Filmski in gledališki režiser, scenarist, dramatik, pisatelj in kolumnist Goran Vojnović (1980) v svojem širokem umetniškem ustvarjanju, še posebej v romanopisju, najraje problematizira generacijo, ki ji pripada. Generacijo osemdesetih, »zblojeno, apatično in ideološko zakrknjeno generacijo«, kot zapiše v eni izmed zgodnejših kolumn. Umešča jo v zgodovinski, geografski, socialni ter družbenopolitični kontekst nekdanje skupne države in posledic njenega razpada, kar prežema z intimno izkušnjo vsakokratnega literarnega subjekta. Gre za portrete socialno marginaliziranih priseljencev druge, pa tudi prve generacije v poosamosvojitveni Sloveniji, ki vnašajo v naš prostor specifično kulturo in lastno, večkrat problematično preteklost.
Takšen je svet Marka Đorđića iz romanesknega prvenca Čefurji raus! (2008) in njegovega nadaljevanja Đorđić se vrača (2021), pa svet Vladana Borojevića iz romana Jugoslavija, moja dežela (2013) ter Jadrana Dizdarja iz Fige (2016), če naštejem zgolj Vojnovićeve osrednje romaneskne protagoniste. Iz tega sveta izhajajo avtorjevi junaki nekdanjih omnibusnih zgodb (Mesto je praznovalo, Rekonvalescent), kratkih in celovečernih filmov – vzorčni primer je kratki film iz leta 2002 Fužine zakon, ki nosi glavne atribute Vojnovićeve osrednje pisateljske ter filmske poetike – in v tem svetu pogosto tlijo vzniki za njegove esejistične kolumne ter kratke zgodbe.
Dolgoletni pisec kolumn, ki jih objavlja v različnih slovenskih, hrvaških in srbskih medijih, je svojo prvo tovrstno zbirko Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra izdal leta 2010. V njej je ob slovenski specifiki poosamosvojitvenega obdobja, medijev, športa in potrošniških razvad Slovencev najbolj v ospredju prav generacija osemdesetih. Če je bil do nje v vsaj začetni fiktivni pisavi še literarno-humorno prizanesljiv, jo v kolumnah problematizira precej bolj kritično.
Vselej pa tudi osebnoizpovedno, o čemer priča tudi kolumnistična zbirka Zbiralec strahov. Razdeljena je na pet sklopov, z udarnim prologom o usodi avtorjevega pradeda Leona Obleščuka, Ukrajinca iz Galicije, pa se v devetnajstih zgodbah, delno že objavljenih ter za objavo v knjigi na novo premišljenih in razširjenih, avtor tokrat posveča predvsem sebi. Svojemu pogledu na točasni svet, na življenje, ki je za njim in ki ga živi, na strahove, ki mu s svojo zapletenostjo ter nepredvidljivostjo ponujajo širokopasovne razmisleke, nekatere kruto realne in spet druge sanjaško potencialne.
Ker je Vojnovićeva literatura zvečine prežeta z avtobiografsko noto, se tematika pričujočih razmislekov – ki izpod mojstrskega pisateljskega peresa, prepletajočega resničnost z domišljijo ali že kar s poezijo, fluidno prehajajo v kratke zgodbe ali eseje – tu in tam prepleta s témami, ki jih je problematiziral že v svojih prejšnjih delih. Že v eni svojih zgodnejših kolumn za Dnevnik se je na primer dotaknil procesa asimilacije svoje družine v Sloveniji (mama prihaja iz hrvaške Istre, oče pa z bosanskega podeželja), čemur namenja prostor tudi v tej zbirki. Prav tako znova premišljuje vlogo skozi čas spreminjajoče se čefurščine oziroma fužinščine kot jezikovne zmesi, ki, razen slovenskega slenga, povsem prosto združuje jezikovne značilnosti jezika, ki se mu je nekoč ohlapno reklo srbohrvaščina in ki danes, enako kot njegova država, ne obstaja več. Ta jezikovna zmes je tudi najbolj natančen opis geografskega porekla privzete govorice Vojnovićevih literarnih subjektov od Marka Đorđića naprej, ki je mladim Fužincem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pomenila prikriti upor zoper tujost, ki so je bili deležni na vsakem koraku. Z »njihovim« jezikom so si prisvajali prostor, se umeščali vanj, si nenazadnje gradili dom. Le besede v fužinščini se niso delile na domače in tuje, na naše in ne-naše, le v njej ni bilo potrebnega prilagajanja, popravljanja, prevajanja, govoriti v fužinščini je vselej pomenilo govoriti pravilno. »Ker bolj ko je bila fužinščina drugačna in samosvoja, bolj pravilno je zvenela.«
Knjiga Zbiralec strahov je izšla tik pred začetkom ruske ofenzive na Ukrajino, a se posamezna mesta, od omenjene uvodne zgodbe naprej, berejo kot nenaključna, lucidna napoved nove vojne. Pravzaprav je tematika zbirke vseskozi melanholična, nekakšna žalostinka jugoslovanstvu oziroma temu, kar je ostalo od njega na nekdanjem skupnem prostoru, v nekdanji kulturi, jeziku, športu in norosti v ljudeh, ki edina ne pojenja in ki je razlog, da prihodnost ne prinaša nujno boljšega življenja. Pri tem spoznava, da je njegova nostalgija prostorska, očetova pa časovna. Ob problematiziranju v zadnjih letih intenzivirane (slovenske) jugonostalgije se avtor sprašuje, ali slednja morda ni le odgovor na prisilno pozabo in kasnejšo demonizacijo jugoslovanske izkušnje. Pri tem ni pomembno, ali je bila prej jugonostalgična kokoš ali protikomunistično jajce, saj ne eno ne drugo ne pojasni, zakaj »je levica v samoupravljanju odkrila navdihujoč družbeni eksperiment, medtem ko so se desnici začeli prikazovati komunisti«.
Da so drzni razmisleki ves čas prepojeni s prepoznavnim, vojnovićevsko sarkastičnim in neprizanesljivim humorjem, kar daje delu dodatno razsežnost in privlačen šarm, je lastnost, brez katere si Vojnovićeve pisave najbrž ne moremo (več) predstavljati. Pa vendar se pronicljivi pisatelj bolj kot humorja oprijema nostalgičnega hrepenenja, tudi pogleda sanjača, ko se s sinom predaja ladijski plovbi k iluzornemu stiku morja in neba ali ko obstane ob vnovičnem občutenju poezije preminulega pesnika, ki jo v umetnikovi duši vzbudi naključen pogled na v šal omotani kip. »Ker norost je pred mrazom ščititi bronaste glave, nam prišepetava nekaj v nas. Še posebno je to norost v času, ko bi topla pokrivala, še bolj pa trenutek pozornosti, potrebovalo tisoče premraženih in pozabljenih ljudskih duš. Norost je oblačiti spomenike v času, ko je svet vse pogosteje videti tako, kot da je vse pripravljeno na začetek tretje svetovne vojne in da smo tudi mi pripravljeni na to, da bomo sami sebe znova zasuli z bombami, se pojedli ali se preprosto izgnali od tod.«
Na ozadju temne slutnje prihodnosti, ki je prišla, preden je Vojnović prvič predstavil svojo najbrž najbolj osebnoizpovedno knjigo, se – v spominu ali ob vnovičnem, postkoronskem obisku Pule, mesta njegovega otroštva, pripadnosti in brezmejnih možnosti (»Pula je prostor in ne mesto … izmuzljiv, brezmejen prostor«) – vrača v otroštvo in mladost, dregne v sramežljivega fanta na srednješolskem plesu bežigrajske gimnazije, mestu njegove nepripadnosti, in se sprašuje, kakšno bi bilo njegovo življenje brez strahov, ki ga gnetejo skozi čas in mu sugerirajo, da je sprava z njimi ne le možna, ampak tudi smiselna. Razmišljanja, ki jih naplavlja na pogled razpršeni tok avtorjevega z domišljijo prepletenega spomina, v katerih Edvard Kocbek snuje novo pesem, Lenča Ferenčak hrani tivolske veverice in je Dražen Petrović, neomadeževano zamrznjen v boljši preteklosti, za vselej nesmrten, utirajo nove, vselej privlačne poti po neusahljivih vijugah Debeljakove mitološke Atlantide.
