Opozorilo: Tega teksta ne berite, če ste globoko veren kristjan in če vas objektivna dejstva ter subjektivna opažanja ne zanimajo. Lahko se namreč zgodi, da se vam bo navdušenje povsem razblinilo.
***
O Svetem pismu je težko pisati, saj ima o njem vsak svoje mnenje. Čeprav ga skoraj nihče ni dejansko prebral. Mnogi mislijo, da o njem veliko vedo. Zdi se, da je stopnja gotovosti, s katero nekdo trdi, da točno ve, za kaj gre, obratno sorazmerna s tem, koliko Svetega pisma je ta oseba dejansko prebrala. Vendar pa tudi prebiranje Svetega pisma ni povsem nedolžna zadeva. Stara zaveza je bila napisana v hebrejščini, z malce aramejskega pridiha. Vsak prevod je zato lahko problematičen, saj prevajalec morda ni dobro razumel dejanskega pomena ali pa ga je spremenil. V evropskem umetniškem izročilu je Mojzes na primer pogosto upodobljen z rogovi. To je bil povod za antisemitsko prepričanje, da so bili Judje nekako bestialni in da so pod jarmulkami skrivali rogove. Pravzaprav pa je to posledica napačnega prevoda. Sveto pismo pravi, da so iz Mojzesove glave prihajali »žarki« svetlobe, ko se je spuščal z gore Sinaj z desetimi zapovedmi v rokah. To je bilo napačno prevedeno kot »rogovi« svetlobe, Mojzesa pa so od tedaj dalje redno upodabljali kot rogateža. Če se želimo prebiti skozi goščavo poetičnega (in, če smo čisto odkriti, pogosto izjemno perpleksnega) besedila, vam bo morda pomagalo, če preberite knjigo The Book of God avtorja Walterja Wangerina Jr. V tem delu je Stara zaveza predstavljena kot sodobni roman, vendar takšen, ki pod eno streho združuje najsodobnejše vedenje o zadevi in tako poskrbi, da je predstavljena različica zgodbe točna. Knjiga se dobro bere in je tudi enostavna ter simpatična. Pravzaprav gre za odlično zgodbo, česar ne moremo izjaviti povsem iskreno, če denimo preberemo le različico kralja Jamesa, torej dokončni angleški prevod, pripravljen leta 1611 pod pokroviteljstvom angleškega kralja Jamesa I.
A. J. Jacobs, eden od mojih prijateljev pisateljev, je napisal prodajno uspešnico The Year of Living Biblically (Leto svetopisemskega življenja), v kateri opisuje leto, v katerem se je držal vseh pravil iz Stare zaveze (vključno s tistim, ki mu je prepovedovalo, da bi si obril brado – k sreči ni naletel na kake prešuštnike, ki bi jih moral kamenjati). To je bila zanimiva vaja, ki je razkrila tudi nekaj pomembnega: Svetega pisma ne smemo razumeti dobesedno, pač pa gre za epsko zgodbo, polno metafor. Pravila za življenje, ki so predstavljena v njem, so bila morda pomembna za starodavne Izraelce, vendar jih ni vedno mogoče prenesti v sodobno življenje. Vsi se strinjamo, da je deset zapovedi pač že koristno upoštevati: ne ubijaj in tako dalje. Pa vendar so jih prezrli prav tisti ljudje, za katere so bile napisane, in to po božjem ukazu. Izraelci, opisani v Stari zavezi, so bili potujoče pleme, ki si je z osvajanjem in pobijanjem izborilo ozemlja, za katera jim je Bog dejal, da jih morajo zasesti. Junaki iz Stare zaveze, kakršen je na primer Savel, so ubili »na tisoče ljudi« (če dobesedno verjamemo Svetemu pismu), poleg tega pa si je tudi na vse pretege prizadeval umoriti mladega Davida, svojega varovanca in zeta, ki je Izraelce rešil pred Filistejci.
Se še spomnite nekdanje možnosti opisa svojega razmerja na Facebooku? »Zapleteno je.« To odlično povzame Staro zavezo, tako za ljudi, za katere je bila napisana pred več tisočletji, kot tudi za današnji čas.
Ko se dejansko lotimo branja, ugotovimo, da gre pravzaprav za rokoborsko bitko. Ne glede na to, za kateri prevod se odločite, se vam bo vsaka vrstica zdela kot uganka. Podobno kot pri Shakespearu lahko tudi tu »padete noter«, a le, če Sveto pismo berete dovolj dolgo in ujamete ritem. Vendar je to težaško delo, poleg tega pa si skoraj vsako vrstico lahko vsak razlaga po svoje. To je bil vzrok za velike konflikte in celo vojne. Martin Luther je poudaril, da Katoliška cerkev kot institucija in njeni »knezi« (papeži in kardinali) niso živeli po besedi Svetega pisma (ker so pobijali vse živo in si grabili bogastvo, čeprav je Jezus dejal: »Laže gre kamela skozi šivankino uho kakor bogatin v nebeško kraljestvo«), pa so ga izobčili in bi ga tudi ubili, če ga ne bi zaščitil nemški kralj.
To je povezano z mojim stališčem glede tega, da so v Svetem pismu le redko zapisana dobesedna pravila ali izjave. Večina besedila je alegorična ali metaforična. Jezus ne govori dejansko o kameli, ki bi se tlačila skozi šivankino uho. To je metafora. Z razlagami Svetega pisma je bilo povezane veliko tesnobe; če zapisane izjave jemljemo dobesedno, vse skupaj kar kliče po nesporazumih in katastrofi.
Stari zavezi sva namenila dva članka, saj gre za dolgo in bogato klasično besedilo, v katerega se splača poglobiti. V tem članku se bova osredotočila na prvo polovico, vključno s Peteroknjižjem, prvimi petimi knjigami Svetega pisma, ki mu pogosto rečemo tudi Mojzesove knjige, saj so nekoč verjeli, da jih je napisal Mojzes. No, to ni res ali pa tega vsaj ni storil sam.
Za razvozlavanje skrivnosti Stare zaveze so bile uporabljene tehnike strojnega učenja. Z uporabo računalniškega jezikoslovja in statistične analize so raziskovalci v besedilu prepoznali »glasove« različnih avtorjev in tako osvetlili sodelovalno, razvijajočo se naravo njegovega nastanka.
Ena najvidnejših tehnik strojnega učenja, uporabljenih pri preučevanju Stare zaveze, je analiza sloga pisanja. Različni avtorji pogosto uporabljajo značilno besedišče, slovnične vzorce in tematske preference, s čimer ustvarijo povsem sebi lasten slog, ki se ga algoritmi strojnega učenja lahko naučijo prepoznati. Z usposabljanjem algoritmov na obsežnih naborih podatkov znanih besedil domnevnih avtorjev lahko raziskovalci nato te modele uporabijo na delih Stare zaveze, ki jim lahko pripišejo avtorstvo z določeno stopnjo zaupanja.
Poleg tega je uporaba računalniških orodij znanstvenikom omogočila, da so lahko prepoznali nedoslednosti in razlike v jeziku ter temah v besedilu, kar kaže na to, da je šlo morda za delo več sodelujočih skozi čas. S primerjavo pogostosti uporabe besed, stavčnih struktur in celo besedilnih vzorcev so s pomočjo strojnega učenja določili odlomke ali odseke, ki so bili morda dodani pozneje ali ki so jih prispevali različni pisci.
Jasno je, da je besedilo napisalo več ljudi, in to v več različnih obdobjih.
No, o čem pa zgodba pravzaprav sploh govori?
Govori o Izraelcih, ljudstvu, ki ga je izbral bog Jehova (ne spreglejte, da gre za enega od bogov, ne pa za edinega boga), ki je nadvse fascinantna osebnost. Ta bog si želi, da bi ljudje častili le njega, vendar obenem govori o drugih bogovih in je ljubosumen nanje. Zdi se, da Jehova obstaja v politeističnem okolju, vendar želi prepričati Izraelce, da je prav »on« edini pravi bog. Njegovi privrženci niso monoteistični zato, ker bi bil to edini bog (no, vsaj Jehova tega ne trdi), pač pa zato, ker si želi biti »on« edini, ki ga častijo, in edini, ki resnično šteje. Jehova se obnaša kot tečen otrok. Zelo se razjezi nad Izbranim Ljudstvom, ker hitro pozabijo na vse čudeže, ki jih je moral znova in znova izvajati, da bi jih rešil, in mu bodisi ne posvečajo dovolj pozornosti ali pa začnejo častiti druge bogove. »On« se imenuje Jehova zato, ker v Eksodusu Mojzesu pove, da mu je ime YHWH, kar je hebrejsko ime, poznano tudi pod imenom tetragramaton. Latinizirani zapis imena Yahweh je Jehova, torej bog iz Stare zaveze. Ko bova v naslednjem članku govorila o Novi zavezi, bomo videli, da je edini pravi bog v Novi zavezi povsem druga zgodba. Da je Bog prijazen, da odpušča, da je sočuten in da je povsem prepričan v to, da je edini pravi bog, ter da o drugih bogovih nikoli ne govori tako, kot da bi dejansko obstajali.
Stara zaveza spremlja »dogodivščine«, s katerimi se spopada Jehova pri ustvarjanju Zemlje in rekrutiranju svojega Izbranega Ljudstva, ki ga nato vodi skozi preizkušnje, ga rešuje s čudeži in ga vodi v obljubljeno deželo, potem ko jih je še pred tem rešil iz suženjstva v Egiptu – obljubljeno deželo, ki so si jo morali prislužiti tako, da so zavojevali in umorili tiste, ki so živeli v njej.
Če na vse skupaj pogledamo s širšega vidika, je zgodba bistveno manj romantična in pravzaprav veliko bolj mračna, obupana in človeška. V naslednjem članku si bova ogledala nekaj najbolj znanih zgodb iz Stare zaveze: od Noeta (ki je morda splošno znan po svoji barki, vendar se je tudi napil in spočel otroke s svojimi hčerkami) do Abrahama, Mojzesa, Davida in celo skrivne Ehudove tehnike atentata v stilu Jasona Bourna.
*
Komentar Svetlane Slapšak: Sveto pismo – Sanje filologa
Začnimo s kamelo in bogataševim vstopom v raj: to bi lahko bila metafora, morda pa sploh ni! Ista beseda (kamelos) je namreč pomenila debelo vrv in podoba igle je tu popolnoma prepričljiva. V Jeruzalemu je bil tudi prehod, imenovan Igla, kjer bi kamela komaj šla skozi. Še vedno ti potem ostane najbolj nora slika, tista s kamelo in iglo …
Zame je prav tu največje zadovoljstvo branja Svetega pisma in kadarkoli sem našla knjigo v nočni omarici v hotelu, sem pustila svoje predvideno branje in se posvetila temu nikoli še ne povsem prebranemu besedilu. Njegova prva plast je mitična, in sicer tista, v kateri se vsak mit neskončno razveja in nobena nova zgodba ni popolnoma usklajena s prejšnjo, pa čeprav je besedilo doživelo veliko posegov in teološke cenzure. Poleg tega bi lahko vsako zgodbo še nadaljevali, kar se je verjetno tudi dogajalo, vendar ni vstopilo v sveto besedilo. Druga plast, o kateri moramo razmišljati, je hebrejska teološka filologija, neverjetno obilje interpretacij, ki kar naprej potekajo. V primerjavi s štirimi sprejetimi različicami iste zgodbe v Novi zavezi gre za neprimerljivo večje bogastvo tekstov. Končno, tretja plast je tista ogromna sprememba, ki se je zgodila z oblikovanjem krščanske teologije, ki v veliki meri ne odobrava Svetega pisma, čeprav ga sprejema kot vzorec in predzgodovino vere. Če beremo Sveto pismo z vidika krščanskega vernika, je to posebna subkultura, ki vernika vodi k razmišljanju o evoluciji, razvoju, ki se konča v veri. Povedano drugače, Sveto pismo je bilo vedno dobra podlaga za kritiko, človek bi rekel tudi za ateizem.
In končno, največja sreča za filologa – razni prevodi Svetega pisma. Mnogi evropski jeziki so bili oblikovani – in objavljani – na podlagi teh prevodov. Najbolje je primerjati prevode, ki jih je sprejela cerkev, in tiste, ki niso bili sprejeti: pogosto so slednji neprimerno bolj živahni in zanimivi.
Dati prednost filologiji pred bujno stilistiko, obrisi človeških značajev, svetostjo, pomešano z najnižjimi motivi, briljantnimi zapleti, pred surovostjo in liričnostjo, se morda zdi suhoparno: toda vsaj zame je to edini način, da me to čudovito besedilo ne povleče v svoje brzice in vrtince, v katerih bi se lahko izgubila. Zato Sveto pismo berem po malih odlomkih, v podrobnostih pa najdem navdih za branje drugih besedil. Tisti »divji« del Biblije je vedno nekje v dosegljivem predalu splošne kulture in tam čaka, da bralca ujame, ujame in očara. Torej previdno, počasi, v lov za detajli!
