Kot sem slutil, ko sem začenjal to serijo: so literarna dela, ki jih z veseljem berem, in so dela, ki jim priznavam njihovo veličino, a jih le stežka berem. Oh, kako sem si želel z veseljem brati Iliado – da bi mi bila vsaj malo všeč. Trudil sem se, res sem se trudil. Razumem, zakaj je deležna takšne pozornosti. Velja za najzgodnejše večje literarno delo v Evropi in je obvezno šolsko branje. Morda jo je bolj zabavno brati v izvirni stari grščini. Predstavljam si, da je veliko bolj zanimiva, ko vam jo pripovedujejo ob kresu, jo recitirajo rapsodi, profesionalni pripovedovalci zgodb, ki so delo posredovali naprej kot ustno izročilo. Nekoč je bilo poznavanje tega dela na pamet (in sestrskega dela, ki ga bomo brali naslednji mesec, Odiseje) dokaz izobrazbe.
Zame je bilo branje, žal, utrujajoče. Precej krivde za to nosi ponavljanje. Prvih nekajkrat, ko je bilo opisano prerivanje v bitki, me je pritegnilo. Toda ne morem vedno znova brati o bronasti konici sulice, ki nekomu prebode glavo, pri čemer žrtev pred smrtjo okusi kovinski okus v svojih krvavih ustih. Prisotna je tudi nenehna odrski igri podobna izgovorjava številnih imen in odnosov, ko se bojevniki pozdravljajo (Ajanta Velikega nenehno imenujejo »Ajant, sin Telemona«, da vzpostavijo njegovo rodovino in ga razlikujejo od drugega Ajanta, sina Oileja). V vrvežu bitk, z letečimi sulicami in meči, se naši junaki nenehno ustavljajo, da bi malce poklepetali, drug drugega pa kličejo z dolgimi, zavitimi imeni. Lahko si predstavljam, da se igralci, ki uprizarjajo Iliado na odru, ustavijo, da bi izrekli vsa imena rodbine, toda to ne le upočasni dogajanje, temveč tudi povzroči, da je vse skupaj smešno nerealistično. Morda je to v redu, toda danes smo navajeni na realistične upodobitve spopadov, ki so hitri in raznoliki. Poleg tega pa so mi vsa ta imena nadležna. Navedenih je toliko imen likov, ki so večinoma stranski, da sem hitro vse pomešal. Prvih nekaj knjig Iliade je zame le nejasen obris imen, ki se jih ne spominjam dobro, in bronastih konic sulic, ki prebadajo različne dele telesa, ki se jih prav tako ne spominjam dobro. Ta ponavljanja so rapsodom verjetno pomagala pri učenju te dolge pesmi, ki se razteza skozi 24 »knjig« in 15.693 vrstic. Te pripomočke za pomnjenje (kot je pogosto predstavljanje Odiseja s pridevnikom »iznajdljivi« pred njegovim imenom) sta opazila Milman Parry in Alfred Lord v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Izvedla sta analizo o nastanku srbske ustne poezije in jo uspešno uporabila pri delih Homerja. To pomeni, da bralci ne doživimo prvotne oblike pesmi, kakor je bila napisana, in smo kar dvakrat prikrajšani: pesem je bila napisana za glasno recitiranje pred občinstvom, poleg tega pa je bila napisana tako, da bi pripovedovalcem olajšala recitiranje. Mi, občinstvo, ki jo zdaj beremo v prevodu, tisočletja po nastanku (verjetno v 9. stoletju pr. n. št.), lahko skoraj z gotovostjo trdimo, da je naša izkušnja manj zanimiva, kot je bila za poslušalce v tistem času.
Iliada, kar pomeni »Pesem o Ilionu« (Ilion je ime za Trojo), je v resnici ljubezenska zgodba o Ahilu in Patroklosu. Je tudi zgodba o moškem besu, ljubosumju, vojaškem junaštvu. To je zgodba za fante. Moški, sulice, priležnice, prepiri, čigava sulica je daljša, kdo bo obdržal najljubšo priležnico ali ukradeno ženo. To je »zabava, polna klobas«, kot se šalimo Američani. Ženske povedo ali storijo le malo. Večinoma se jim stvari le zgodijo; če prevzamejo pobudo, so deležne obsojanja.
Presenetilo me je, kako otročji so moški junaki v zgodbi. Pa tudi bogovi. Bogovi uporabljajo ljudi kot igrače za igro. Neprestano se prepirajo, izbirajo svoje ljubljence, drug drugega prelisičijo. Vojna je njihovo igrišče. Ugotovil sem, kako domiselna je bila zgodba filma Terryja Gilliama, Viking Erik, ko junak prispe v Valhalo in sreča (nordijske) bogove, nato pa ugotovi, da so dobesedno otroci. Otročje pa se ne obnašajo ne le grški bogovi, temveč tudi smrtniki. Ahil je morda najboljši vojak, vendar se obnaša kot malček, ki doživlja izpade jeze. Agamemnon je kot ustrahovalec na šolskem dvorišču.
Presenetilo me je tudi to, kako malo trenutkov, ki sem se jih »spomnil« iz Iliade, ko sem jo bral v srednji šoli, se dejansko pojavi v pesmi. Parisova sodba, celotna upodobitev tekmovanja med Afrodito, Ateno in Hero, pri čemer Atena zmaga tako, da obljubi Parisu, trojanskemu princu, da bo, če ji Paris podeli zlato jabolko, povzročila, da se najlepša ženska na svetu Helena zaljubi vanj. Te upodobitve sploh ni v Iliadi. Toda to je izgovor za napad Ahajcev (kot se imenujejo Grki, kar je še dodalo k moji zmedenosti) za napad na Trojo. Ker je bila Helena že poročena z Menelajem, kraljem Šparte. Ta prizor je v Iliadi le na kratko omenjen. Vendar sem bil prepričan, da je to eden ključnih prizorov. Izkazalo se je, da je upodobljen v Cipriju (delo, za katerega nisem še nikoli slišal, še manj pa bral) in v latinskih delih Ovidija in Lukijana. To zgodbo sem absorbiral skozi študij umetnostne zgodovine, kjer je pogosto prikazana. Vendar je ni v Iliadi. Enako velja za prevaro s trojanskim konjem, v katerega so Grki skrili skupino vojakov, ki so se splazili iz konja, ko je bil pripeljan v Trojo – Trojanci so namreč mislili, da so se Grki vrnili domov. To jim je omogočilo, da so oplenili mesto, saj so ga napadli iz notranjosti, preden so odprli vrata za grško vojsko. Tudi tega ni v Iliadi, saj se pesem konča pred koncem trojanske vojne. To se pogosto zgodi pri svetopisemskih zgodbah, ki se dejansko ne pojavljajo v Svetem pismu, temveč v apokrifih – zapisih o dogodkih v Svetem pismu, ki pa se ne pojavljajo v Stari ali Novi zavezi. Nisem vedel, da so bili najbolj slikoviti prizori Iliade prav tako v apokrifih – in to apokrifih, za katere nisem prepričan, da sem jih dejansko prebral, temveč sem jih namesto tega absorbiral med gledanjem umetniških del ali branjem mnogo kasnejših literarnih omemb.
Veličino Iliade sem prepoznal, čeprav sem se komaj prebil skozi branje. Všeč so mi bila določena zaporedja prizorov in zanimive so se mi zdele nekatere dinamike likov, zlasti Ahila in Patroklosa. Toda moje misli so neprestano tavale stran. Ena bronasta konica sulice skozi čeljust Nekoga, Sina Nekoga Drugega, preveč.
Vsekakor pa je Iliada vredna branja zaradi vpliva in izjemnega statusa najstarejšega znanega velikega evropskega literarnega dela. Avtorji se nenehno sklicujejo na to delo (in, se zdi, ga širijo), zato je njegovo branje dobra vaja in nudi pomoč pri preučevanju kasnejših del. Ko bi le našel rapsoda, da bi mi »zapel« Iliado ob kresu, po možnosti medtem ko pečem kostanj in sladkorne penice …
Komentar Svetlane Slapšak:
»O, Noe, Jeremijev sin! Začela bom z grozoto, ki je nisi omenil: antični šolarji (in starejši, ki se tega niso pravočasno lotili) so se učili grščine kot osnovnega jezika pismenosti tako, da so si zapomnili najprej prvi in zadnji verz Iliade, nato drugega in predzadnjega, in tako naprej do konca, torej sredine. Šele ko so se možgani dovolj časa urili v tovrstnem memoriranju, je nastopila faza, v kateri je ta nepovezani material s pomočjo učitelja dobil strukturo in pomen, z različnimi možnostmi interpretacij: besedilo ni sveto, ni ena različica, ki jo ves čas ponavljamo, ne gre za nekaj vsiljenega pod avtoriteto učitelja, ampak je to znanje, ki je obvladano svobodno in za širjenje svobode – za razliko od Nove zaveze… In zato danes nekateri nevrologi menijo, da je vgrajevanje strukture za osnovno interpretacijo, recimo grške slovnice, dobra podlaga za širjenje nevronske mreže in vzpostavljanje novih povezav. Pomemben del tega postopka so različne mnemotehnike: mnoge so danes žal pozabljene. Branje Iliade – vedno na glas – je torej prvovrsten trening možganov.
Iliada ni zgodba o eni ljubezni (Ahil-Patroklos), temveč o treh ravneh ljubezni: spolni strasti do ženskega telesa z vsemi patriarhalnimi okraski, homo- oz. prijateljskem odnosu in na koncu ljubezni do sočloveka. Ta tretja raven je najbolj vznemirljiva, najgloblja in najbolj tragična, kulminira v prizoru, ko kralj Priam, ki je izgubil večino od svojih petdeset otrok, pride v šotor k Ahilu, pijanemu od vina in zmage nad Hektorjem. Priam ima na glavi rane od v znak žalovanja izpuljenih las – tako je upodobljen na vazah. Ahil leži na postelji, pod katero je mrtvo Hektorjevo telo, zmaličeno med vlečenjem okoli trojanskega obzidja, na vpogled vsem njegovim. S postelje visijo kosi mesa, ki jih bo Ahil v nadaljevanju morbidne pojedine spekel in del žrtvoval – vse to je uprizorjeno na vazah. Priam je prišel k ubijalcu svojega sina prosit za truplo, da bi ga dostojno pokopal. Do razumevanja med njima prihaja počasi: na koncu oba jočeta, Ahil, ker ve, da bo umrl mlad, Priam zaradi sina in ker ve, da njegova družina nima prihodnosti. Dva nesrečna in osamljena človeka objokujeta svojo usodo in usodo človeštva ter posredno vojno, ki prezgodaj ubije. Helena ima zadnjo besedo v Iliadi, ko ob pogrebu opisuje Hektorjevo dobroto in plemenitost. Prizora s konjem in uničenjem mesta ni. In zakaj le bi bil? Tragedija je očitna, dodatno opisovanje groze je nepotrebno. Opisujejo jo pisci nižje kategorije. Evripid v svojih Trojankah opisuje le usodo žensk, trojanskih ujetnic, po padcu Troje. Koga briga konj-transformer! To je za občinstvo, ki občuduje plastične mišice Brada Pitta, in lame, ki peketajo po Troji … Slabšega filma še nisem videla, Steve Reeves je vsaj kazal lastne, prave mišice. Katalogi z imeni so še en ganljiv dokaz antropofilije, humanosti in sovraštva do vojne: rodoslovni podatki so vpis v spomin in zgodovino, edini in patetični človeški odziv na smrt. Ko koga omenijo, lastnik imena oživi in ostane v spominu vedno novih poslušalcev. Iliada je bila najverjetneje napisana v 6. stoletju pred našim štetjem v Atenah, v času vladavine tiranov, družine Pejzistratov. Naročili so jo pri pesniku-pevcu, verjetno po imenu Homer. Z uporabo tehnike, ki sta jo dobro raziskala Parry in Lord, je sestavil smiselno celoto iz številnih virov in svojega znanja. Ustvaril je dovršeno literarno zgradbo, ki je bolj dramatična kot epska: flashback na začetku, deset let skrajšanih na komaj mesec ali malo več dni dogajanja, vzporedni svetovi smrtnikov in bogov, množica likov, katerih usode se prepletajo, veliko izvrstne erotike – Hera zapeljuje svojega moža in ko se ljubita, pod njunima telesoma rastejo trava in rože … Tetida roti svojega nekdanjega ljubimca Zevsa, naj pomaga njenemu sinu, kleči med njegovimi koleni in ga boža po bradi … Helena hodi po obzidju, trojanski starešine pa sledijo gibom njenega telesa in ugotavljajo, da je bilo zaradi nje vredno začeti vojno … Homer je v Iliadi uporabil veliko narečnih oblik in s tem utrl pot jezikovnim oblikam tragedije, kjer zbor poje v dorskem jeziku, igralci pa govorijo v atiškem narečju, kar daje besedilu močan slogovni učinek. Iliada je bila priročnik za državljana bližnje prihodnosti in prehoda v neposredno demokracijo. Opozorila je na človeške vrednote, vojno nevarnost, pomen ohranjanja imen v spominu. Nobeno od teh sporočil ni izgubilo na pomenu, nobeno od teh sporočil ni neposredno povezano z demokracijo. O, Noe, Jeremijev sin! Vsakič, ko boš Iliado, vsaj tiste dele, ki so ti všeč – prebral na glas, bo besedilo vplivalo na tvoje nevrone in odprli se ti bodo novi pogledi in vsakič te bo manj sram jokati z nekom.«