Postavimo na ogled vse, pri čemer poudarimo, da gre za zgodovino in torej spada v preteklost. Kaj pa lahko rečemo o teh, ki nostalgično obujajo preteklost z nekimi obrednimi svečanostmi, pomanjkljivimi uniformami in zastavami? Preden v čem vidiš zaroto ali korupcijo, pomisli na neumnost. Pogosto v javni upravi do nepravilnosti ne prihaja, ker bi kdo koga podkupil, ampak ker nekdo ni popravil določene neumnosti v sistemu. Preden v teh zgodovinskih nostalgikih vidimo grožnjo ali resno nevarnost za čezmejno sodelovanje, se raje osredotočimo na človeške šibkosti. Ena teh skupin je, na primer, zgodovinsko popolnoma zmedena. Nosijo ime vojaške enote, ki je pobijala Italijane med nemško okupacijo Italije. Nosijo ime sovražne organizacije. Oblečeni so v pomanjkljive uniforme in očitno v življenju nimajo pametnejšega dela. V tem je težava. Nimajo posebnih ciljev, programa, načrtov. Nočejo zavzeti oblasti ali tujega ozemlja. Preprosto ne vedo, kaj bi počeli v življenju, in praznino polnijo s pravljicami. Prav zaradi tega bi morali veliko več govoriti o fašizmu – in prav zato je potreben EPIC. Nostalgikom sicer ne bo v pomoč, saj njihovo obnašanje kaže, da je to zanje prevelik miselni zalogaj, bo pa, upam, marsikomu osvetlil ideologije 20. stoletja in njihov vpliv na navadne ljudi.«