Francoska novinarka, pisateljica in aktivistka maroških korenin Leïla Slimani, rojena leta 1981 v Rabatu, od leta 2021 z družino živi v Lizboni in svoja dela izdaja pri sloviti francoski založbi Gallimard. Odraščala je v premožni, liberalni in francosko govoreči družini v Maroku, obiskovala francoske šole in se pri sedemnajstih letih preselila v Pariz, kjer je študirala politologijo in medijske študije. S pisateljevanjem se je pričela ukvarjati, potem ko je zaradi aretacije v Tuniziji kot posledice poročanja o arabski pomladi za pariško revijo Jeune Afrique, za katero je pisala med letoma 2008 in 2013, opustila novinarski poklic. Zavrnila je ponudbo Macrona za mesto ministrice za kulturo in sprejela položaj njegove osebne predstavnice za frankofonijo. Leta 2020 je prejela nagrado Simone de Beauvoir za boj za pravice žensk, leta 2023 je kot prva francosko govoreča pisateljica predsedovala mednarodni Bookerjevi nagradi, leto kasneje jo je francoski gledališki in operni režiser Thomas Jolly izbral za soavtorico otvoritvene slovesnosti pariških olimpijskih iger, lansko leto pa je bila članica žirije filmskega festivala v Cannesu, ki ji je predsedovala Juliette Binoche. Javno kritizira kriminalizacijo homoseksualnosti v Maroku, obsoja genocid v Gazi, je zagovornica gibanja MeToo in osebne odločitve muslimank pri zakrivanju obraza.
Ob romanih piše tudi nefikcijsko literaturo. Leta 2021 je pri založbi Éditions Stock izšla njena pripoved Le Parfum des fleurs la nuit (Vonj cvetja ponoči), avtobiografski in refleksivni prikaz pisateljskega poklica, v letošnjem letu pa je Gallimard izdal njeno delo Assaut contre la frontière (Napad na mejo), za avignonski festival napisano obrambo večjezičnosti.
V slovenščini je na voljo avtoričinih pet romanov, za izdajo katerih je poskrbela Mladinska knjiga. V prevodu Saše Jerele je leta 2019 izšel avtoričin drugi roman Uspavanka (Chanson douce, 2016), ki je postal najbolj brani roman leta v Franciji (prodan je bil v več kot 650 tisoč izvodih), avtorici prinesel Goncourtovo nagrado, angleškemu prevodu Lullaby – ameriška različica nosi naslov The Perfect Nanny – pa je pripadla britanska književna nagrada za prvenec leta. Psihološki triler problematizira ozadje, ki je privedlo do zločina sredi Pariza, ko je iz skromnega in problematičnega socialnega miljeja izhajajoča belopolta varuška, sprejeta v premožno družino karierno naravnanih staršev magrebskega porekla, ob čustvenem zlomu spričo izgubljajoče vloge varuške in privilegiranega mesta v družini hladnokrvno umorila v varstvo ji zaupana otroka.
Romanu, ki je avtorico izstrelil v mednarodno literarno orbito, je sledila romaneskna trilogija Dežela drugih (Le pays des autres), v kateri je Slimani na ozadju zgodbe lastne družine po materini strani izpisala večplastno intimno in družbenozgodovinsko sago, ki razgrinja polpreteklo maroško zgodovino. Prvi del z naslovom Vojna, vojna, vojna (La Guerre, La Guerre, La Guerre, 2020, prev. 2022) sega v štirideseta in petdeseta leta prejšnjega stoletja ter se konča z boji za maroško neodvisnost izpod francoske nadvlade. V drugem delu Glejte, kako plešemo (Regardez-nous danser, 2022, prev. 2023) je v ospredju čas postkolonializma v šestdesetih in sedemdesetih letih, ko neodvisni in kaotični Maroko pod despotsko kraljevino Hasana II. stavi na razvoj poljedelstva v državi, in čas, ki ga zaznamujejo represija ter ob zavzemanju za tradicionalne družbene vrednote tudi prizadevanje za modernizacijo družbe, svobodo in konformizem. Tretji del S seboj bom odnesla ogenj (J’emporterai le feu, 2025, prev. 2025) problematizira nemirni začetek 21. stoletja sodobnega Maroka, kjer so po koncu vladavine Hasana II. v ospredju nasprotujoče si ideologije, znotraj katerih predvsem mladi Maročani iščejo svoj prostor.
V slovenščini je na voljo avtoričinih pet romanov, za izdajo katerih je poskrbela Mladinska knjiga.
Pripoved se v vseh treh delih osredotoča predvsem na ženske like rodbine Belhadž, okrog katerih avtorica splete panoramo družbenopolitičnih, socialnih, kulturnih in intimnih dogodkov, ki zaznamujejo in oblikujejo tako mikro- kot makrokozmos. V prvem delu je to alzaška priseljenka v Maroku Mathilda, ki se po poroki z nekdanjim maroškim vojakom v francoski vojski Aminom naseli v vasici na obrobju Meknesa, v drugem delu je v ospredju njena hči Ajša, ki se odmika od ponovitve materine vloge, v tretjem pa Ajšini hčeri Mia in Ines, gimnazijki francoske gimnazije, ki se z odraščanjem v sodobnem, gospodarsko razvijajočem se, a turbulentnem Maroku počutita vse bolj utesnjeno. Podobno kot mati Ajša in babica Mathilde pred njima morata najti svojo identiteto, svojo pot v svobodo in svojo domovino, spričo česar je njun odhod v Francijo tudi simbolno nadaljevanje iskanja svobode njunih predhodnic.
Ženski lik nosi osrednjo vlogo že v avtoričinem romanesknem prvencu V ljudožerčevem vrtu (Dans le jardin de l’ogre, 2014, prev. 2026), za katerega je Leïla Slimani prejela maroško literarno nagrado La Mamounia, nagrado, ki se je med letoma 2010 in 2015 podeljevala kot promocija maroške literature, napisane v francoščini. Roman, ki je bil tudi finalist za nagrado Prix de Flore in v angleškem prevodu nosi naslov po njegovi osrednji protagonistki Adèle, govori o mladi pariški novinarki, zasvojeni s spolnostjo, ki se brez volje do življenja in dela pogreza v osamljenost in samouničenje. Razkriva iskren in surov portret ženske, ki podlega erotični lakoti lastnega telesa, s čimer odpira vprašanja o ženski spolni sli, meji med (spolno) svobodo in zasvojenostjo, odtujenosti, sramu, samouničenju in posledicah za najbližje.
Idejo za knjigo, ki je ob izidu sprožila vrsto razprav o tem, kje se končuje svoboda in pričenja patologija, ter avtorici utrla pot med najprodornejše sodobne francoske pisateljice, je Slimani dobila po razvpitih sodnih postopkih spomladi leta 2011, ki so sledili obtožbi dvaintridesetletne hotelske sobarice Nafissatou Diallo iz Gvineje. Spolnega napada in poskusa posilstva v butičnem hotelu Sofitel v središču Manhattna 14. maja 2011 je bil obtožen Dominique Strauss-Kahn, takratni vodja Mednarodnega denarnega sklada in vodilni kandidat na predsedniških volitvah v Franciji leta 2012. Potem ko je bil v kazenskem primeru »Ljudje zvezne države New York proti Strauss-Kahnu« obtožen s strani vélike porote, je po nadaljnjih preiskavah in več lažnih izjavah s sumljivimi stranskimi posli obremenjene tožnice sodnik 23. avgusta istega leta vse obtožbe uradno ovrgel.
Idejo za knjigo, ki je ob izidu sprožila vrsto razprav o tem, kje se končuje svoboda in pričenja patologija, ter avtorici utrla pot med najprodornejše sodobne francoske pisateljice, je Slimani dobila po razvpitih sodnih postopkih spomladi leta 2011, ki so sledili obtožbi dvaintridesetletne hotelske sobarice Nafissatou Diallo iz Gvineje.
V romanu, ki ga je posvetila svojim staršem, Slimani izpiše psihološko študijo mlade Adèle Robinson, soproge skrbnega, ambicioznega, razumevajočega in zanjo nadvse dolgočasnega zdravnika Richarda Robinsona ter matere njunega malčka Luciena, ki živi v ugledni pariški četrti, se udeležuje večernih druženj in zabav, ima redno varuško ter daje vtis udobno in zadovoljno poročene Parižanke. Da gre za identični priimek poročene zapeljivke iz filma Diplomiranec (The Graduate, r. Mike Nichols, 1967) – narejenega po istoimenskem romanu Charlesa Webba iz leta 1963 –, za katerega sta Simon & Garfunkel napisala skladbo Mrs. Robinson, najbrž ni naključje. Razlika je v tem, da sodobna gospa Robinson prinaša natančen, postopoma razkrivan psihološki profil ženske, ki jo ustroj njenega telesa in psihe, neobvladljiva in ugonabljajoča sla, vedno znova poganja v iskanje spolnih avantur, ki ji nudijo instant zadovoljitve tovrstnih potreb, kar jo potiska v vse bolj nizkotne in ponižujoče okoliščine. Adèle deluje kot marioneta, ki kot da sledi vzgibom nečesa ali nekoga, ki obstaja izven nje in čemur se sama ne zmore (več) zoperstaviti.
»Vlažne, brezkončne sanje so se prikradle vanjo kakor piš vročega zraka. In zdaj lahko misli samo še na to. (…) Pod prho jo prime, da bi se razpraskala po vsem telesu, da bi se raztrgala na dvoje. S čelom tolče ob steno. Rada bi, da bi jo kdo zgrabil za glavo in treščil z njo ob steklena vrata. Takoj ko zapre oči, zasliši glasove, vzdihe, krike, udarce. Golega moškega, ki sope, žensko, ki ji prihaja. Adèle bi bila rada samo predmet sredi horde teles, rada bi, da jo vso požrejo, izsesajo, pogoltnejo. Da jo ščipajo za prsi, jo grizejo po trebuhu. Rada bi bila lutka v ljudožerčevem vrtu.«
Gre za tako rekoč šolski primer obsesivne nimfomanke, ki ne zmore in, videti je, tudi ne želi izstopiti iz brezizhodne destruktivne vloge. Fokus njenega življenja se skrči na skrb za zadovoljevanje lastnih seksualnih potreb, pri čemer komajda sledi vlogi matere, soproge in novinarke. Podobno kot umirjeno in predvidljivo družinsko življenje jo obupno dolgočasi tudi novinarski poklic. Nekoliko vprašljivo je, da njen soprog ob tako pogostih seksualnih avanturah svoje žene tega dolgo časa ne opazi; to mu z najdbo skrivnega, izgubljenega materinega telefona posreduje šele njun nekajletni sin.
Adèlin beg pred vsakdanjostjo in samoto ter hrepenenje po svobodi sta v resnici ukalupljena v ujetost in razkrivata njeno globoko notranjo praznino, katere vzgibe je najti že v njenem otroštvu. Slednje je v romanu tu in tam zgolj nakazano, saj avtorica protagonistkinega početja ne želi opravičevati ali utemeljevati; morda zgolj razumeti. Zanima jo Adèle v tem trenutku. Zato nazorno, brezkompromisno in brez moraliziranja izpiše vzgone odvisnosti v fazi, iz katere, podobno kot pri ostalih vrstah odvisnosti, njena žrtev kljub zavedanju posledic, ki jih njeno vedénje prinaša, ne zmore izstopiti sama in potrebuje zdravljenje. A najprej je potrebno to priznati, saj proces vključuje sodelovanje nje in njenih najbližjih. Do slednjega v romanu ne pride, pač pa se zgodba po soprogovi predvidljivi shemi čustvenega odziva ob spoznanju Adèlinih avantur od prvotne zgroženosti, razočaranja in jeze do postopnega odpuščanja in v želji po urejenem zakonskem življenju sprejetja matere njegovega sina z vso njeno prtljago vred zaključi s protagonistkinim vnovičnim vedenjskim odklonom. Kljub temu da slednji pušča odprti konec romana, bralčev vtis ostaja vse prej kot lagoden. Takšen, kot je bil, tudi spričo nekoliko monotonega ponavljanja protagonistkinih avantur in shematičnih, izpraznjenih medčloveških odnosov – ki mimogrede ponazarjajo tudi izpraznjenost sodobnega sveta – skozi celotno branje.
V skladu s celotno zgodbo in nespodbudnim zaključkom je naslovni ljudožerčev vrt metafora za protagonistkin notranji svet, v katerem slednja izgublja nadzor nad seboj in postane ujetnica lastnih potreb. Notranji svet, ki žre samega sebe, s čimer roman jasno odgovarja na ob izidu zastavljano vprašanje o meji med spolno svobodo in zasvojenostjo ter opozarja, da se za videzom urejenega, izpolnjujočega in zadovoljnega življenja lahko skrivajo globoke notranje stiske. Zato provokativnost in psihološkost romana nista v neprikritem popisovanju protagonistkinih erotičnih eskapad kot posledice izmaličene samopodobe, temveč v glasnem klicu k njenemu pravočasnemu prepoznanju in naslavljanju.
Objavo kritike je omogočila Javna agencija za knjigo.
