Ko bodo 16. septembra na velikem Prangerjevem branju v ljubljanski knjigarni Pri kamniti mizi zazvenele pesmi iz prvenca Tišina, njihovega avtorja ne bo med občinstvom. Namesto njega jih bo brala igralka Vesna Jevnikar. Jernej Grlj bo takrat najverjetneje v Los Angelesu, kjer na University of Southern California opravlja doktorski študij matematike – devet ur in en kontinent stran od festivala, na katerem bo njegova poezija zazvenela v glasu nekoga drugega.
Grlj se je rodil leta 1999 in prihaja s Primorske. Maturiral je na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani, nato diplomiral na Fakulteti za matematiko in fiziko, leta 2023 pa odšel v Los Angeles, kjer študira pod mentorstvom profesorja Aarona Laude. Njegovo raziskovalno delo podpirata Simons Dissertation Fellowship in Simons Collaboration on New Structures in Low-Dimensional Topology.
Med vozli in besedami
Kaj pravzaprav raziskuje, ko ne išče besed za pesem? Poenostavljeno povedano se Grlj ukvarja s strukturami, s katerimi matematiki opisujejo vozle in njihove večdimenzionalne sorodnike. Med pojmi, ki se pojavljajo v njegovem delu, so »pene«, kategorificirane kvantne grupe in Khovanova homologija. Pri enem od projektov sodeluje tudi z Mihailom Khovanovom, matematikom, po katerem je slednja dobila ime. Gre za svet odnosov, povezav in struktur, ki jih ni mogoče videti s prostim očesom, mogoče pa jih je misliti.
Poezijo je začel objavljati precej prej, kot je izšel njegov prvi znanstveni članek. Leta 2018 je še kot dijak prejel Župančičevo frulico, nagrado za najboljše srednješolske pesnike. Njegove pesmi so nato počasi, v presledkih, izhajale na portalih Ars Litera, LUD Literatura, KUD Logos in Vrabec Anarhist, v revijah Zvon in Rast ter v časopisu November. Leta 2025 je pri Celjski Mohorjevi družbi izšel njegov pesniški prvenec Tišina. Istega leta je z mentorjem Aaronom Laudo v reviji Quantum Topology objavil tudi prvi matematični članek. Njegova prva knjiga in prvi znanstveni članek sta tako izšla skoraj sočasno.
Med pojmi, ki se pojavljajo v njegovem delu, so »pene«, kategorificirane kvantne grupe in Khovanova homologija.
Preden je bila beseda
»Preden je bila beseda, si je stvarnik vzel trenutek,« zapiše Grlj. V tem trenutku pred besedo se začne tudi njegova zbirka. Če Janezov evangelij na začetek postavi Besedo, Grlj na začetek postavi tišino: ne kot praznino, ki jo je treba čim prej zapolniti, temveč kot prostor, iz katerega lahko nekaj šele nastane.
V pogovoru za letošnji Pranger pove, da je zbirka nastajala dve ali tri leta. Najprej je napisal njen osrednji, filozofsko zahtevnejši del, v katerem se obstoječe iz tišine poraja postopoma, kos za kosom, dokler se ne sestavi v celoten univerzum. Pozneje je ugotovil, da bralec k tako zahtevnemu jedru lažje vstopi, če najprej nekoliko spozna avtorja in njegov način mišljenja. Zato je dodal bolj oseben uvod, medtem ko osebna izkušnja izraziteje vstopi v epilog in postskriptum.
Zbirka je tako zgrajena kot približevanje: najprej avtorju, nato njegovi misli in nazadnje osebni izkušnji pojmov, ki jih je prej razpiral bolj abstraktno. Njena sistematičnost mestoma spominja na matematično zgradbo. Posamezna pesem ni nujno samostojen odgovor, temveč člen v večji celoti, ki pomen pridobiva v odnosu do drugih.
Med pomembnimi vplivi Grlj omenja Gorazda Kocijančiča in Dejana Kosa ter krščansko izročilo, ki je bilo v času nastajanja zbirke pomemben del njegovega življenjskega okolja. Danes so mu nekatera takratna razmišljanja že nekoliko tuja. O veri in svetu razmišlja drugače, prav zato pa se mu zdi zbirka dragocena kot urejen zapis nekega preteklega življenjskega obdobja. Eden od razlogov za pisanje je zanj prav možnost, da misel, ki bi sicer izginila, ohrani v obliki, h kateri se je mogoče vrniti.
Tišina zato ni le knjiga prepričanj, temveč arhiv nekdanjega mišljenja. Ne zatrjuje, da je njen avtor ostal isti, ampak ohranja sled človeka, kakršen je bil v času njenega nastajanja.
Pomemben del njegovega premisleka je tudi prazen prostor. Grlj opaža, da se zahodna krščanska umetnost po razsvetljenstvu praznine pogosto boji, medtem ko je lahko v vzhodnjaški umetnosti prav praznina osrednji del dela. Pri kaligrafiji ni pomembna samo poteza, temveč tudi papir, razdalja med znaki in prostor, ki ostane nepopisan. Podobno v Tišini prazno ni nasprotje vsebine, ampak njen pogoj.
»Obrnil sem na novo stran in se odločil, da je beseda napisana zato, da se bere v sebi najbolj lastni obliki – tišini,« zapiše. Beseda in tišina pri njem zato nista nasprotnici. Beseda se iz tišine rodi in se vanjo ob branju vrača.
Pri pisanju poezije Grlj navadno daje prednost temu, kako pesem zveni, pred tem, kaj pomeni. Igranje z besedami in iskanje njihovega zvena se mu zdita bolj zabavna. Pri tej zbirki pa je moral več teže nameniti vsebini. Da bi ohranil kohezijo celote, je v njej pustil tudi pesmi, za katere sam meni, da bi lahko zvenele bolje, vendar nosijo pomen, brez katerega se zbirka ne bi sestavila.
Zunaj matematike in poezije Grlj kolesari, kuha ter eksperimentira z recepti za sladoled in energijske gele. Nekaj njegovih receptov za sladoled redno uporabljajo v ljubljanski Pekarni Klemen, priložnostno pa se ukvarja tudi z makrofotografijo. Raziskovanje abstraktnih matematičnih struktur in nastajanja sveta iz tišine tako dopolnjujejo okusi, teksture in podrobnosti, ki jih je mogoče opaziti šele od blizu.
Devet ur stran
Na letošnjem Prangerju bo Tišina v kritiški obravnavi 19. septembra v Radovljici. Izbrala jo je kritičarka Majda Travnik Vode, ob njej pa bo istega dne obravnavana tudi zbirka Marcella Potocca.
Grlj se festivala zaradi življenja in študijskih obveznosti v Ameriki ne bo mogel udeležiti. Počaščen je, da je bila njegova zbirka izbrana in da bo dobila priložnost odpirati diskurz ter doseči več ljudi. To je zanj tudi temeljni cilj napisane poezije: da se »globoko dotakne vsaj nekoga«.
Na drugi strani sveta tako Jernej Grlj svoje dni deli med nevidnimi vozli in tišino, ki ji še vedno išče besede.