Hvalnica prevajanju: zapletanje univerzalnega, esej francoske filologinje, filozofinje in prevajalke Barbare Cassin, nas postavi na presečišče dveh dejavnosti: filozofiranja in prevajanja. Perspektiva je izvirna in vsekakor pomembna.
Ključni premiki v filozofiji dvajsetega stoletja, ki še danes določajo njene pristope, so povezani z napadom na metafiziko. Eden od njih je tako imenovani jezikovni obrat, na katerega so se pripravljali različni filozofi in logiki, dovršil pa ga je Wittgenstein. V zgodnji fazi je raziskoval odnos med jezikom in resnico skozi logiko ter prišel do nekakšnega filozofskega kvietizma, ki izhaja iz prepričanja, da metafizične, etične in estetske izjave v okvirih logike nimajo resničnostne vrednosti, zato jih je treba iztrgati filozofiji ter jih prepustiti transcendenci, poslušanju glasbe, delovanju … Pozneje, ko je razvil teorijo jezikovnih iger, pa je prišel do sklepa, da niti logika ne določa nekega transcendentalnega resničnostnega razmerja med jezikom in svetom ter da so vsi filozofski problemi pravzaprav nesporazumi, ki izhajajo iz zlorabe običajnega jezika.
Odnos med jezikom in občeveljavnimi resnicami, do katerih si lasti pravico tradicionalna filozofija, je tudi izhodišče razmisleka Barbare Cassin, ki prevaja, med drugim, iz stare grščine, jezika, v katerem so se oblikovali temelji zahodne filozofske tradicije (pa tudi arabske). Do tega jezika ima ozaveščen odnos. Je jezik, ki so mu Grki pripisovali ultimativni smisel, Logos, medtem ko so ga odrekali barbarom. Do univerzalizirajoče drže je ves čas kritična in upravičeno opozarja, da univerzalistični projekti vselej implicirajo nadvlado, četudi se predstavljajo kot odrešiteljski. To lahko potrdimo s številnimi primeri. Ustanovitelji liberalne politične misli, kot so Locke, John Stuart Mill in de Tocqueville, denimo sočasno z govorom o svobodi zagovarjajo najokrutnejše kolonialne projekte. Kadar govorijo o demokraciji, predpostavljajo, da drugi zanjo niso zreli, zato jim jo je treba vsiliti. O praktični podlagi za tovrstne ocene priča dejstvo, da je bil John Stuart Mill zaposlen v družbi, ki je sodelovala pri militantnem ekonomskem izkoriščanju Kitajske in pomagala spraviti na kolena njeno večtisočletno civilizacijo. V ozadju ideje o liberalni svobodi in odprtosti se skrivajo želje po neomejeni svobodi podrejanja trgov evropski buržoaziji in odpiranja samozadostnih okolij izkoriščanju. Te agresorske drže se anglosaški imperialisti, kot vemo, niso znebili vse do 21. stoletja, ko so »širili demokracijo«, »osvobajali ženske« in podobno. Morda prav ta groteskni »univerzalizem« še danes preprečuje Evropi, da bi prepoznala razsežnosti hitrega zatona svojega vpliva v svetu po večstoletni dominaciji ter se odzvala bolj strateško in prožno.
Cassin se na povsem samosvoj način dotakne nečesa, o čemer je pisal Heidegger: problema zahodne metafizike in reprezentacije. Kljub temu, da je Heidegger kritiziral metafiziko, pa je menil, da je le evropski civilizaciji usojeno misliti »bit« in da je zato njena usoda pomembnejša od usod drugih civilizacij. To ga je najbrž pripeljalo tudi v nacizem. Cassin Heideggerja predstavi kot primer druge paradigme: paradigme romantičnega pogleda na domnevno pomembnejše, bolj filozofske jezike, za kakršna je Heidegger imel nemščino in staro grščino. Niti univerzalizem niti vase zaprti lokalpatriotizem, temveč »zapletanje univerzalnega«.
Prevajanje ima do jezika, osnovnega orodja filozofije, namreč povsem drugačen pristop. Kdor prevaja, opaža, kako so nekateri koncepti relativni in še zdaleč ne univerzalni. Hkrati je vsak jezik le eden med mnogimi – tako stara grščina kot francoščina. Toda to, da sta le dva med mnogimi, spoznaš šele, ko začneš prevajati. Čeprav univerzalnega ni, smo torej poklicani prevajati, da bi ohranili zavest o lastnih posebnostih, torej tudi lastni relativnosti, skozi posebnosti drugih. Ne posploševati in se ne zapirati v slonokoščeni stolp; ne ustvarjati patetičnih konstrukcij kakšnega Heideggerja niti enoznačnih pojmov anglosaške analitične filozofije. Filozofija je še kako politična, kar nam pokaže prav njen jezik. Ustrezna političnost, ki jo zagovarja Cassin, pa je v komunikaciji, v neskončnih poskusih sporazumevanja in hkratnega ohranjanja neprevedljivega. Ne prisvajati si in ne izključevati, temveč ostajati odprt svetu.
V ozadju ideje o liberalni svobodi in odprtosti se skrivajo želje po neomejeni svobodi podrejanja trgov evropski buržoaziji in odpiranja samozadostnih okolij izkoriščanju.
Cassin je tudi pobudnica Slovarja neprevedljivk, ki ga je pripravila s kolegi in ga pogosto omenja. Pri tem izpostavlja pojem homonimije: besed, ki imajo v posameznem jeziku različne pomene, ki odpirajo vrata dvoumnosti in s tem možnosti za filozofske konstrukcije, ki se predstavljajo kot univerzalne, čeprav temeljijo na posebnostih posameznih jezikov.
Zato ni povsem jasno, zakaj avtorica nekoliko odklonilno omenja Wittgensteina – če sem jo prav razumel –, hkrati pa naklonjeno obravnava Austina in njegovo teorijo performativov. Austinova filozofija je namreč sorodna filozofiji poznega Wittgensteina, ta pa bi se s Cassin najbrž v marsičem strinjal. Poglejmo si denimo prvi del 134. odstavka Filozofskih raziskav:
»Oglejmo si stavek: ‚Z nečim je tako in tako‘ – kako lahko rečem, da je to splošna forma stavka? – Predvsem je tudi to stavek, slovenski stavek, saj ima osebek in povedek. A kako se ta stavek uporablja – namreč v našem vsakdanjem jeziku? Kajti vzel sem ga vendar zgolj od tod.
Recimo na primer: ‚Razložil mi je svoj položaj, rekel, da je s tem tako in tako, in zato potrebuje predujem.‘ V toliko torej lahko rečemo, da tisti stavek nadomešča katero koli izjavo. Uporablja se kot shema stavka; ampak to le, ker ima strukturo slovenskega stavka.«
Tu Wittgenstein komentira logiko in njeno razumevanje splošne forme stavka, ki pravi nekaj takega kot »z nečim je tako in tako«, nato pa preverja resničnostno razmerje med »nečim« in »tako in tako« – po shemi »X je y in z«, kjer je X subjekt, y in z pa predikata. Toda to je mogoče samo zato, ker je ta shema vzeta iz naravnega jezika, v tem primeru slovenščine (v izvirniku gre za angleščino), ki na tak način uporablja osebek in povedek. Ne ustreza torej neki abstraktni logični formi, ki bi obstajala zunaj jezikovne rabe.
Takšne poante Cassin podaja na številnih primerih s pomočjo prodornih jezikoslovnih analiz, ki jih je v užitek brati. Hkrati je zanimivo določeno ujemanje med njo in Heideggerjem: oba opažata, da je vprašanje o »biti« mogoče zaradi homonimnega značaja starogrške besede za glagol »biti«. Vendar Heidegger to povzdigne na sublimno raven, na raven genija grškega jezika, ki naj bi prvič odprl ontološko vprašanje biti. Cassin pa trdi, da gre zgolj za jezikovno posebnost in nič več kot to. Pri tem se sklicuje tudi na sofista Gorgiasa, ki se v enem od Platonovih dialogov poigra prav z rabo te besede, da bi poudaril nesmiselnost vprašanja. Je bil Wittgenstein sofist? Barbara Cassin je – to trdi sama.
Sofist je tisti, ki nenehno postavlja pod vprašaj kategorizacije in velike filozofske teorije. Svojih jezikovnih veščin ne uporablja za to, da bi prišel do velike Resnice, temveč da bi počel tisto, kar je koristno za družbo. Cassin govori o jezikovnih performancah in jih morda nekoliko neposrečeno poveže z Austinom ter hkrati s French theory. Austinov namen namreč ni izvajati umetniških performansov, temveč tehnično razložiti, kako jezik deluje performativno, torej kako z njim izvajamo dejanja, kot so ukazovanje, imenovanje ipd.
Poleg tega, da se opredeljuje kot sofistka, se Cassin opredeljuje tudi kot poganka in dosledna relativistka. Poganstvo tu pomeni, da ne priznava enega samega vrhovnega načela, iz česar izhaja tudi njena relativistična drža. Pa vendar se na tem mestu njena French theory in relativizem zapleteta v pogosto napako. Jezik in koncepte želi uporabljati politično, v skladu z zagovarjanjem najšibkejših v različnih okoliščinah, toda to že pomeni priznanje nekega vrhovnega načela. Doslednejši relativizem bi pomenil tudi priznavanje, denimo, legitimnosti Hitlerjevih jezikovnih performanc.
Tu relativistični misleci, oblikovani v duhu French theory, vedno znova razočarajo. Neprestano pridigajo, da ne smemo moralizirati in da moramo biti relativisti, a nazadnje vendarle moralizirajo in opustijo relativizem, saj se vedno postavijo proti rasizmu, izkoriščanju in podobnim pojavom. Če je to sofizem, je torej ponesrečen, saj ne ovrže občutka potrebe po »vrhovnem dobrem«. V skladu s svojo tradicijo je avtoričino izvajanje polno mimobežnih referenc in sklicevanj na Lacana, Derridaja ter številne druge pisce iz panteona French theory. Te reference predpostavljajo globoko poznavanje njihovih del, saj jih sicer ne moremo razumeti. Toda ali se tudi tu ne skrivata neka samozadostnost in zaprtost, ki ju ni mogoče upravičiti zgolj s tehničnim obvladovanjem jezikoslovne analize niti z njenim – v skladu z zgoraj povedanim včasih bolj, včasih manj posrečenim – igrivim, literarnim stilom?
Pa vendar Cassin kljub tovrstnim nejasnostim in opisanim formalnim nedoslednostim vsebinsko ne odstopa od svoje načelnosti ter volje po »zapletanju univerzalnega«, prav tako ne od solidarnostne politične drže. Knjigo zato priporočam vsem, ki jih zanimajo hermenevtika, filozofija običajnega jezika ter njune politične in antropološke implikacije, ne glede na filozofsko tradicijo, iz katere izhajajo. Hvalnico prevajanju lahko z veseljem berejo tako tisti, ki izhajajo iz Wittgensteina, kot tisti, ki izhajajo iz fenomenološke hermenevtike in so hkrati politično na levi strani. Vendar pa hkrati ne gojijo starih univerzalističnih mitov, temveč človeštvo razumejo kot pluralno, raznoliko, a vendarle medsebojno nerazdružljivo povezano. Današnje krize so namreč svetovne. Performanca Barbare Cassin pri tem navdihuje.
Objavo kritike je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
