V LUD-i knjigarni sta se oglasila Wallace in Ezra

Nedavni večer smo v LUD-i knjigarni na Trubarjevi ulici v Ljubljani preživeli ob modernistični poeziji dveh ameriških pesnikov – oglasila sta se Wallace Stevens (1879–1955) in Ezra Pound (1885 –1972). Dobesedno, saj sta nam svoje pesmi recitirala osebno, z gramofonskih plošč iz osebne zbirke pesnika Gregorja Podlogarja, ki s pesniškim kolegom Primožem Čučnikom prireja niz literarnih večerov in branj Poezija na podlago, katere podserija je Pesniki s plošč.

Pri Slovenski matici je lani izšla knjiga Pizanski Cantos, nov prevod Poundovih spevov oziroma, kakor jim je sam pravil, cantos; prepesnil jih je Miklavž Komelj, tudi eden od treh govorcev na večeru. V središču je vsekakor poslušanje samih avtorjev, kako interpretirajo svoje pesmi v izvirnem jeziku, ob tem pa takoj še branje prevajalca ter njegove opombe in razlage, predvsem pa interpretacija poezije in njena umestitev v širši in ožji kontekst. Stevensovo poezijo je komentiral in bral Primož Čučnik, ki je s pesnico Ano Pepelnik leta 2021 pri LUD Šerpa izdal izbor prepesnitev Običajen večer v New Havnu.

Zanimivo, oba pesnika je že prej prevajal Veno Taufer (1933–2023), gre za pomembnejša prevoda ameriške poezije. Ana Pepelnik, ki je prevedla Stevensove pesmi, in Čučnik, ki je prevedel dva njegova eseja, sta se odločila za izbor daljših pesnitev, medtem ko je Taufer prevajal predvsem krajše pesmi, ki jih je Stevens pisal v zgodnejšem obdobju svojega ustvarjanja. V slovenščini smo imeli od poezije Ezre Pounda doslej samo Tauferjev izbor, izdan v knjigah Pound (Mladinska knjiga, 1973) in Pesmi (zbirka Lirika, Mladinska knjiga 1973), obe pa je prevajalec dopolnil tudi z izčrpno spremno besedo. Miklavž Komelj je prevedel del mogočne pesnitve The Cantos, ki jo je Pound pisal med letoma 1915 in 1962. Sestavljena je iz 109 kanoničnih delov, Komelj pa je izbral 81. del, kjer Pound najintimneje spregovori o sebi. Letos bomo praznovali 140. obletnico njegovega rojstva, zato so literarni večer posvetili tudi njemu, ne le Tauferju.

Stevens in Pound pripadeta ameriškemu modernizmu, natančneje ameriškemu modernističnemu kvartetu pesnikov, ki ga sestavljata še T. S. Eliot (1888–1965) in Robert Frost (1874–1963). Ustvarjali so v obdobju, ki ga zamejita letnici 1915 in 1945, povezujejo pa jih težnja po eksperimentiranju, iskanje novega načina izražanja, ki je v radikalnem nasprotju s tradicijo, kar vodi v razvezanost tradicionalnih pesniških oblik, fragmentarnost ter ambivalentnost. Fokus se iz družbenega usmeri v posameznika, saj se ta čuti od družbe odtujen, poudarjeni sta individualnost in subjektivnost, predvsem pa introspekcija posameznikovega doživljanja sveta. Obrat navznoter pa vedno vodi v zapletene metafore in simboliko, zaradi česar je umetnost modernistov večpomenska in kompleksna.

Med Poundom in Stevensom bi sicer lahko našli več razlik kot pa podobnosti, četudi sta bila modernistična sopotnika in je bila med njima zgolj šestletna starostna razlika. Wallace je služboval kot pravnik v Connecticutu in je prvo pesniško zbirko izdal šele pri 45. letih ter pravo prepoznanje dobil šele s Pulitzerjevo nagrado leta 1955, istega leta pa je tudi umrl. Nasprotno je Pound večino časa preživel v Evropi in bi mu bolj kot ameriški lahko rekli kozmopolitski pesnik. Med drugo svetovno vojno se je nevarno približal fašizmu in antisemitizmu, zaradi slavljenja Mussolinija so ga po vojni tudi zaprli, kar je porodilo Pizanski Cantos.

Podlogarjev uvod v literarno branje, ki je bil predvsem predstavitev ameriškega modernizma in zgodovinskega konteksta, je bil dobrodošel in nujen. Teoretičnega okvirja ameriške modernistične književnosti, razen če študiramo primerjalno književnost ali anglistiko, v resnici nikoli zares ne spoznamo, zato ostaja vedno zanimiv in nam nekoliko neznan. Na mestu je tudi, kar je pripomnil pesnik Wystan Hugh Auden (1907–1973), ki ga je navajal Čučnik: »Vsa ameriška poezija je moderna, ne znajo pisati drugače kot modernistično.«

Podlogar je obravnavana pesnika postavil na nasprotna bregova s pomočjo izjav, ki predstavljata paradigmi njunega pesništva: Poundov izrek »make it new« (naj bo novo) in Stevensov odgovor »make it personal« (naj bo osebno). Stevens je namreč nadaljeval tradicijo pesnika Walta Whitmana (1819–1892), le da se je še bolj oddaljil od vsega oprijemljivega in stvarnega v popolno introspekcijo in samorefleksijo, medtem ko je Pound pisal o preteklem, sedanjem in prihodnjem, njegovo obzorje pa je zajemalo prostor med Ameriko, Evropo, arabskim svetom in Kitajsko. Ker Stevens nadaljuje in še razvija nastavke personalnega jaza, ki se pojavi že pri Whitmanu, je bila ideja o njegovih prevodih Čučniku povsem smiselna, saj je prej z Ano Pepelnik izdal nove prevode Whitmanove poezije Listi trave (LUD Šerpa, 2019), ki je prav zaradi odmika od ustaljenega in bolj poetičnega naslova Travne bilke vzbudil veliko pozornosti.

Čučnik in Pepelnik sta Stevensovo abstraktno poezijo, kjer umanjkajo kakršnekoli reference na svet in ostanejo samo še besede, ki tvorijo čisto poezijo, resnično približala pravi modernistični ubeseditvi v slovenščini predvsem z izbiro registra; poezijo sta približala pogovornemu jeziku, kakor se mu približa v izvirniku. Na večeru smo poslušali pesem Gledati čez polja in opazovati ptice, ki letijo, pa tudi pesem v dveh delih Dva prikaza tega, da je svet tak. Stevensov glas se popolnoma sklada z značilnostmi njegove poezije, je globok, prodoren, nekoliko zamišljen, a odločen. Poslušamo lahko njegovo recitacijo prve prebrane pesmi:

odmisliti travo, drevesa in oblake,
ne da bi jih preoblikoval v druge stvari,
to, kar počne sonce vsak dan,

dokler si ne rečemo, da mogoče obstaja
globoka narava, tak mehanski
in malo nagnusen operandum, osvobojen

človekove duše, večji, a malo podoben,
brez svoje literature in svojih bogov …
brez dvoma živimo onkraj sebe v zraku

Dr. Miklavž Komelj je predstavil Poundov opus, ki ga bogatijo tudi prevodi, med njimi celo kitajskih pesnikov, in se osredotočil na njegove pesnitve cantos. Kot rečeno, Pizanski Cantos je nastal po drugi svetovni vojni, ko je bil Pound obtožen veleizdaje zaradi podpore Mussoliniju in zaprt v ameriškem kazenskem taborišču blizu Pise. V zanj posebej narejeni kletki je najprej pisal celo na toaletni papir, saj drugega ni imel. Pizanski Cantos je najbolj sežeta ubeseditev vseh Poundovih nasprotij, dramatičnosti časa in raznovrstnih tradicij, iz katerih je črpal. Ta sekvenca zajema speve od 74.–84., enajst spevov, napisanih leta 1945. V času izida, leta 1948, je bil Pound že nazaj v Ameriki, in sicer v umobolnici St. Elizabeth Hospital, obtožen izdaje. Podobno kot Rimbaud se je ovil v pesniški molk. Komelj je prevod opremil z obširnimi opombami in študijo, ki osvetlijo in pokažejo ozadje Poundove poezije, saj bi brez razlage lahko delovala zelo naključno in asociativno. Poslušali smo 81. Spev knjige Pizanski Cantos, kjer naletimo na Poundove bržkone najbolj znane verze:

Kar res ljubiš, ostane,
drugo je žlindra,
Kar res ljubiš, ti nikdar ne bo vzeto,
Kar res ljubiš, je tvoja dediščina
Čigav svet, moj, od njih
ali od nikogar?

Na posnetku slišimo prepletanje različnih jezikov, zaznamo različne kulture in tradicije, ki so oblikovale pesnika, in pa glas nekoga, ki se je po vojni znašel na nasprotni strani, ne med zmagovalci, drugo perspektivo, utrujenost, pobitost.

Literarni večer Pesniki s plošč smo tako preživeli ob družbi dveh izjemnih ameriških pesnikov ter treh slovenskih pesnikov in prevajalcev, ki so nam ju s svojimi prevodi in interpretacijami približali na prav poseben način. Ideja poslušanja poezije, kakor jo bere in interpretira sam avtor, je zelo dobra in navdihujoča, hkrati pa slovenski prevajalci tako predstavijo svoje nove prevode, ki obogatijo domači kulturni prostor. Po drugem večeru v družbi pesnikov s plošč se vsekakor veselimo novih srečanj.