Tuljenje

Utrujeni psi so za sodobno slovensko poezijo, kar je bilo Ginsbergovo Tuljenje (1956) za ameriško poezijo tistega časa.

V miceliju ni začetka in ni konca, nekatera mesta nimajo središča, četudi so organizirana. Kje torej začeti? Ne vem, kdaj me je nazadnje zbirka poezije vključila vase, namesto da bi sam vključil svojo zavest vanjo. Dolge pesnitve, brez določene verzne oblike, a polne asonanc, mnogopomenskosti, izvirnih besednih iger, s poudarjenimi ponovitvami, skrbno odmerjenimi premenami, z občasnimi rimami, ki iz jezikovne magme rastejo organsko, brez zunanje potrebe, iz čiste sile izraza, v svojem norem, ritmičnem gibanju jezika dosežejo, da začneš v glavi repati, da plešeš, tako kot beseda igra. Jure Besni Dante Bernik je reper, in reper včasih uči (nekatere) pesnike z njihovimi »tretjerazrednimi besednimi igrami« pesniti. Reper, ki je domač besedi in vsem njenim registrom, od vulgarnih do filozofskih in sublimnih. In skupaj z besedo postajaš pes, kot v spremni besedi iz enega samega stavka zapiše Gašper Štukelj: »In beseda je pes postala.«

Kdo so psi? Ja, so simbol človeške margine, ampak tudi več od tega: so tvorbe, ki se razraščajo v besedah in med njimi, so postajanje-žival, kot ta proces imenujeta Deleuze in Guattari. Psi so zunaj, onkraj roba, vendar tudi znotraj, saj njihova ontologija zlahka zaobide vratarje in se naseljuje, neopažena in nedotaknjena, tudi med drugimi. Včasih se približa svetu brezdomcev, outlawov, izključenih pesnikov, ki ne bodo dobili nominacij, ki bi jih morali, saj zvenijo (samo zvenijo) preveč toksično moški, so preveč beli (čeprav so v resnici temnopolti, tako kot je Obama bel) in preveč pripadajo lumpenproletariatu, premalo pa jari gospodi. Te besedne sile, tega vrenja, jeze in odklona, te moči, besede tisti, ki so navajeni na kompromise in tiho mehkobo šarmantne buržoazije, pač najbrž niti ne začutijo. Ušesa, telesa in srca so se strdila v mehkobi.

To je book of rhymes, knjiga poezije v celostnem pomenu. Knjiga s svojimi poglavji, imaginarijem, konceptom, ki zajema celoto nekega sveta, ne pa zbirka liričnih zapisov, miselnih fragmentov in podobno. S slednjim seveda ni nič narobe, ampak Utrujeni psi so unikat. Polno je referenc, na filme, knjige, pesmi, navzven skratka postmodernistično, vendar brez relativizacije izkušnje in samonanašalnosti: ne samonanašalno, temveč nanašalno. Moto se vrača, odmeva med poglavji kot pasji lajež, tudi sam vključujoč pasji lajež.

Med psi živi poet, med laježem ponika in se znova vrača, s svojim laježem, ki je razumnejši kot govor večine, kot obstranec, vendar ne romantičen. Obstranec ni zato, ker si sam tako reče, temveč ker je v svetu samooklicanih veličin edini, ki prevprašuje svojo vlogo, se sooča s svojo hipokrizijo in se sovraži zaradi svojih kompromisov s tistimi, ki imajo takšno ali drugačno moč – moč vpliva ali moč večine.

Njegovi udarci niso aktivistični, niti politikantski, so pa politični, ravno zato, ker jasno izpričujejo svojo pozicijo in se je ne trudijo narediti sprejemljive s tem, da bi udarjali samo v eno smer. S tem svojo pozicijo jasno izražajo in afirmirajo. Ta pozicija je v veliki meri antipozicija, vendar ne lepodušniška, temveč kritična. Kritičnost je danes sicer postala še ena od dobrin, s katero se trguje. Če za nekega intelektualca rečemo, da je kritičen, je to oznaka, ki mu poviša ceno na simbolnem ali ekonomskem trgu. S tem po navadi mislimo, da je kritičen do tistega, do česar smo sami kritični, brez samokritičnosti, intelektualec pa to zna bolje artikulirati. Intelektualec tako postane uporaben profesionalec v kulturnih in političnih bojih. Poetična in intelektualna kritičnost Utrujenih psov pa je razsrediščena, v svoji jezikovno-imaginarni vijačnici sočasno rije v obe smeri, navzven in navznoter, podira nadstropja, spremeša prst. Tudi kadar se ne pojavljajo realije, poteka to mešanje življenjskih oblik in podob, ob bobnih zlogov, ki učinkujejo skoraj psihedelično.

Zbirka je narejena perfekcionistično, sočasno pa z nebrzdano strastjo. Bernik je perfekcionist kot reper, kot pesnik, v vsem, s čimer se ukvarja. V umetnost vlaga trdo delo in ostaja zvest lastni poziciji izrekanja, zato ga, čeprav se njegove kvalitete ne da spregledati, na poti uveljavljanja pogosto prehitevajo ekspresni ustvarjalci z bogatimi starši ali posameznice in posamezniki, ki mislijo, da morajo v življenju biti umetniki in da smo vsi »slišali zanje« (moto, ki se pojavlja skozi zbirko v različnih permutacijah), ter se šlepajo na take in drugačne -istične »popart« trende in raznorazne na videz prisrčne čustvene manipulacije. Generičnost, ki se predstavlja kot izvirnost, pritlehnost, ki se predstavlja kot vrlina.

Za neposrednostjo in dostopnostjo stojita večplastnost in kompleksnost, to pa je kombinacija, ki vratarje umetniških krogov pogosto najbolj zmede. Tudi iz tega v naših malih scenah nemogočega položaja izhaja bes, ki se izraža kot izbruh pesniškega velikana, pri čemer lava na poti v dolino s svojimi ognjenimi črtami izrisuje umetelne, dovršene podobe. Kljub perfekcionizmu zbirka ni popolna, čeprav je izjemno dodelana in močna in bližje popolnosti kot marsikaj. Tu in tam se prikrade kaka obča besedna zveza ali nekoliko nedodelana metafora, in dolge pesmi, potem ko dosežejo svoj veličastni ritem, se včasih nekoliko upehajo in zaključijo na podoben način. Velika, divja zver ima nato krajši rep, iz katerega bi se dalo stisniti še malo, izcediti še malo soka.

Najboljše pesmi so dolge, najdaljše, ki nas srkajo v svoj ritem in v svoj čustveni val, do pretanjenih nians in do zastrašujoče mogočnosti. Utrujeni psi so skoraj gotovo ne zgolj eden najboljših prvencev leta, temveč tudi ena najvznemirljivejših pesniških knjig v slovenskem jeziku, izdanih v zadnjih nekaj letih. In pa ena najbolj kvalitetno samosvojih pesniških knjig zadnjega desetletja s posebnim energijskim, psihedeličnim jedrom in močjo besede, ki dobesedno zavezuje.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.