AirBeletrina - Aleksij Kobal: »Roman sem naslonil na mit o zlatorogu in v knjigi se zgodi zelo podoben razplet«
Fotografija: Borut Krajnc Fotografija: Borut Krajnc
Intervju 15. 3. 2023
Čas branja
Čas branja: 13 min

Aleksij Kobal: »Roman sem naslonil na mit o zlatorogu in v knjigi se zgodi zelo podoben razplet«

Slikar, grafični oblikovalec, glasbenik in pisatelj Aleksij Kobal je slikarstvo študiral pri Štefanu Planincu in Janezu Berniku. Po diplomi iz slikarstva in grafičnega oblikovanja je opravil še podiplomski študij iz slikarstva pri Metki Kraševec. Bil je tudi na rezidenci v Parizu in Berlinu. Nanj je močno vplivala glasba J. S. Bacha, skupin Jethro Tulla, King Crimsona, Talking Headsov, glasbenikov Davida Sylviana, Ryuichia Sakamotoa, Pata Methenyja … in umetniki različnih obdobij, kot so Rembrandt van Rijn,  Ivan Grohar, Pablo Picasso, Edward Hopper … Med drugim je tudi prejel nagrado Prešernovega sklada za slikarstvo (2016). Kot samouk igra prečno flavto, med letoma 2003 in 2007 je kot glasbenik in raziskovalec glasbil, narejenih iz odpadnih materialov, sodeloval s skupino The Stroj. V sodelovanju s Primožem Oberžanom sta za projekt Kako zveni Šiška predelala vagonsko cisterno v verjetno najtežji glasbeni inštrument na svetu. Leta 2009 je pri Cankarjevi založbi izšel njegov prvenec, leposlovno delo Glas, leta 2022 pa pri založbi Sanje njegovo drugo leposlovno delo Topologija zlatoroga, psihološka zgodba o samoodkrivanju in iskanju resnične ljubezni s primesmi kriminalke.

Kaj je bilo prvo, glasba, slikarstvo ali pisanje?

Moram povedati, da imam glasbo raje kot slikarstvo, ker se mi zdi močnejša, je pa res, da ni moj primarni medij. V slikarstvu se pač lažje znajdem. V glasbeno šolo sem sicer hodil še v osnovni šoli, igral naj bi klarinet. Potem pa sem se z nekom stepel, kar se je morda zgodilo dvakrat ali trikrat v življenju, in so me vrgli ven, tako da sem se kasneje na srednji šoli lotil flavte kot samouk. Očarala me je pravljična glasba skupine Jehtro Tull, pa sem se vzel v uk in s frulice prešel na prečno flavto. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem spravil ven nekaj tonu podobnega, saj je pri igranju na flavto bolj kot pihanje pomembno dihanje s prepono. Flavta mora imeti lep ton, lahkoten, lebdeč, težko bi ocenil, kakšen je moj.

Lahko  rečemo, da je vam lasten ton  vaša posebnost pri igranju flavte?

Najbrž. A ko sem kasneje, pred nastopom s skupino The Stroj, izdelal železno flavto iz cevi, ki je imela še bolj šarmanten zvok, je ta moj ton res postal posebnost. To je to, kar se tiče moje glasbe. Slikarstvo se je zgodilo, ker sem bil sicer talentiran in sem imel doma podporo, a je bilo še daleč od tega, da je to pomenilo kaj resnega. Mislim, da se je šele med študijem začelo premikati v umetniški smeri. To, da si slikar, namreč še ne pomeni, da si umetnik. S ponavljanjem te mantre si grem včasih na živce, a po mojem to kar drži. Slikati pomeni način izražanja, biti umetnik pa pomeni sposobnost izražanja. Imaš obdobja, ko se lahko izražaš in obdobja, ko se pač ne moreš izražati, in način izražanja ti tedaj ne pomaga kaj prida.

Kdaj se je slikarstvu in glasbi pridružilo še pisanje?

Mislim, da se je začelo s prvim obiskom Grčije, ko sva s Tatjano obiskala Delfe. To se sliši kot prežvečen patos, a obsesija z antično mitologijo, ko sem tam poležaval v Apolonovem templju, me je dejansko sunila pod rebra. Začel sem pisati in skladati neko klavirsko skladbo na računalniku. Šele nedavno jo je vrhunski glasbenik Rok Zalokar na mojo željo odigral na pravem klavirju in posnel. Leta 2009 je potem izšla moja prva knjiga Glas. Vsebina pa govori o zavedanju lastne biti, o pomenu ustvarjanja, veliko je razmišljanj o različnih mojih obdobjih in trenutkih v življenju. Nikoli se pisanja ne bi lotil, če me k temu ne bi gnala neka nepotešenost v izražanju.

Čemu ste potrebovali še pisanje kot medij za izražanje?

Prav zares je do pisanja prišlo spontano, ker sem na določeni točki uvidel, da slika morda ne potrebuje zgodb. Na ta način sem se naučil gledati na sliko drugače. Lažje se odločam, česa je preveč ali premalo na njej. In ker se kot profesionalec v slikarstvu zavedam, koliko garanja in občutljivosti je potrebnega za dobro umetnino, je na ta način postalo jasno, da to velja tudi za pisanje in glasbo. Zato se vsakič težko sprijaznim z nazivom »vrhunski glasbenik« ali »pisatelj«, kljub temu da se na ta področja vedno odpravljam z vso resnostjo in zavzetostjo.

Kaj ste želeli povedati z romanom Topologija zlatoroga?

Izvirni greh je ljubezen do gora, do brezpotij, do glasbe, ki je sodila zraven in seveda nenehnih kampiranj v Trenti. To se je v meni kopičilo, nikoli pa nisem iz tega uspel razviti  dovolj čvrstega likovnega jezika, da bi lahko z njim začrtal nek prepoznaven cikel. Nastalo je le nekaj del, med njim najbolj pomenljiva slika z naslovom Topologija zlatoroga, ki je s tematiziranjem ideala na nek način tudi botrovala nastanku knjige. Tako je tudi knjiga pridobila enak naslov.

Je bilo s knjigo drugače?

Pisanje knjige se mi je zdelo smiselno, ker sem želel podrobneje opisati ljudi v Trenti, obsedla pa me je tudi pravljica o zlatorogu. To se je pričelo zgoščati v nastavke knjige, pravzaprav sem želel napisati klasičen roman, a je bilo vse prej kot lahko. Potreboval sem precej časa, da sem tudi pri pisanju ugotovil, kako nujno je nepotrebne reči zavreči, kako zapisane ekspresije narediti lažje berljive. Tako je knjiga sčasoma pridobila drugačno hrbtenico, pogovor med glavnim junakom in ostalima protagonistoma, ki vseskozi razkriva plasti dogajanja. A bistvo knjige ostaja: kako v nekem izbranem trenutku, ko si v gorah, izraziti trenutek lepote, sreče, strahu in minljivosti. Seveda se to da opisati na nešteto načinov, osebno sem izbral takšnega.

Kakšnega?

Takšnega, ki podpira umetnikov vidik, v knjigi je to fotograf. Pomembno je stališče do narave, kakor tudi odnos do ideala, kaj ideal pomeni, kako se odzvati nanj, kaj je resnica, je lahko domišljija resnica ali ne. Psihiater, eden od obeh izpraševalcev, preizkuša to umetnikovo resnico tako, da jo ves čas vzporeja s tako imenovano temeljno resnico. Ker pa sta z gledišča umetnika možni obe resnici ali več, v drugem delu knjige objektivno ni mogoče ugotoviti, ali je  fotograf dosegel tako želene rajske planote ali ne. Zato postane tudi jezik, ki opisuje naskok nanjo, bolj ekspresiven, namenoma seže na nivo čistega užitka v pisanju, in ga je težje razumeti. Gre samo še za strukturiranje jezika, pri čemer sem se veliko ukvarjal s samosvojimi izrazi, kako neko stanje opisati s kakovostnim knjižnim jezikom. V knjigi so tudi različni časovni in pripovedovalski nivoji: je prvoosebni pripovedovalec in tretji pripovedovalec, ki bolj ohlapno razlaga določena dejstva. Teh nivojev pa ni lahko uskladiti, da zgodba teče dokaj nemoteno. V nekem trenutku sem že skoraj povsem obupal. Ampak tista žerjavica v meni me ni pustila pri miru, okej, sem si rekel, naj bo knjiga poligon za raziskovanje. In sem šel popolnoma na novo skozi celoten proces pisanja, na novo postavil hrbtenico knjige tako, da sem dodal dva lika – psihiatra in inšpektorja, potem se mi je ta linija nekako zložila skupaj. Zahvaljujoč urednici Maji Ropret, ki je prek založbe Sanje prva prebrala rokopis in je kot nevtralni bralec uvidela, kaj je treba popraviti in kaj vreči ven, se je zgodba še nekoliko bolj obrusila in izčistila. Ob tej priložnosti se ji še enkrat zahvaljujem za pomoč … da je tolikokrat prečesala celoto.

Lahko naravo »zajamemo« z besedo v polnosti njene lepote?

Seveda jo lahko zajamemo, vsak na svoj način. V bistvu ne obstaja objektivna resničnost, vse, kar vidimo, je le naša projekcija, iz katere sledi interpretacija. V knjigi to opisujem s prispodobo klepsidre, se pravi, da se svet, ki se zrcali v nas, iz nas tudi odzrcali navzven, le da je obremenjen z našim dojemanjem. Izmenjava tega zrcaljenja smo mi, naše življenje. Zato se v knjigi zgodba začne z odsevom v jezeru, ki je ključen. Glavnega junaka dregne v njegov potlačen svet in ta se zgane v ospredje.

Je možno ustvariti idealno sliko, napisati idealno knjigo?

Vedno obstaja nekaj, kar je najlepše, idealno, recimo slika Mona Liza. Vsaj ducat slik je vsaj tako dobrih, pa nobena od teh ne nosi te krone, a da ne bo nesporazuma, Mona Liza je vrhunska slika. Hočem reči, če ne bi bila Mona Liza, bi bila izbrana neka druga slika. Ljudje imamo zakodirano željo po tekmovanju za prvo mesto. To me v mnogočem spominja na Guinnessovo knjigo rekordov, ki se mi zdi eden največjih nesmislov na svetu. Ne zdi se mi v prid razvoju, bolj gre za hibo, ki nas danes drago stane. Če gledamo zgodovino naše civilizacije, so določene populacije ostale nekako zamrznjene v času, opredeljujemo jih kot zaostale, nerazvite. Toda ali so res? Ali ne ugotavljamo, da je sožitje z naravo nekaj, na kar smo pri razvoju izgubili med vrsticami? Res smo s podjetnostjo razvili visoko kulturo, a v tem trenutku je za naš planet pomembnejše sožitje z naravo. Presežki v kulturi nam prav nič ne pomagajo izboljšati podnebnih razmer oziroma zelo minorno. Pa da ne bo nesporazuma, to ne pomeni, da ne prisegam na znanost, ki nas je potegnila iz temačnega zakotja, vendar sta vedno dve plati. Opazovati kakršnokoli lastno početje z nasprotne strani, to bi bilo nekaj!

Je za nas, ki živimo v urbanih sredinah, odhod v gore odhod v drugi svet?

Seveda, predvsem zato je lepota gora neizmerna. In lahko je tudi strašna. Eden od ključnih junakov recimo je Franc, rezbarski specialist za okvirjanje, ki izdela prelep okvir znane slike Marije z detetom na Brezju. A na nezavednem to počne zato, da bi zamejil ali uokviril kronično praznino, ki ga tare iz otroštva. Hočem reči, da je svoboda za nekatere lahko nedoumljiva, celo nevarna, temu primerno ljudje postavljamo meje, okvirje, bojimo se te neskončne svobode, zato jo neprenehoma zamejujemo. Lepo je govoriti o svobodi, ampak ko se nam ta razodene kot nepoznan prostor, se pojavi strah.

Se v gorah zaradi te brezmejnosti lahko za hip počutimo božansko?

Seveda se lahko počutimo božansko, čeprav v ozadju kljuva tesnoba. Vedno me je rahlo strah, ko grem v gore, to gre v prid previdnosti. In toliko bolj sem potem hvaležen, ko načrtovan obisk gora uspe. Gre za spoštovanje in tako je prav, saj ima lahko povsem preprosta hribovska pot na koncu tragičen izid.

Kot se zgodi v mitu o zlatorogu, kjer s povzpenjanjem na vrh, lovljenjem zlatoroga – ideala pride do tragedije?

Pravljica o zlatorogu je mit, ki pa nosi precejšnjo izkustveno dediščino. Čeprav sem roman namenoma naslonil nanjo, tako da se deloma zgodi podoben razplet, prenašanje v sodoben svet, kjer skušajo prebivati stvarni liki, ni tako preprosto. Za lažjo ponazoritev kompozicijskega dialoga med stvarnim in morda domišljijskim sem si sposodil koncept delitve na dvoje po motivu Melanholije Larsa von Trierja. V prvem delu glavna junakinja Enia na nek način pooseblja naravo, glavni junak – fotograf pa ob njej spoznava svoje zablode, a je toliko prežet z njimi, da sploh ne dojame, da se mu je idealna planota zlatoroga tako rekoč že zgodila. Ves čas si domišlja tisto, po kateri vsi hrepenijo, a se mu izmakne. Tako kot sem prej govoril o Mona Lizi, je zdaj govora o tej idealni planoti, ki je tipičen simbol ideala. Pač, ljudje stremimo k temu, da ga dosežemo. Enia nekje celo sama reče, da rajske planote bivajo le v glavah, kar jo prikazuje v precej trezni luči. Je odločna borka za zaščito narave, med rajskimi in nerajskimi planotami ne dela razlik. Reči hoče: ves svet okoli nas je lep.

Smo zaradi zazrtosti v končni cilj slepi za lepoto, ki se nam razkriva na poti?

Seveda,  vsak pravi alpinist pove, da je pomembna pot in ne toliko cilj. Sem sodijo tudi brezpotja, ki jim knjiga prav tako namenja precej prostora. Smisel je, da si moraš pot do cilja izboriti sam. Lepšo prispodobo za življenje bi težko našel. Ob tem se vedno spomnim generacije svoji staršev, ki so si, zgarani od dela, vedno postavljali nek prijeten cilj. Ko bom oddelal vse to, bom šel na dvomesečni dopust, ko bom končal z izgradnjo hiše, bom šel v Benetke, in nikoli se ta cilj ni uresničil, vedno je bil nekje v neulovljivi prihodnosti. Sčasoma je ta cilj postal nedosegljiv ideal, ki se je na koncu, ko je bilo energije samo za prgišče, ta ideal groteskno sprevrgel v demona. Kajti na stara leta si ga ne želiš izpolniti, saj bi s tem izpolnil bonus in zatem je samo še smrt. A tega si ravno ne želiš, zato ta ideal ostaja varno blindiran v melanholiji želja.

Ste vi sledili svoji poti?

V glavnem sem. Imel pa sem tudi priložnost, da bi šel na študij v Ameriko, ker sem dobil štipendijo, pa nisem šel. Takrat sem bil v hudi eksistenčni krizi. Nisem si upal in ne zmogel. Dolgo je trajalo, da sem očitkom segel v roko in se pobotal z njimi. V življenju si moraš znati tudi oprostiti, če nečesa ne zmoreš. Pa ne gre za potuho, pogum je treba vselej izkazovati, a to na tak način, da strah postane znosen. Spominjam se dokumentarca o Magnificu. Nekje je povedal, da je bil povabljen v Anglijo, toda njegova besedila, ki vsebujejo precej izvirne žargonske besede, v Angliji niso bila dobro sprejeta, ker niso bila pravilno napisana. Takrat je rekel: »Na koncu sem se raje umaknil, ker se mi je zdelo, da sem vstopil v prevelike čevlje.« Pošteno, zelo ga cenim.

Je sčasoma v življenju treba pričeti ločevati tisto, česar smo zmožni, od tistega, česar nismo?

Ravno to sem hotel povedati, da sem s tisto Ameriko hotel vstopiti v prevelike čevlje. Nisem bil dorasel razmeram, nisem Janis Joplin, ki je pogumno zastavila življenje do zadnjega diha, pa čeprav je bivala v istem hotelu v New Yorku, kjer naj bi prespali tudi mi, izbrani rezidenti štipendij. Dolgo časa sem potreboval, da sem dojel svoje bolj počasno pretakanje, ki se lepo ujema z domačim okoljem. Zadnja leta opažam, da se je to kljub vsemu splačalo. Če si dovolj radoveden in znaš sprejemati drugačnost, si naredil veliko. Prepričan sem, da meje ne pomenijo zgolj nečesa negativnega. So le obrambni mehanizmi pred neznanim obzorjem. Ta strah je treba razumeti. Zato pravim, da si človek s premikanjem po svetu te meje nenehno širi. Sozvočje z drugimi kulturami nas bogati, imamo več. Človeštvo bi s sodelovanjem doseglo bistveno več kot s konflikti in posledično s pohlepom. Slednji dobesedno razgalja praznino v človeku, ki jo je treba neprenehoma polniti. Vendar pa človek praznino blaži na simbolni in nikakor ne na materialni ravni.

Aleksij Kobal: Topologija zlatoroga (Sanje, 2022)