O sovjetskem predsedniku Leonidu Brežnjevu kroži anekdota, ki zveni presenetljivo sodobno. Eden od tovarišev naj bi mu nekoč polaskal: »Vaša zadnja knjiga je čudovita, še nikoli v življenju nisem prebral tako dobre knjige!« Brežnjev pa mu je odvrnil: »O, vi ste že tretji človek danes, ki jo je pohvalil. Očitno jo bom moral prebrati tudi sam!«
Danes, ko umetna inteligenca (UI) napiše že več kot polovico spletnih besedil, ta anekdota razkriva absurdni paradoks, ki so ga nekoč živeli le režimski privilegiranci, danes pa skoraj vsak slehernik z dostopom do spleta: večino besedil, ki naj bi jih »napisali« (s pomočjo UI), niti sami pisci ne preberejo. Še največ (pretežno krajših) besedil naj bi prebrali na družabnih omrežjih, a kaj ko branje vse bolj postaja le sopomenka za skrolanje. Kaj torej sploh še beremo?
Konkurenca besedil, ki jih ne beremo več, je velika, vendar bi se med najmanj branimi besedili gotovo znašli tudi volilni programi političnih strank; beremo jih še manj kot soglasja pri nameščanju programov ali drobni tisk v pogodbah. In ja, zdi se, da političnih programov ne berejo niti vsi, ki so jih pisali. A tudi če bi jih: britanska organizacija Unlock Democracy je leta 2024 ugotovila, da ima volilni program »velik vpliv« na odločitev le pri 28 odstotkih vprašanih, medtem ko je 67 odstotkov volivcev priznalo, da programov ne bere ali pa niti ne ve, o čem je reč. Že leta 2011 je YouGov zapisal, da programov skoraj nihče več ne prebere. Danes so predvsem nujni dodatek: všečen PDF z udarnimi floskulami (»denar naj sledi pacientu« ipd.), namenjen bolj PR-učinku kot prepričevanju.
Še največ (pretežno krajših) besedil naj bi prebrali na družabnih omrežjih, a kaj ko branje vse bolj postaja le sopomenka za skrolanje. Kaj torej sploh še beremo?
Če programi nimajo teže, kaj torej odloča? Politološke raziskave so si enotne: vtis, ki ga naredijo politični voditelji. Volivke in volivci radi uberemo mentalne bližnjice: odloča »občutek«, mnenje okolice, všečnost, zaznana integriteta, glas, drža, mimika, način govora — vse to pogosto šteje več kot programske točke. Tudi spletni politični kvizi ne pomagajo veliko: večina uporabnikov jih rešuje le zato, da preveri, ali bo algoritem prepoznal njihovo že oblikovano preferenco, ne zato, da bi odkrili nove možnosti.
Osnovno vprašanje večine volivcev torej ni »Kaj stranka obljublja?«, temveč »Ali lahko verjamem ljudem, ki to obljubljajo? So takšni, kot se predstavljajo?«.
V knjigi Anatomija človeške uničevalnosti (1973) je Erich Fromm poskušal razumeti, od kod izvira človekova težnja po uničevanju; težnja, ki se ne razodeva le v pretresljivih zgodovinskih dogodkih, temveč tudi v vsakdanjih odnosih, delovanju ustanov in političnih sistemih. Pri tem ni izhajal iz abstraktnih primerov ali teoretičnih spekulacij, temveč iz največjega mraka 20. stoletja: analiziral je osebnostno strukturo vodilnih nacistov (Hitler, Himmler …). Ker z njimi ni imel kliničnega stika, je svojo psihološko rekonstrukcijo gradil na biografijah, govorih, zgodovinskih virih in dokumentih – torej na posrednem, a natančnem in interdisciplinarnem raziskovanju. Spraševal se je, od kod izvira njihov brutalni odnos do vsega, kar doživljajo kot grožnjo, kako se ta drža manifestira in kako je lahko tako hitro navdušila množice.
Zanimal pa ga je tudi drugi pol: zakaj se kljub vsemu temu v človeku znova prižiga tudi nasprotna sila: potreba po življenju, rasti, sočutju, ustvarjanju. Njegova analiza nacizma je bila psihološka, socialna in moralna: pokazala je, da uničevalnost ni le rezultat ideologije ali zgodovinskih okoliščin, temveč predvsem izraz človekovega temeljnega odnosa do življenja. Po dolgoletnem proučevanju agresije in motivacije je postavil tezo, da lahko osnovno življenjsko naravnanost ljudi razporedimo med dva pola – biofilnega in nekrofilnega. Pri tem pa ne gre za trdi tipologiji, temveč za orientaciji, ki se v realnih osebnostih pojavljata v različnih deležih in stopnjah: dve skrajnosti spektra, med katerima se razteza večina dejanskih človeških značajev.
Njegova analiza nacizma je bila psihološka, socialna in moralna: pokazala je, da uničevalnost ni le rezultat ideologije ali zgodovinskih okoliščin, temveč predvsem izraz človekovega temeljnega odnosa do življenja.
Nekrofilija je po Frommu duševna drža, ki jo označuje privlačnost do vsega mrtvega, trdega, mehaničnega in negibnega: »strast do spreminjanja živega v neživo; do uničevanja zaradi uničevanja« (148). Tak človek obožuje jasno, trdno hierarhijo, verjame, da je svet mogoče dokončno »spraviti v red«, ponuja absolutne odgovore, ki ne dopuščajo dvoma, izraža se v vojaških metaforah (premagati, pokoriti, osvojiti), želi nadzorovati ljudi, razmere, prihodnost; na kompleksna vprašanja odgovarja s preprostimi, sumljivo popolnimi rešitvami, dvom razume kot šibkost, dialog kot izgubo kontrole. Pogovor z njim zato ni najlažji: na vprašanja ne odgovarja, temveč hladno servira že vnaprej pripravljene odgovore; poslušanje je zanj le čakanje na trenutek, ko bo lahko spregovoril. Najbolj jasen znak nekrofilije je njegova alergija na živost: spontanost, humor, igrivost, dvom, improvizacijo, ranljivost, domišljijo — vse, česar ne more nadzorovati. Prisega na »zdravo pamet«, ki pa je v njegovem jeziku le izgovor za: »prav je, ker tako mislimo mi«. Če strnem: nekrofilna osebnost želi svet spremeniti v nekaj predvidljivega, in najbolj predvidljivo je tisto, kar je bodisi mrtvo bodisi mehanično.
Na drugi strani stoji biofilija, pristna naklonjenost življenju, gibanju, rasti in ustvarjalnosti. Biofilna oseba vidi svet kot priložnost – za osebno rast in za vzpostavljanje odnosov, ki temeljijo na zaupanju. Tak človek sodeluje, ustvarja in povezuje, živost vidi kot vrednoto, ne grožnjo; spremembe razume kot naravno stanje sveta, njegova etika pa je zgoščena v misli »Dobro je vse, kar služi življenju. Slabo je vse, kar služi smrti. Dobro je spoštovanje življenja, vsega, kar pomaga življenju, rasti in razvoju.« (179)
Če strnem: nekrofilna osebnost želi svet spremeniti v nekaj predvidljivega, in najbolj predvidljivo je tisto, kar je bodisi mrtvo bodisi mehanično.
Preden torej stopimo na volišče, je dobro za trenutek odložiti vse, kar nam zastira pogled. Pozabiti moramo na programe, na levo–desno, napredno–konservativno, socialno–liberalno, na rdeče, bele, zelene, črne … Te oznake so sicer koristne, ko izbiramo, a pogosto zakrijejo »bistvo, ki je očem nevidno«. Nekrofilne osebnosti namreč svoje resnične namene pogosto zavijejo v lepe ideje in privlačen jezik. Zato velja zlato pravilo: lepše ko zveni, bolj je treba biti previden. V rokah nekrofilnih osebnosti program ni nič drugega kot cvetober lepih želja – potemkinova vas, ki prikriva resnične cilje. Preden obkrožimo številko na volilnem lističu, se je zato nujno vprašati, kakšen odnos do življenja izžareva izbrani kandidat/ka— biofilni ali nekrofilni? Bolj kot besede šteje odnos do živega. Konkreten primer, ki smo ga doživeli pred kratkim: kako so se kandidati odzvali na brutalni prizor obešenih živali na predvolilnih plakatih? Jih je to pretreslo ali so imeli že vnaprej pripravljen odgovor, v katerem je malo bitjece postalo zgolj »nujna žrtev«, da bi se povrnil Red? So se sploh odzvali?
Pri tem se nam ni treba slepiti: mnogim volivcem ne bo mar za Fromma in njegova opozorila. Ko iščejo svojega političnega izbranca, iščejo človeka, ki bo uresničil njihove (prikrite) agresivne impulze, in to tako, da jih bo zamaskiral v vrline. Povzdignil v načela. Iščejo politika, ki bo znal nasilje predstaviti kot »boj za višjo stvar«. Če to traja dovolj dolgo, nenadoma postane mogoče, da se, na primer, v imenu »boja za ženske pravice« razstreli dekliško šolo. In nekrofilni politiki, ki so trenutno v vzponu po vsem svetu, to zelo dobro razumejo; njihovi volivci so tu in ni jih malo. Nasprotno: vse glasnejši so, njihov sadizem pa vse manj rafiniran (zadostuje hiter pogled na družabna omrežja in forume). Vse, kar morajo torej ti politiki storiti, je, da se povzpnejo na oblast in krutost, ki je že prisotna, normalizirajo v vrednoto. Kar ni težko: najlažje je, če iz dneva v dan sprožajo kaos, ki kar kliče po tem, da nekdo končno vzpostavi Red. S trdo roko. In to je v resnici celoten program. Vse drugo je tam zaradi lepšega.
Za konec naj se vrnem k Brežnjevu: le ena stvar je še hujša od tega, da ne beremo knjig – to, da ne preberemo ljudi. Če smo že obupali nad branjem knjig, ne bi smeli obupati nad »branjem ljudi«.
Citati:
Erich Fromm: Anatomija ljudske destruktivnosti. Naprijed: Zagreb 1975.