Tina Volarič, rojena leta 1980, po izobrazbi magistrica kulturne antropologije, se v svojem umetniškem ustvarjanju giblje med poezijo in ilustracijo. Leta 2013 je na Festivalu mlade literature Urška prejela nagrado uršljanka za najbolj perspektivno mlado književnico, naslednje leto pa je kot del nagrade izdala svoj pesniški prvenec Krožnice večglasnih tišin pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti. Leta 2025 je pri založbi Miš izdala svojo drugo pesniško zbirko Nekje notri je uho, ki je bila letos nominirana za Cankarjevo nagrado.
Napisala je več avtorskih slikanic; za slikanico Črta, izdano pri založbi Miš leta 2021, je prejela znak kakovosti zlata hruška, priznana pa je bila tudi v mednarodnem prostoru, saj je bila vključena v zbirko slikanic brez besed Mednarodne zveze za mladinsko književnost na Lampedusi, naslednje leto pa je bila finalistka na tekmovanju Hiii Illustration Competition na Kitajskem v kategoriji otroških slikanic. Z ilustracijami je opremila obe pesniški zbirki, ilustrirala pa je tudi dela drugih otroških in mladinskih avtorjev, na primer Zgodbo o zamorčku Bambuleju in vrtoglavi žirafi Frana Milčinskega – Ježka, ki je na Slovenskem knjižnem sejmu leta 2010 prejela nagrado za najlepšo slovensko knjigo za otroke in mladino, pa tudi naslovnice revij, vodnike po muzejskih razstavah ter naslovnice zbirk Previharimo viharje in Naprej! zbirke Sophia.
Že v prvi pesniški zbirki je Tina Volarič močno nakazala svoj pesniški jezik, ista nazorska in umetniška podlaga pa prehaja tudi v njeno ilustracijo. Estetika umetnosti Tine Volarič je formalno predvsem v minimalizmu in čistosti izraza, vsebinsko pa presega dualistično razlikovanje med naravo in človekom ter ju spretno spaja v enotno realnost skozi čustveni svet lirskega subjekta, na primer v pesmi Večerni sprehod v dveh delih:
popek sveta je košček sadeža
v njenem grlu.
Pogoltnem slino,
moj zadnji premik,
preden postanem jablana.
Z zadnjim premikom
se spremenim v tihost, v cesto
pod svojimi nogami,
pod nogami vseh,
da le ne bi prestrašila nikogar,
ki bo naslednji stekel čezme.
/…/
moji koraki
zdaj niso več
koraki človeka.
V zbirki Nekje notri je uho lirski subjekt opazuje naravo in se z njo spaja, tematizirano je človeško in živalsko telo, med katerima subjekt pogosto prehaja; to ga ločuje tudi od drugih ljudi, zaradi česar nastane skoraj nepremostljiva razpoka med lirskim subjektom in sočlovekom, ki ne razume položaja človeka v naravi na isti način. Skozi naravne motive pesnica tematizira tudi čas v odnosu do prostora: pesmi velikokrat opisujejo prostorska dejanja v brezčasju in celo zunaj časa kot takega, čas narave pa ni isti kot človeški čas. Čas pogosto zaznamujejo pesniška sredstva ponavljanja, ki dajejo pesmim občutek krožnosti, navadno pa se končajo z melanholičnim tonom.
Pesnica pogosto tematizira prostor, katerega pojmovanje odpira njen pogled na umetniško ustvarjanje tudi v širšem smislu, na primer v pesmi Polnilo:
Besedo je napolnil zrak
in na vse štiri strani
so jo razprle ptice.
Obliko neba zdaj spet določajo
vetrovi, ki dajo perutim leteti,
hočem videti ostro in daleč,
votlim kostem polniti njegovo votlino.
Praznina je tista, ki določa svojo vsebino; tako tudi beseda najde svoje mesto šele v praznini, najbrž tudi črta na praznem belem platnu. Tukaj je zaznati minimalizem poezije in nasploh umetniškega ustvarjanja Tine Volarič, saj ima tisto, kar ni izrečeno oziroma kar ga obdaja – prazen prostor, premor –, enako težo kot izrečeno samo. Narava je pogost motiv tudi v njenih ilustracijah, pri katerih uporablja toplo, zemeljsko barvno paleto. Ilustracija in poezija pri Tini Volarič nista dve ločeni umetnosti, temveč dva različna umetniška izraza istega sveta; besede povedo to, kar prikazujejo ilustracije, in obratno.
Prav tako njeno pesništvo in ilustracije zaznamuje nenavadna perspektiva, ki bralca in gledalca pogosto preseneti. Poudarek od človeškega lirskega subjekta pogosto prehaja na naravni svet, floro, favno in celo vesolje, medtem ko so njeni ilustrirani subjekti pogosto umeščeni v abstrakten prostor ali prikazani z nepričakovanih perspektiv.
Pesnica in ilustratorka s svežimi, menjajočimi se perspektivami in decentralizacijo človekove izkušnje gradi ne le drugačen pogled na obstoječi svet, temveč gradi nov(e) svet(ove). Take, v katerih so na prvem mestu rastlinstvo, živali in vesolje, njihova mitologija. Tako izkušnja delca prehaja v izkušnjo celote, ta pa se krožno vrača k delcu, enako velja za objekt in subjekt in tako dalje. Razločevanje preda mesto povezovanju in prehajanju tega, kar je živo. Tako Tina Volarič v svojem umetniškem delu radikalno priznava življenje in legitimira tisto, kar ni (le) človeško.
Prav tako njeno pesništvo in ilustracije zaznamuje nenavadna perspektiva, ki bralca in gledalca pogosto preseneti.
Poezija Tine Volarič je izrecno čutna: temelji na čutenju, ne poimenovanju. Kot zapiše Diana Pungeršič v spremni besedi pesniške zbirke Nekje notri je uho: »Tina Volarič raje sprašuje, ali ›Ima to ime?‹ in protislovno z besedami povabi v čutenje, zaznavanje onkraj besed, zadostuje predjezikovni stik, kajti ›ni zares ime, kar sliši uho.‹« (Pungeršič). Njena izbira besed in rušenje ustaljenih stavčnih vzorcev se na prvi pogled zdita arbitrarna, pravzaprav pa sledita prvinskemu čutnemu izkustvu, vendar z mojstrsko izčiščenostjo izraza. Njen pesniški jezik je intimen, na trenutke igriv, vedno zvedav in izraža predvsem večno odprtost za svet, ki obdaja – in katerega del je – lirski subjekt.
To lahko vzporedimo z njenim vizualnim ustvarjanjem, pri katerem meša različne tehnike: svinčnik, tuš, akvarel in gvaš kombinira z elementi kolaža ter s sodobno digitalno obdelavo; rezultat so skorajda otipljive – izrazito čutne – ilustracije, ki ustvarjajo nov, teksturiran in bogat svet. Pri obojem – poeziji in ilustracijah – ne gre zgolj za mimetično posnemanje flore in favne, temveč za poseben, iz naravnega sveta izpeljan svet, ki ga določa predvsem drugačen položaj človeka v njem. Tudi zato njen svet ni – in v temelju ne more biti – mimetičen zaradi decentraliziranega položaja človeka.
Pri obojem – poeziji in ilustracijah – ne gre zgolj za mimetično posnemanje flore in favne, temveč za poseben, iz naravnega sveta izpeljan svet, ki ga določa predvsem drugačen položaj človeka v njem.
Tina Volarič je umetnica, ki je našla svoj izraz v vmesnem prostoru med likovnim in besednim. Poseben pomen nosijo podobe, saj so stičišče obeh umetniških izrazov. Postavitev drugačne hierarhije oziroma, natančneje, kar dehierarhizacija odnosov med naravo in človekom pa je sveža zaradi neprisiljenega in neprisiljujočega, nemoralizirajočega izraza, ki skozi čutnost in čudenje človeku odpira novo možnost bivanja v svetu. Preko tega prevprašuje vrednote sodobne družbe in jih debalansira, saj v njeni poeziji – in ob branju – občutimo spokoj: stanje, iz katerega človek postane človek, ustvarjalno bitje.
Vir citata: Diana Pungeršič. Spregledati z notranjim ušesom. Spremna beseda. Tina Volarič: Nekje notri je uho. 1. elektronska izdaja. Goga, 2025.