Je zarezalo, zasekalo, zabolelo. In boli: veliko premlad, predober in predragocen se je poslovil Andrej Peric (1979–2024), prej Pleterski, vrhunski prevajalec, povezovalec, mentor, publicist … in še marsikaj. Veliko nam je dal in še veliko bi nam lahko dal.
Živ bo ostal v marsikom. Nekaj njegovih sopotnic in sopotnikov, veselih in ponosnih, da so lahko sodelovali z njim, niza tople spomine na Andreja in pregleduje bogate knjižne police, ki nam jih zapušča.
***
Tina Mahkota:
Andrej je bil pred 25 leti eden prvih študentov, ki so skupaj s profesorji orali ledino na novoustanovljenem in dolgo pričakovanem Oddelku za prevajalstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V 3. letniku si je kot študent angleščine in francoščine izbral seminar iz literarnega prevajanja, ki sem ga poučevala. Zasijal je od samega začetka, bil je eden najbolj izstopajočih, radovednih, razgledanih in delovnih študentov, prijeten, blag mlad človek, solidaren pri delu v skupini, vselej zanesljiv in odgovoren. Prevajali smo zahtevna besedila, sodobne angleške, škotske, irske drame, ne odlomkov, celotna besedila, skrajno ambiciozno, zelo resno in zares, nekateri študentski prevodi so bili celo uprizorjeni. Veliko smo debatirali, popravljali in pilili prevode, se učili drug od drugega, skupaj obiskali več predstav, gostili nekaj vidnih gledaliških praktikov, ki so odstirali študentom pogled v nastajanje gledališke predstave. Seminar, v katerem je bil Andrej in s kolegicama izvrstno prevedel dramo Portia Coughlan irske dramatičarke Marine Carr, je eden mojih najprijetnejših spominov na poučevanje.
Redki so bili študentje z Oddelka za prevajalstvo, ki so se podali na nelahko poklicno pot literarnega prevajanja, se na njej razvijali in uveljavili. Tak je bil Andrej. Spremljala sem ga, pozorna na njegove objave ne le iz jezikov, ki jih je sprva študiral, temveč tudi iz slovaščine, in vesela za njegove uspehe (med drugim je leta 2014 prejel nagrado Radojke Vrančič za mladega prevajalca). Po tistem, ko sva oba zapustila Filozofsko fakulteto in se znašla na svobodi, sva se občasno srečevala kot kolega, si izmenjala misli, tu in tam sporočilo, ter prevedeno knjigo ali dve.
Andreja bom ohranila v najlepšem in trajnem spominu.
***
Sonja Polanc:
Avtor, s katerim si precej redno dopisujem, me nagovarja s Punčka, ne spomnim se natanko, kdaj je začel uporabljati to poimenovanje in koliko ima v resnici opraviti z mano, ne ugibam, kaj to pomeni njemu, in vem, da meni ni neljubo. Svoje epistole vselej enako sklene z vzklikom: Glavu gore! Običajno potrdim, v zadnjem odgovoru ne, rekoč, da mi je klonila. Ubio se jedan moj drug. Strašno, odgovori, najbrž sva bila s pokojnim Foretićem zadnja, ki sva dolgo v noč razpredala s Slodnjakom v Mladinskem pred njegovim samomorstvom, ko mu omenim, da sva še kak dan nazaj poldrugo uro, ob nenadejanem srečanju v zelenjadarski prodajalnici, s pokojnim besedovala, kajpada o vsem mogočem in poprek, kot se dogaja, če se z nekom (pre)dolgo ne vidiš in potem kar vre. Je pa tedaj omenil, da težko dela, kakšno stran na dan, še to ne, ker da se lomi. Da to traja. Ampak potem spet hudournik drugih besed, kot ob vsakem snidenju. Sem videla senco, se zdaj vprašujem, sem jo videla davno tega, ko sem z nekim drugim mladeničem ob premorih med branjem za slepe in slabovidne, na Groharjevi, mladim in zalim primerjalcem, tiho besedovala, da ne motiva drugih beročih v kabinah, in mi je pravil o prijatelju, ki se je ubil, pesniku Boštjanu Seliškarju, pa da obiskuje njegovo mater, ki ne more utišati bolesti ob izgubi sina. Sem videla senco, sem se vpraševala, ko me je prestrelila vest, da je tudi on odšel za prijateljem, enako dokončno.
Non omnis moriar, se ponavlja na straneh Avtorjeve knjige, ki jo prevajam. Horacij začenja stihe, z omenjenim verzom nekje na sredi, Zgradil sem spomenik, bolj trajen kot iz brona. Z vsako besedo v tvojih prevodih, krvavo domišljeno in postavljeno saj jih v potu svojega obraza, naj se sliši še tako razčustvovano, rojevamo, da so najbolj pravšnje in tam, kjer morajo stati, edine prave – ostajaš, Andrej, in ni te manj, nisi umrl ves. Tudi če je tvoje poslednje misli naseljevalo pesnikovo, Aleševo, dognanje Stvari so prazne. V njih ni nič. Kakor da so plod izjalovljenega načrta. Pokrajina leži v vodi, ki zeleni od rastlinja. Zasenčena je s črtami obzorja. Napolnjena s praznino, ki se je vsi bojijo.
***
Ivo Stropnik:
S tega ponorelega sveta mnogo prekmalu pobeglega Andreja Pleterskega (kasneje Perica) se bom rad spominjal kot vedrega človeka; s posebnim žarom v očeh, ki so te vedno (po)gledale naravnost v oči, in kot pronicljivega književnega prevajalca. Spomin na prvo srečanje z njim seže v leto 2012, ko smo na Lirikonfestu Velenje prvič opozorili nanj in mu kot mlademu prevajalcu podelili festivalno prevajalsko priznanje »lirikonov zlat« (za njegove slovenske prevode iz novejše slovaške poezije). Za vrhunske festivalne prevode poezije 21. st. (iz slovenščine v angleščino) je na Lirikonfestu prejel festivalno plaketo tudi leta 2015.
Za Lirikonfest je v prejšnjem desetletju prispeval več odličnih prevodov poezije 21. stoletja, enkrat pa je tudi vodil festivalno debatno književno omizje in se izkazal kot izjemen povezovalec, vsestranski in širše razgledan književni poznavalec ter odličen sogovornik. Med drugim je v angleščino prevedel tudi izbor mojih pesmi – t. i. »lirsko-slovarskih gnezd«, ki mu niso bile ravno mačji kašelj in je imel pri tem prevajanju nadpovprečno veliko vprašanj in podvprašanj, da bi s pravilnim razumevanjem avtorja čim bolje ujel sporočilni pomen izvirnika tudi v svojem prevodu. Njegove prevode so večkrat pohvalili tudi tuji pesniki – naravni govorci v angleščini in slovaščini, ki jih je s svojimi prevodi kar nekaj »povabil« na Lirikonfest oziroma jih tako ali drugače predstavil slovenskim bralcem poezije.
Andrej je kot prevajalec pustil neizbrisen pečat, za njim kot človekom in prijateljem pa bo ostala velika praznina.
***
Staša Grahek:
Novembra je minilo deset let, odkar je Andrej Peric (takrat kot Andrej Pleterski) v živem prenosu iz ljubljanskega Cankarjevega doma prvič nastopil na programu Ars: na Slovenskem knjižnem sejmu je za prevod romana Sama ljubezen francoske avtorice Laurence Plazenet prejel nagrado Radojke Vrančič za mladega prevajalca. Žirija je v njem prepoznala vrhunskega prevajalca in med drugim opozorila na njegov »izrazit jezikovni čut za plemenito literarno klekljanje«. Sam pa je v pogovoru ob podelitvi nagrade na vprašanje o uspehu, ki ga lahko doživi mlad prevajalec, skromno povedal, da gre za nekakšno ruleto.
Mladi prevajalec Andrej Pleterski se je zmotil. Njegov prevajalski uspeh ni bil ruleta. Šlo je za enkratno in srečno kombinacijo talenta, znanja, delavnosti, volje, radovednosti, predanosti, strasti in še česa. Ko zdaj, ob njegovem tako boleče prezgodnjem odhodu, pregledujemo, kaj vse je prevedel, smo začudeni, navdušeni in hvaležni.
Prevedel je množico knjig, ob tem pa za literarne oddaje Radia Slovenija – Programa Ars prispeval najrazličnejša prevodna besedila – poezijo in prozo iz slovaškega, angleškega in francoskega jezikovnega območja. Morda bolj kot preverjeni avtorji in besedila ga je zanimalo odkrivanje manj znanih literarnih svetov in imen. A ko se je v avtorja ali avtorico poglobil, je Andrej to storil zares in brez rezerve. Za njegovimi oddajami je bilo vedno, pa naj je šlo za kratke, desetminutne Literarne nokturne s prgiščem pesmi oziroma odstavkov ali za najdaljše Literarne večere, čutiti temeljit študij, poznavalsko delo in veliko ustvarjalno veselje. Ob tem ni čudno, da je Andrej oddaje, ki jih je pripravil, tudi poslušal – in se odzival: včasih navdušeno, kdaj tudi zadržano. Bil je zahteven do sebe in zato izjemno dragocen sodelavec. Žalostno je pomisliti, česa vse brez njega ne bomo spoznali, brali in poslušali.
***
Mária Ferenčuhová:
Andrej je bil eden najprijaznejših in najblažjih med vsemi, ki sem jih kot pesnica srečala na svojem popotovanju. Bil je izjemno občutljiv, ne le do jezikovnih nians besedil, s katerimi je delal, temveč tudi do sveta in do soljudi.
Srečala sva se, ko je bdel nad prevajalskim projektom, v katerem so dve moji zbirki v slovenščino prelivale mlade slovenske prevajalke Eva Nežič, Maruša Avman Palermo in Veronika Šoster. Projekt so izpeljali v okviru prevajalskih delavnic, ki jih je organiziral slovenski Javni sklad za kulturne dejavnosti. Opazovati Andreja, kako kot mentor vodi prevajalske delavnice v Kopru leta 2019, je bil čisti užitek, neverjetna izkušnja. Nisva se ujela le kot prevajalca, oba frankofona in frankofila, delila sva tudi strast do tiste vrste literature, ki široko razpira jezik in nas vodi v nove svetove.
Andrej je bil pomemben mediator, most med slovaško in slovensko književnostjo. Na eni strani je prevajal velike slovaške književnike v slovenščino – med njimi so pesnica Mila Haugová, pesnica, pisateljica in dramatičarka Jana Bodnárová in Štefan Strážay. Obenem je slovaškim bralcem predstavil poezijo Josipa Ostija in nazadnje je prevedel izbor pesmi Braneta Mozetiča, ki bo kmalu izšel. Komaj čakam.
Kot mnogi občutljivi ljudje se je Andrej tistemu, s čimer se je pravkar ukvarjal, predal z vso dušo. Nikoli ne bom pozabila najinih pogovorov o potrebi po osami, tišini in izolaciji, ki morajo slediti obdobjem izjemno intenzivnih stikov z drugim, naj bo to človek ali besedilo. Izredna dojemljivost je dar, a lahko je tudi breme. Je moč in šibkost. Andrej Peric, kakor sem ga doživela in kakor ga bom pomnila, je izžareval čisto svetlobo, pozornost in nežnost.
***
Eva Nežič:
Vest o Andrejevi smrti je res zabolela. Poznala sem ga predvsem kot mentorja, kolega, udeležila sem se več JSKD-jevih Mentorjevih Prevajalnic, kjer je bil Andrej v stalni mentorski zasedbi, in sodelovala tudi pri dveh od štirih knjižnih prevodov v sklopu Prevajalnic. In vsako leto sem spremljala razpise teh delavnic, da bi se enkrat, kmalu, ko bo čas, nanje spet vrnila, ker je bilo sodelovanje z Andrejem vedno čisti užitek.
Vedno me je fasciniralo, kako nam je znal prisluhniti in nas upoštevati pri bolj ali manj posrečenih besednih poletih, ko nas je tudi po deset za isto mizo vneto razpravljalo, katera prevajalska rešitev je »bolj« prava, in nas je z nasmeškom potrpežljivo opazoval, dokler ga nismo prosili za pomoč, in nam je tako, iz rokava, stresel kakšno slovarsko definicijo, da smo lahko hitro prišli do konsenza, kaj bomo uporabili. Nekoč smo ga vprašali, kako mu uspe tako predvidevati in se vnaprej pripravljati za naša srečanja, pa je rekel le, da ima fotografski spomin in si te stvari pač zapomni. Spomnim se tudi, da smo se skupaj vedno zelo veliko smejali, bodisi pogruntavščinam iz besedil bodisi svojim prevodom. In tudi, kako je recimo nekoč olajšano zavzdihnil, ko je kolegica med upadom energije na delavnici v Centru mladih Koper iz torbe povlekla čokolado in oznanila, da je ta vegetarijanska. Običajno nam je postregel s kakšno takšno skrito domislico in potem čakal, ali smo opazili. Predvsem pa mu bom vedno hvaležna za to, koliko nas je naučil in kako je znal ustvariti priložnosti za literarno prevajanje tudi za nas, ki smo se po zaključeni slovakistiki usmerili čisto v druge vode.
***
Andraž Gombač:
Novica me je udarila. Nas je udarila. Zelo.
Vedno sem ga rad srečal, čeprav preredko. Vselej sva se v hipu ujela, uglasila, živahno besedovala o literaturi, o rocku … Njegove oči so zmeraj žarele.
Spoznala sva se leta 2011. Poiskal sem ga že pred izidom njegovega prvega knjižnega prevoda. Izdanega na njegovo pobudo. Nick Cave: Ko je oslica zagledala angela, založba Modrijan, 2011. V Primorskih novicah sem februarja 2011 objavil članek, ki sva ga sestavila na daljavo. Da, še pred izidom romana. Sva soglašala, oba vzhičena, da, dajva prej, tako, za ogrevanje. Prevajalec je v članku med drugim pojasnjeval, da se je pri prelivanju kompleksnega romana oprl »na nekatere skrite potenciale slovenskega jezika, kakršna sta pregiben besedni red in obrazilnost, po drugi strani pa uveljavljene zvočne figure v slovenski književnosti, kakršne najdemo v ritmizirani prozi in skladnji bibličnega sloga«.
Potem sem objavil še obsežen članek po izidu Oslice. In naslednje leto še enega, ob izidu drugega Cavovega romana v slovenščini. Pohvalil sem dotlej širši javnosti in tudi meni neznanega, a izvrstnega, že zgodaj vrhunskega prevajalca. Ko sva si vendarle segla v roke, mi je povedal, da mu je pomenilo. Sploh tale odlomek:
»Lani so pri Modrijanu izdali romaneskni prvenec Avstralca Nicka Cava (1957) Ko je oslica zagledala angela, z razburkano metaforiko gosto prepredeno štorijo o nemem Evkridu Evranu, članu zakrknjene verske ločine, živeče na globokem jugu ZDA v prvi polovici 20. stoletja, že nekaj mesecev pozneje pa so ji dodali še Cavov novi roman Smrt Zajčija Munra – tudi tega je izvrstno poslovenil Andrej Pleterski, ki si že za prevod Oslice zasluži Sovretovo nagrado. In bi jo bržčas dobil, če pisatelj le ne bi prihajal iz sveta popularne kulture, kjer globina misli in duha baje ni mogoča.«
Potem sem še nekajkrat poročal o njegovem delu. Vselej temeljitem, poglobljenem, odličnem.
Predlani mi je sporočil, da se je preimenoval. Da je zdaj Andrej Peric, »po kraškem pranonotu po očetovi strani«. Berem stare maile. Vanje je vselej vtkal kako pohvalo, spodbudo. Lani, potem ko sem s Primorskih novic preskočil na Beletrino, mi je pisal: »Vesel sem bil novice, da si presedlal v uredniške vode. Verjamem, da bova slejkoprej sodelovala. Upam, da ti je delo v veselje!«
Spremljal je objave na AirBeletrini. Pred kratkim, dva meseca tega, sem ga povabil k sodelovanju pri nečem. Nekaj sva se menila … V zadnjem pismu je čisto na koncu napisal: »… in se vsekakor kje kmalu vidiva.«
Nisem mu odgovoril. Kakih dvakrat, trikrat, ko sem bil daleč od računalnika, me je spreletelo, da mu moram odpisati. Pa sem si zmeraj rekel, da mu bom že povedal v živo, kadar se naslednjič srečava, najbrž na kakem literarnem večeru …
Zdaj me grize. Se tolažim, da ga bom našel v knjigah. Te ostajajo.
Hvala, Andrej, da si bil. Čeprav prekleto prekratko.
***
Andrej Peric, tedaj še Pleterski, po rodu Štajerec, je pred leti svoj novi dom našel v Primorju. Pred nekaj dnevi je mir in svoje poslednje počivališče našel v morju.
Zadnja knjiga z njegovim podpisom, ki jo je še dočakal, so Pesmi zraka, izbrane pesmi ameriškega pesnika Marka Stranda (1934–2014), letos v izboru in prevodih Lucije Stupica in Andreja Perica izdane v zbirki Nova lirika pri Mladinski knjigi.
Andrej nam je na koncu prepesnil tudi tole:
Mark Strand
KONEC
Ne ve vsakdo, kaj bo prepeval ob koncu,
opazujoč pomol, ko bo ladja odplula, ali kako bo,
ko ga bo zgrabilo bučanje morja, nepremičnega, ob koncu,
ali čemu se bo nadejal, ko bo enkrat jasno, da se ne bo vrnil.
Ko bo potekel čas za obrezovanje vrtnic ali božanje mačke,
ko ne bo več sončnega zatona, ki osmodi zelenico, in ščipa,
ki jo obda z ledom, ne ve vsakdo, kaj bo odkril v zameno.
Ko se bo teža preteklosti naslonila na nič in bo nebo
zgolj spomin na svetlobo in bo zgodb o cirusu
in kumulusu konec in bodo vse ptice zastale v letu,
ne ve vsakdo, kaj se mu obeta ali kaj bo prepeval,
ko bo ladja, na kateri bo, spolzela v temino, tam, ob koncu.