Najbrž večina obožuje albume z največjimi uspešnicami. Na njih so vse pesmi, ki so ti tako zelo všeč in ki si jih vedno izbirčno odbiral z vsakega od albumov. No, tako je bilo seveda takrat, ko ti pretočne storitve še niso omogočale, da lahko kadarkoli poslušaš prav tisto pesem, ki si jo želiš slišati. Umetnost snemanja kaset s kombinacijo natanko tistih pesmi, ki jih izbereš sam, da sploh ne govorimo o potrpežljivosti, ki jo človek potrebuje, da posluša celoten album, na katerem mu je všeč samo nekaj pesmi, se je popolnoma izgubila. Albumi z največjimi uspešnicami so kot prvi naznanili skorajšnji konec potrpežljivosti. Kar naenkrat si lahko na enem samem CD-ju (ne vem, ali si na tem mestu sploh upam omeniti kasete?) poslušal najbolj priljubljene pesmi, med katerim ni bilo niti ene takšne, ki bi jo želel preskočiti.
In prav to me pripelje do rimskega zgodovinarja Livija. Z njim sem bil sicer tudi že prej bežno seznanjen, vedel sem, denimo, da je napisal Zgodovino Rima, zagotovo pa je nikoli nisem prebral in bi lahko samo ugibal, o čem je govorila njegova knjiga. Nekatere zgodbe sem sicer poznal v skladu z načelom osmoze, saj sem videl slike prizorov, o katerih so govorile, ali pa sem prebral zgodbe drugih pisateljev, ki so se navezovale na Livijeve zgodbe. Horacij, ki junaško brani most dovolj dolgo, da celotni vojski prepreči zavzetje Rima. Ali pa spor med Romulom, ki je pozneje ustanovil Rim, in njegovim bratom Remom. Ne pozabimo niti na Cincinata, ki je zapustil svojo kmetijo, rešil Rim in postal vojni junak, nato pa se kot pridni deček vrnil na kmetijo, namesto da bi užival v svoji na novo pridobljeni diktatorski oblasti. Nisem pa vedel, kje so bile te zgodbe zapisane prvič. Jih je zapisal Plinij? Ne, njega je bolj zanimalo naravoslovje, kajne?
Albumi z največjimi uspešnicami so kot prvi naznanili skorajšnji konec potrpežljivosti.
Izkazalo se je, da je večino teh zgodovinskih anekdot, ki nas, ko jih preberemo, navdajo s tako zadovoljujočim občutkom, podobno kot nas navduši dejstvo, da poznamo eno od Shakespearovih najslavnejših vrstic (»Biti ali ne biti«), zapisal Livij. Njegovo delo je zbirka največjih uspešnic rimske zgodovine.
Tit Livij, poznan tudi le kot Livij (59 pr. n. št. – 17 n. št.), je bil eden največjih rimskih zgodovinarjev, najbolj znan po monumentalnem delu Ab Urbe Condita (Od ustanovitve mesta). Livijev popis zgodovine, ki sicer obsega 142 knjig, vendar se jih je do danes ohranilo le 35, sledi Rimu vse od njegovega legendarnega izvora do časa samega avtorja, ko je mestu vladal Avgust. Livij, ki je svoje delo sestavljal v obdobju političnih pretresov po padcu republike, si je prizadeval, da bi izkoristil zgodovino za vcepljanje moralnih lekcij, pri čemer je poudarjal rimske vrline, kot so pogum, čast in občutek dolžnosti.
Livijevo delo se je ohranilo, ker ni šlo le za kroniko dogodkov, pač pa za dramatično in moralistično pripoved, v kateri se je zgodovina prepletala z legendami. Njegovo nazorno pripovedovanje zgodb, zlasti o Romulu in Remu, Horaciju na mostu in Cincinatu, je za več stoletij izoblikovalo kulturno identiteto Rima. Čeprav so ga nekateri kritizirali zaradi pomanjkljivega in nevestnega navajanja virov, se je njegov vpliv ohranil in navdihnil tudi poznejše zgodovinarje, kakršna sta bila Tacit in Machiavelli. Ponovno so ga odkrili v renesansi, ko so njegova dela slavili kot model zgodovinskega pisanja in državljanskih vrlin. Livijeva dela tudi danes ostajajo ključni vir za razumevanje zgodovine in mitologije Rima, ponazarjajo pa tudi, kako pomembna je moč pripovedovanja zgodb pri oblikovanju zapuščine nekega naroda.
Livij, ki je svoje delo sestavljal v obdobju političnih pretresov po padcu republike, si je prizadeval, da bi izkoristil zgodovino za vcepljanje moralnih lekcij, pri čemer je poudarjal rimske vrline, kot so pogum, čast in občutek dolžnosti.
Mene pa seveda najbolj zanima, kaj je bilo zapisano v tistih 107 izgubljenih knjigah. Že v tej, ki se je ohranila, namreč kar mrgoli ključnih anekdot. Tu je le nekaj največjih uspešnic:
Livij pripoveduje legendarno zgodbo o izvoru Rima, začenši z dvojčkoma Romulom in Remom, ki ju je rodila vestalka Rea Silvija, njun oče pa naj ne bi bil nihče drug kot Mars, bog vojne. Njun stric Amulij, ki se je bal, da ga bosta dvojčka nekega dne vrgla s prestola, je naročil, naj ju vržejo v reko Tibero.
Vendar ju je reka odnesla na varno, kjer ju je sprva našla in dojila volkulja, nato pa ju je vzgojil pastir Faustulus. Ko sta dvojčka odrasla, sta resnično strmoglavila Amulija in kot kralja Albe Longe ponovno imenovala svojega dedka Numitorja.
Nato pa sta si želela ustanoviti lastno mesto. Romul ga je želel zgraditi na Palatinskem griču, Rem pa na Aventinskem. Zato sta počakala na znamenje bogov. Romul je videl dvanajst jastrebov, Rem pa le šest. Romul, ki si je to razlagal kot tisto težko pričakovano božje znamenje, je začel označevati mestno obzidje. Ko ga je Rem posmehljivo preskočil, ga je Romul ubil in dejal: »Tako naj pogine vsakdo, ki bi še želel preskočiti moje obzidje!«
Cincinat je tako postal ideal Rimljana: kreposten mož, ki je absolutno oblast prevzel le, ko je bilo nujno potrebno, in jo opustil takoj, ko je opravil svojo dolžnost.
Rim je bil torej ustanovljen leta 753 pr. n. št., njegov prvi kralj pa je postal Romul.
Ko je mesto raslo, je Romul spoznal, da v njem primanjkuje žensk. Da bi se spopadel s to težavo, je na festival povabil Sabinke iz sosednjih mest. Na vnaprej dogovorjeni znak so Rimljani ugrabili Sabinke in jih prisilili v poroko.
Med Rimljani in Sabinci, ki jih je vodil kralj Tit Tatij, je kmalu izbruhnila vojna. Med spopade so se vmešale tudi ugrabljene Sabinke, ki so se kot živi ščit postavile med očete in svoje rimske može. Prosile so za mir in dejale, da ne želijo ne smrti svojih družin ne smrti svojih novih mož.
Njihovo posredovanje je pripeljalo do premirja, Rimljani in Sabinci pa so se združili v eno samo ljudstvo, ki mu je poleg Romula vladal tudi Tit Tatij.
V prvih letih republike je Rim napadel etruščanski kralj Lars Porsena, ki je poskušal oblast povrniti izgnanemu kralju Tarkvinu Ponosnemu.
Porsenova vojska je vse bolj napredovala proti Rimu in kmalu jih je od mesta ločil le še leseni most Pons Sublicius. Rimski vojak Horacij Cocles (Enooki Horacij) je želel sovražniku preprečiti, da bi prečkal most, zato je skupaj s še dvema tovarišema postavil zasedo na mostu. Skupaj jim je uspelo zadržati Etruščane, drugi Rimljani pa so medtem v ozadju uničili most.
Ko je od vseh ostal le še Horacij, je molil k reki Tiberi in skočil v vodo ter odplaval na varno, medtem ko se je most podiral. Njegov pogum je rešil Rim pred takojšnjo osvojitvijo.
Ko je Porsena zasedel Rim, se je mladi Rimljan Gaj Mucij prostovoljno javil, da ga bo umoril. Preoblekel se je v navadnega vojaka in se pretihotapil v tabor Etruščanov, kjer pa je po pomoti ubil kraljevega pisarja.
Mucij, ki so ga ujeli in pripeljali pred Porseno, je povedal, da ga je pripravljenih umoriti še veliko Rimljanov. Da bi dokazal svoj pogum, je z desno roko segel v ogenj in pustil, da mu roka gori, ne da bi za trenutek trznil. Porsena, navdušen nad njegovim pogumom, ga je izpustil in kmalu zatem pristal na premirje.
Idealen junak je, kdor je zadovoljen v lastnem vrtičku, kdor reši narod, ko ga k temu pozovejo drugi, in kdor v zameno ne zahteva nič drugega kot le to, da se lahko nato spet vrne v vrtiček (model za priljubljenega slovenskega junaka Martina Krpana).
Mucij, ki od tedaj ni več mogel uporabljati desne roke, pa je postal znan pod imenom Scaevola (»levoroki«).
Ena najbolj znanih osebnosti v zgodnjem Rimu je bil Lucij Kvint Cincinat, upokojeni konzul, ki se je umaknil na kmetijo.
Leta 458 pr. n. št. so Rimu grozili Ekvi, ki so v gorah ujeli rimsko vojsko. Senat je v obupu podelil Cincinatu diktatorsko oblast in ga tako zvabil stran od njegovega pluga.
Cincinat je oblast sprejel, okrog sebe zbral vojsko in v le šestnajstih dneh premagal Ekve ter rešil ujete vojake. Ko je tako zagotovil varnost Rima, pa je takoj predal svojo diktatorsko oblast in se vrnil na kmetijo, namesto da bi se še naprej oklepal oblasti.
Cincinat je tako postal ideal Rimljana: kreposten mož, ki je absolutno oblast prevzel le, ko je bilo nujno potrebno, in jo opustil takoj, ko je opravil svojo dolžnost.
Vedno se mi je zdelo, da je Horacij med branjenjem mostu umrl. A ne skrbite, dejanski konec je še bolj hollywoodski!
Zadnji rimski kralj Tarkvinius Superbus (»Tarkvinij Ponosni«) je vladal kot tiran. Njegov propad se je začel s strašnim zločinom, ki ga je zagrešil sin Sekst Tarkvinij.
Slednji je namreč posilil Lukrecijo, rimsko plemkinjo in Kolatinovo ženo. Lukrecija je v obupu sklicala svojo družino, razkrila zločin in si nato vzela življenje, da bi ohranila čast.
Njena smrt je sprožila pravi val ogorčenja. Rimljani so pod vodstvom Lucija Junija Bruta strmoglavili Tarkvina, izkoreninili monarhijo in leta 509 pr. n. št. vzpostavili republiko. Od tedaj so Rimu vladali izvoljeni konzuli, ne kralji.
Tarkvinij Ponosni se je po izgonu prizadeval vrniti na prestol. Zbral je vojsko Latinov in se boril proti Rimljanom v bitki pri jezeru Regillus (pribl. leta 496 pr. n. št.).
Med bitko sta se na belih konjih pojavila skrivnostna jezdeca, ki sta se borila na strani Rimljanov. Ko se je bitka končala z zmago Rimljanov, sta jezdeca izginila, pozneje pa se je izkazalo, da sta bila Kastor in Poluks, Zevsova sinova dvojčka.
Rimljani so v njuno čast v Forumu zgradili tempelj Kastorja in Poluksa.
Te zgodbe so podlaga za večino umetnosti, ki sem jo preučeval kot umetnostni zgodovinar. Pojasnjujejo, denimo, zakaj si je Michelangelo pri svoji prenovi Kapitolskega griča zamislil, da bi ob vznožje velikega stopnišča postavil monumentalna kipa Kastorja in Poluksa. Cincinatova zgodba ponazarja, da je treba diktatorsko oblast v izrednih razmerah vihteti moralno, predvsem pa kratek čas. Idealen junak je, kdor je zadovoljen v lastnem vrtičku, kdor reši narod, ko ga k temu pozovejo drugi, in kdor v zameno ne zahteva nič drugega kot le to, da se lahko nato spet vrne v vrtiček (model za priljubljenega slovenskega junaka Martina Krpana). Horacijevo žrtvovanje za višje dobro je utelešenje junaštva. Vendar sem si sam zgodbo narobe zapomnil ali pa sem si jo napačno predstavljal. Vedno se mi je namreč zdelo, da je Horacij med branjenjem mostu umrl. A ne skrbite, dejanski konec je še bolj hollywoodski! Namesto solzavega samožrtvovanja v slogu Armageddona junaku uspe pobegniti, da se lahko nato še naprej bori (pripravlja se že nadaljevanje, Horacij na mostu 2: Maščevanje). Delo opisuje ogromno posilstev, ki jih seveda ni mogoče nikoli odobravati, vsi kralji, ki jim je ime Tarkvinij, pa so zelo zelo poredni in kar prosijo za strmoglavljenje.
Ker je Livij svoje delo pisal v zgodnjih obdobjih rimskega imperija, je zgodovino Rima seveda prikazal kot napredovanje proti stanju, ki ga je sam doživljal za življenja (delo je napisal med letoma 27 pr. n. št. in 17 n. št., v času vladavine prvega cesarja Avgusta, nekaj let pa mu je vladal tudi Tiberij, in sicer ko mu je šlo vladanje še dobro od rok, torej preden je postal perverzni čudak in se preselil v Capri).
Stvari so za Rim kazale kar dobro, zato je Livij v svojem delu lahko zapisal, kakšen je bil dejansko videti Rim, kakšen splet srečnih naključij je privedel do trenutnega stanja in kako bi se prihodnje generacije lahko iz preteklosti česa naučile.
*
Komentar Svetlane Slapšak:
Novogrški termin za roman je mythistorima – torej mit oz. zgodba, ne nujno resnična, in obenem historia, tisto, kar je nekdo videl in zabeležil. Zgodovina Rima Tita Livija je prav to: ni antropologija kot pri Herodotu, ki z zanimanjem opisuje druge kulture, ni strogo objektivna kot pri Tukididu, ki raziskuje, kako in zakaj je propadla atenska demokracija, tu ni zgroženosti kakor pri moralistu in občasno ciniku Tacitu … To je zgodba o enem junaku, Rimu, vse ostalo so dodatki – ampak kakšni dodatki! Karakterji, trači, zarote, plemenitost, pogum, žrtvovanje, škandali, vse, kar pritiče mestu oblasti, odločanja, zmag in katastrof. Tita Livija zlahka ujamemo pri pretiravanju, konfabuliranju, njegovi viri so pogosto ustno izročilo in nepreverjene zgodbe, vse to je oblikovalo zahodno in globalno civilizacijo zahodne izobrazbe. Njegova zgodovina je vzorčna za vsako državo, ki se želi vpisati v zgodovino, z vladarji, s krivdami, z napakami in junaki, ki zagotavljajo nesmrtno slavo.
To je zgodba o enem junaku, Rimu, vse ostalo so dodatki – ampak kakšni dodatki! Karakterji, trači, zarote, plemenitost, pogum, žrtvovanje, škandali, vse, kar pritiče mestu oblasti, odločanja, zmag in katastrof.
Tit Livij ve, kako zgodbe prikazati, kakor da v njih ni vgrajeno njegovo rimsko stališče, kako izginiti iz teksta, kako prikriti namen glorifikacije. V latinščini, v kateri so se izobraževale generacije in ki je osnova evropske pismenosti, pisatelj oblikuje rimski kolektivni spomin, prek katerega je Rim kot model države vpisan v države po svetu. Težko je definirati politično stališče Tita Livija – njega ni mogoče opredeliti drugače kot ideologa Rima. Vendar mu to daje nenavadno sekundarno objektivnost: samovolja kraljev, republikanski zanos in morala, določene prednosti upravljanja pod cesarstvom se pojavijo v realnih okvirjih in dimenzijah, na tem temelji naše znanje o koristih politike.
