Ko se ti bo to zgodilo to da se bo tvoje bitje prelilo čez robove in bodo robovi nekaj kar se noče ustaviti in v tvojem srcu utripa kar naprej in zmeraj vse ljubi hkrati tako praznino kot polnost s prav tako močjo kot takrat ko si ljubila njega ljubil njo pripravljen umreti razpasti v milini in smrti v drugem a v istem Ko se ti bo zgodilo da se povsem zlomiš da pristaneš na norost razum pa razdeliš pticam za zajtrk v parku Ko se ti bo to zgodilo se lahko nadejaš da se ti bo nekaj zares zgodilo Ulico prečkaš na istem kraju V avtobusu še naprej prisluškuješ tujim pogovorom V službi se spogleduješ z isto žensko/moškim A v sebi si umrl in nikoli nisi bil bolj živ Tvoje kosti so razpadle v pepel in pepel je raznesel veter potem pa se je zgodilo nekaj čudnega kot v tistem filmu ko so neotesanca iz železa hudobneži ki ne razumejo ničesar kar je drugačno od njih raztrgali na koščke in so se koščki razsuli po vsem vesolju In v nekem trenutku je čeprav nihče ne ve koliko časa je bilo potrebnega da je prišlo do tega trenutka vsak del njegovega telesa začel piskati vibrirati klicati od vsepovsod so se deli napotili da bi se zbrali v celoto
In jaz sem spet ta celota Celota ki ima v sebi še vedno silen odsev nekdanje razpršenosti O tem razmišljam medtem ko gledam skozi okno rdečega avtobusa
Tanja Stupar-Trifunović, rojena leta 1977 v Zadru, je pesnica, literarna kritičarka, kolumnistka in urednica. Diplomirala je iz srbskega jezika in književnosti na Filološki fakulteti v Banjaluki. Je avtorica pesniških zbirk Hiša iz črk (Kuća od slova, 1999), Vzpostavljanje ravnotežja (Uspostavljanje ravnoteže, 2002), Na kaj mislijo barbari, ko zajtrkujejo (O čemu misle varvari dok doručkuju, 2008) in Glavni junak je človek, ki se zaljublja v nesrečo (Glavni junak je čovjek koji se zaljubljuje u nesreću, 2010) ter izbora iz kolumn Adornova sraka (Adornova svraka, 2007). Njena poezija je bila v Bosni in Hercegovini nekajkrat nagrajena, uvrščena je v več pesniških antologij ter prevedena v angleščino, francoščino, nemščino, poljščino in danščino. Tanja Stupar-Trifunović je letos dobila prestižno nagrado Evropske unije za književnost, in sicer za svoj romaneskni prvenec Ure v materini sobi (Satovi u majčinoj sobi, 2014). Je tudi urednica revije za književnost, umetnost in kulturo Putevi. Pesmi Tanje Stupar-Trifunović se berejo kot »poezija vsakdanjega življenja« – življenja, ki teče po ustaljenem tiru, nekega dne pa se nepričakovano zgodi preobrat, zaradi katerega čez noč postaneš drug(ačen) človek. To so presenečenja, ki vznemirjajo tudi govorce pesmi. Za svoje pesmi avtorica pravi, da so »življenje življenja«, saj v njih daje govoriti različnim (moškim, ženskim, otroškim) glasovom, ki jim v svetu, v katerem živi, intenzivno prisluškuje. V izrazito dolgih verzih – namenoma nenavadno lomljenih in brez ločil – je jasno razvidno pesničino zavedanje, da »naša življenja niso naša, dobili smo jih, so tu, v nas, in bodo nekoč nekam odšla« in da človek v tem svetu, kakršenkoli pač je, ni merilo vseh stvari.
