Danes je moj dan. Čas moje smrti, nekaj pred drugo popoldne. Dvanajst tisoč ljudi bo priča spektaklu. Prijatelj Manolo, ki so ga oprostili smrti, to se zgodi, če si divjak in imaš izdelano vrhunsko tehniko izmikanja smrti, mi je dal pred tednom dni nekaj nasvetov, kako naj se spoprimem s prihajajočim potovanjem na drugi svet. Po najslabšem scenariju, reče, naj vzamem dva dekagrama LSD-ja, ki mi ju v istem hipu poda. Manolo je vedno pripravljen, ne izgublja časa po nepotrebnem.
Manolo je moj zvest prijatelj. Že kot otrok je podnevi zganjal pizdarije. Proti večeru pa je na poljih Ronde, kljub temu da ni imel posluha ali ritma, pogosto poslušal in plesal flamenko, predvsem venček bulerij. Od daleč sem ga občudoval. Žalostinke mu niso teknile. Ni razumel, zakaj bi to življenje, ki nam je dano, zlorabljali z žalostjo in patnjo. Imel je v sebi strast in ljubezen. Humor pa razvejan v vse barve, vsakič ko sva se dobila, me je nasmejal do solz. Tri dni nazaj ga je ubil Fernando.
Fernando je že pri 12 letih klal. Sedaj jih ima 27, naslednje leto gre v pokoj, samo še par nas potamani letos in dobi titulo svetovnega prvaka.
Pomirjen sem s svojo smrtjo. Odločil pa sem se, da ne grem sam. Fernando gre z mano kot maščevanje za Manola. Ne le to, lansko leto mi je na treningu Fernando s puščico strgal uhan iz nosu in se pri tem zlovešče nasmihal. Imel sem vnet nos še pol leta. To ni nič. Najhuje je, da že celo leto osvaja Carloto, žensko, ki jo ljubim.
Carlotino delo ob študiju je čiščenje naših bivališč. Prelepa ženska, ljubeča in mila, vendar pa te, če ji stopiš na živec, s pogledom spravi v veliko nelagodje. Že odkar sem prišel v Seviljo, imava posebno vez, mini rituale, npr. ona zapoje en del pesmi Triana, Triana in jaz v ritmu zapiham skozi nos drugi del. No, odkar mi ga je Fernando zrušil, to naredim tako, da utripam z očmi. Diham še samo čez usta, čez nos ne gre. Najboljše je biti zdrav, je rekla moja mama Rosa.
Po najinem duetu Triane me Carlota poboža, včasih nežno, da me že žgečka, včasih pa me divje prijema, da se cel ogrejem. Mojim zvokom, ki prihajajo iz globočin, se nasmeji. Carlota, la reina.
Carlota študira književnost, pogosto mi recitira. Najin odnos mi do sedaj najbolje opiše Pablo Neruda in sledeč odlomek: »I love you without knowing how or when or from where. I love you simply, without problems or pride: I love you in this way because I do not know any other way of loving but this, in which there is no I or you, so intimate that your hand upon my chest is my hand, so intimate that when I fall asleep, your eyes close …«
Vsak mesec je Carlota fascinirana nad novim avtorjem iz druge države. Kadar je pod stresom, bere kriminalke. Skozi njene zgodbe veliko izvem o ljudeh in njihovi krutosti. Zato je zadnja stvar, še preden zapustim ta svet, eliminacija Fernanda. Ne bi želel, da vztrajnost Fernanda zamegli um Carloti. Kot pravi moj oče Markos: ne jebe lep, nego uporan.
Jutri bo ta dan, ko padeva oba s Fernandom.
Preden zaspim, mi pridejo povedat, da bo zaradi vremenskih razmer (jutri bo namreč v Sevilji 73 stopinj) čas moje smrti prestavljen na naslednji dan.
Pojutrišnjem bo ta dan. Jutri pa lahko še gledam Carloti v oči.
Zase lahko rečem, da nisem nek lepotan, sem pa poseben. Imam črne konjske dlake in jantarjeve oči. Sem povprečne velikosti. Edino moja jajca so ogromna in viseča. Od zmeraj sem bil rahlo nesiguren zaradi tega. Po pričevanjih moje družine in drugih se ta ne ujemajo z mojim karakterjem. Lahko bi diskutirali, kaj pomeni imeti grande cojones oz. kaj sploh je pogum?
Kdaj se že počutim pogumnega. To pride do izraza, ko sem svoj in čutim ljubezen do vsega živega. Potem pa pride – lahko tudi novodobni retrogradni Merkur ali kaka pizda nepoštena brez sočutja do živega – in sem nazaj. V jezi. Večina ljudi takrat v mojih očeh postane kurba hudičeva. Tonem, začnem se prilagajati, da preživim med norci, aktiviram obrambne mehanizme, se izgubim in moj pogum splava po vodi. Adios. V neke neumne in agresivne situacije drugih se nikoli ne vpletam, obenem pa vedno sanjarim, kako rešim ljudi pred množičnimi morilci, roparji, naravnimi nesrečami in kako sem pogumen. Sploh pred Carloto. Odločitev je padla.
Pojutrišnjem, ko bom likvidiral Fernanda, bom v vseh pogledih pogumen na ku-bik.
Carlota, cipa, je odšla v Cordobo, s solzami v očeh je zjutraj na obisku rekla, da ne bo prisostvovala moji jutrišnji smrti, češ da jo bo preveč bolelo. Njo, bolelo, njo!!! A se bodo ti ljudje nehali ukvarjati zgolj s seboj?
Ne samo, da me bodo ubili, Carlota ne bo videla, kako grande cojones imam, kako bom nataknil Fernanda. Vse je zaman. Vse je zaman, si mislim, medtem ko jo gledam, kako hiti na vlak. Pričakovanja so res ubijalec odnosov, kot mi je rekel enkrat starejši brat Juan.
Ne morem spati. Mogoče pa bodo objavili v časopisu, kako sva se epsko potamanila s Fernandom in bo Carlota ponosna in potem ji bo žal, da je ni bilo na spektaklu.
Namesto da bi, tako kot sem si zamislil, še ves preostanek dneva zrl Carloti v oči, sem začel razmišljati o svojem življenju. Bližajoča se smrt mi odpira slike iz različnih obdobij življenja. Še tega ne vem, ali prihajajo, ker tako pravijo v knjigah, da se to dogaja in jih sam priklicujem, ali se to dogaja nehote. Otroštvo je seveda na tapeti. Spominjam se mame in kako sem sesal njeno mleko, ko na radiu slišim novico: vlak, namenjen v Cordobo, se je zaradi vročinskega vala stopil. Nekaj potnikov še rešujejo, vsem preživelim pa je skupno to, da so zelo caliente.
Kot si predstavljam, ni bil kriv vročinski val, saj bi se potem stopila tudi druga prevozna sredstva. Ni ena od teorij zarote, ki so često na obzorju, ampak gre za enostavno razlago. Za tem stojijo šalabajzerski delavci, ki se jim, sklepam, ni dalo preveriti električnih napeljav v tirnicah in so zaradi prevelike vročine (kar 73 stopinj, priznajmo, je), reda radi, hitro postopicali z modernimi aparaturami po tirnicah, rekli »todo es bien« in odšli skoraj lete v senco in na cerveze frie. Južna posla. Ko preživi, pričat če, mi je babica Monika zmeraj govorila, če se vrnem na otroštvo.
Ker sem jezen, da je Carlota šla v Cordobo, si mislim, sama si to tražila, bejbi, po drugi strani mi je jasno, da s tem zgolj potiskam surov strah in realnost, da je verjetno Carlota pečena in da bom še pred jutrišnjo smrtjo umrl od žalosti, ker se je zanjo tako kruto končalo. Ne bom se vdal čustvom žalosti, rajši bom jezen. Kdo je pogumen? Jaz sem pogumen!
Že po nekaj minutah jočem, ker Carlote ni. Vzamem Manolov LSD. Znajdem se na mostu, ki vodi v Triano. Poslušam flamenko pevca pod mostom, ki poje Triana, Triana in trepečem z očmi, polnimi solza. Nato se znajdem v muzeju keramičnih ploščic in potujem skozi različna obdobja. Nekateri moji sorodniki so naslikani nanje. Prepoznam jih. Začnem govoriti z njimi. Spomnijo me, da sem jaz za razliko od njih svoboden. Živi polno življenje še za nas! Zavem se, da je to čisto res. Kako jim je težko biti zgolj slika na keramiki! A ni to kruto?
Grem v eno zabačeno gostilno in ga pijem, medtem ko se pevci flamenka spontano izmenjujejo. Z njimi tudi moje razpoloženje.
Pevec z rdečo brado napenja grlo, njegove vratne žile živijo samostojno življenje, pijem, dokler poje o smrti, odpira rane in spomine, pijem tragedije in zatiranja, pijem večnost, pijem. Potem gre v alegrije in pijem. Ploskanje palmasov me ponese v trans, čutim radost, pijem. Živi smo, dajmo živet, ljubit. Pijem, ljubim še za tiste, ki jih ni. Pijem, še za tiste, ki tega ne morejo. Živela ljubav. Pijemo. Prestavimo se k reki in nadaljujemo.
Dela se že jutro. Rečem si: danes je moj dan.
Maček je hud, na srečo nam pred vsako bikoborbo dajo pomirjevala. Name dobro delujejo. Mogoče imajo z LSD-jem in pivom San Miquel svojstven učinek. Zdaj bo ta trenutek. Primajam se igrivo v ring. Ne razmišljam.
Ring je poln. Dvanajst tisoč vzhičenih ljudi, pripravljenih, da me matador pokonča. Za razliko od mene oni ne vedo, da bova oba šla. Da se mi bo v tretjem aktu snelo in bom ubil Fernanda.
Od nekdaj sem se spraševal, kaj je s to vrsto, izjema je Carlota, da se tako hranijo z mrcvarjenjem drugih živih bitij. Kateri del tega, da zbadaš nekoga v hrbet, dokler ne more več dvigniti glave, ti je všeč? Pa bog pomagaj, kje je tu pravica in enakovredno merjenje moči? Še preden padem v svoj vrtinec, kako je svet krivičen in kako bodo po moji smrti založili celo butično restavracijo s petimi Michelinovimi zvezdicami z mojimi jajci, se spomnim na sorodnike, ki so me včeraj s keramičnih ploščic nagovarjali, pevca flamenka, ki me je včeraj odpiral, Carlote, moje pečene cariñe, Manola, mojega amiga, moje družine; in začnem njim v čast plesati bulerijo, ole!
Namesto sklonjene glave na poudarke poskočim na dve nogi. En, 2; en, dva, 3; štiri, pet, 6; sedem, 8; devet, 10; in spet. Začnem pospeševati. Konj se pridruži, poskoči in matador pade s konja. Vsi trije Fernandosi, vsaj tako jih vidim, ne vem, ali od včerajšnjega haranja, LSD-ja ali današnjih pomirjeval, so v šoku. Množica je za hip zmedena. Na vzklik »asaaa« nabijem na rog prvega Fernanda. 12 tisoč ljudi vzklikne »oleee«, na drugi rog nabijem drugega Fernanda, množica je v ekstazi, asaaa! Ostane mi še eden.
Svet, cela gladiatorska arena, je na moji strani. Tako mi je brala Carlota new age knjige, ki govorijo prav o tem, da, če si sam pozitivno naravnan, bo tudi svet prijazen do tebe. In res je, spremenili so se. Dvomim, da bi bilo dvanajst tisoč aktivistov, ki se borijo za naše pravice, v areni. Tukaj je resnica. Ljudem ni toliko pomembno, da se ubije bike. Če jim daš nekaj lepega, kot je bikova bulerija, bodo prijeli tudi za to.
Strah pred lepim je zelo prisoten pri ljudeh, ukoreninjen je v njihovi biti, hitro si želijo krvi. Krvi drugih. Ni jim lahko, toliko borb imajo v sebi, da ko jih pozunanjijo in je zver ubita, doživijo katarzo. Ne bom se zdaj z njimi ukvarjal, res pa mi laska, da je arena spodbujajoča. Vse, kar je v tem trenutku važno, je, da se jaz zabavam za vse moje prejšnje rodove, čutim ponos. Oleee. Asa. Jaz plešem. Spomnim se na Manola.
Še en Fernando ostane v ringu. Ta bo ta pravi. Gledava se. Sprehajava se v krogu, ki se manjša. Pristaneva iz oči v oči. Jaz diham skozi usta, on skozi nosnice. Fernando trepeta. Počasi se umirja, ko začuti, da sem jaz in vsa arena na drugi frekvenci. Na frekvenci ljubezni. Nasmejim se mu. Zašepetam mu sevillanas, kar je znak, da začneva plesati. V tistem trenutku publika skoči v zrak. Dvanajst tisoč ljudi začne po nekaj sekundah plesati sevillane z nama. Fernando se smeji. Zabava je v polnem teku. Prvič je v areni Maestranza, zabava za vse, no, razen za tista dva pobresita na začetku spektakla, ki sem ju nataknil. Bil sem še pod vplivom drog. Zdaj sem izven tripa.
Zvok razbite čaše me zbudi. Ugotovim, da sem še vedno v Triani, star cigan z rdečo brado spi zraven mene. Ura je dve popoldne. Prespal sem lastno smrt.
Život piše romane. Moja mama Rosa je vedno rekla, da se vse zgodi z namenom. Kaj je namen tega, da prespiš lastno smrt? Medtem ko razmišljam, noge same hodijo proti Rondi, proti poljem mojega otroštva.
Hodim po poljih in diham. Reflektiram svoje sanje in upam, da so preroške, da si bodo ljudje dovolili živeti in doživeti lepoto. Da bodo začeli gledati na nas bike, niti ni treba, da tako, kot so nas včasih, kot bogove, ampak z neko mero spoštovanja.
Zavem se, da je bila Carlota karakterno krava v človeški podobi. Zdaj pa je čas za pravo kravo. Odprt sem. Svoboda je na dlani. Živim. Diham. Ole!
