V Tuzlo sem se vrnila zaradi knjig, čeprav me je mesto očaralo že prej. Pred leti sem tam obiskala festival alternativne umetnosti, ki ga je organiziral Damir Pirić, in si mesto zapomnila po njegovi nenavadni kulturni živahnosti. Ko je letos izšla moja nova knjiga Kako graditi odnose, se je ponudila priložnost, da Tuzlo spoznam še z druge strani – skozi njen knjižni sejem.
Tuzlski knjižni sejem je potekal šele tretjič, a se zdi, da je mesto nanj že čakalo. Tuzla je univerzitetno mesto z okoli 111.000 prebivalci, stoletno zgodovino in identiteto, močno povezano s soljo, zdaj pa dobiva tudi vse pomembnejše mesto na književnem zemljevidu regije. Edino prav, saj od tam prihaja eden od velikanov bosanske književnosti Meša Selimović.
Sejem sta pred tremi leti zastavila kulturna producenta Damir Pirić in Edis Bajić, ki sta se projekta sprva lotila skorajda pionirsko – tudi z lastnim denarjem. Glede na tradicijo ljubljanskega sejma, ki bo novembra spet privabil vse ljubitelje književnosti in ki na ogromnem prostoru ponuja bogato ponudbo naših založnikov, je prvi vtis v Tuzli drugačen – prostor je manjši, založnikov je manj, čeprav so bile prisotne vse založbe BiH. Po drugi strani je sejem poseben in očarljiv zaradi izjemno bogatega dogajanja in druženja. Okoli sejma je bilo nekaj zanimivih stojnic (na eni so ponujali brezplačno okusno kavo enega od pokroviteljev), okoli katerih so se zbirali umetniki, obiskovalci in literati. V petih dneh sejma (potekal je med 23. in 27. septembrom) je prišlo več kot 15.000 obiskovalcev, imeli pa so kar 100 različnih predstavitev: 60 predstavitev knjig in novih izdaj, približno deset delavnic, panelne razprave, pogovore z avtorji, programe za otroke in mlade, literarna srečanja, kvize, gledališki in glasbeni program, med drugim pa tudi dve predstavitvi slovenskih avtoric. Vesna Mikolič, predstojnica Inštituta za jezikoslovne študije ZRS Koper in profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Trstu, je predstavila razlike med bosanskim in slovenskim jezikom, zgoraj podpisana avtorica pa sem predstavila knjigo Kako graditi odnose in ne samo v teoriji, ampak tudi v praksi gradila nekaj odnosov, zaradi katerih me bo pot gotovo še kdaj zanesla v Tuzlo.
»Sejem sva začela organizirati, ker sva menila, da si Tuzla zasluži resen in kontinuiran dogodek, posvečen knjigi, avtorjem, založnikom in, kar je najpomembneje, bralcem. Tuzla je univerzitetno mesto z močno kulturno tradicijo in občinstvom, ki spremlja književnost,« mi je zaupal Damir, ki je med drugim tudi avtor več dokumentarnih filmov, recimo o metal sceni med vojno, ki izvrstno prikaže, kako so mladi kljub pomanjkanju vsega in stalni nevarnosti zaradi ostrostrelcev in granat tudi v najtežjih časih želeli več od golega preživetja.
»Najina ideja ni bila le ustvariti prostor, kjer bi se knjige prodajale. Želela sva, da bi sejem postal prostor srečevanja. Da bi se bralec lahko pogovarjal s pisateljem, da bi mladi spoznali avtorje, katerih knjige berejo, da bi založniki predstavili nove izdaje, hkrati pa smo želeli književnost povezati z gledališčem, glasbo, delavnicami, pogovori in drugimi oblikami umetnosti. Prav zato je sejem pomemben za Tuzlo. Mesto dobi še eno kulturno stičišče, knjiga pa za nekaj dni znova zavzame prostor, ki ji pripada v javnem življenju. Še posebej lepo je, ko na sejmu vidimo otroke in mlade, kako izbirajo knjige, se pogovarjajo s pisatelji ali preprosto preživljajo čas med knjigami. Če smo pri vsaj enem otroku uspeli prebuditi radovednost in ljubezen do branja, ima sejem smisel,« dodaja direktor Edis, ki ima ogromno izkušenj s produkcijo koncertov, predstav, festivalov, sejmov in ki z Damirjem vsako pomlad organizira tudi Sejem kave in čokolade.
Če sta sprva sama krila primanjkljaj, je zdaj situacija glede odnosa države in pokroviteljev precej boljša. »Sejem raste in njegovi rezultati so vse bolj vidni, zato vse več ljudi prepoznava, da je pomemben za Tuzlanski kanton in širše. Letos smo imeli podporo različnih ravni oblasti – od kantonalne in federalne do državne ravni. Enako pomemben je odnos s sponzorji in partnerji iz poslovnega sektorja. Seveda obstaja prostor za večjo podporo, vendar na to gledamo kot na proces. Sejem je še mlad in vsako leto naredi nov korak,« je povedal Damir.
Sejem se odvija v hrvaškem kulturnem centru Sveti Franjo. Damir pravi, da je ta lokacija pomembna za identiteto sejma: »Nahaja se v središču mesta, objekt je zasnovan kot odprt, večnamenski kulturni prostor, v katerem potekajo koncerti, literarni večeri, razstave, predstave, predavanja in drugi kulturni programi. Posebej zanimivo je, da je prostor nastal z arhitekturno revitalizacijo stare tuzlanske katoliške cerkve, zato v sebi nosi tudi del zgodovine, hkrati pa deluje kot sodoben kulturni prostor. Za nas je ta odprtost prostora izjemno pomembna. Med sejmom lahko hkrati potekajo razstavni del, predstavitve knjig, delavnice, pogovori, predstave in koncerti, vse pa še vedno deluje kot celota.« Damir nadaljuje, da so pomembni tudi ljudje. »Frančiškani imajo od začetka izjemno korekten in prijateljski odnos do nas in projektov, ki jih izvajamo. V prostoru se počutimo dobrodošle, naletimo na ustrežljivost, razumevanje in pripravljenost, da skupaj najdemo rešitev za različne organizacijske potrebe. Po treh izvedbah si težko predstavljam Sejem knjige Tuzla ločeno od tega prostora. Nekako sta skupaj začela graditi novo kulturno zgodbo mesta. Sejem pa vse bolj dobiva regionalni značaj. Letos smo imeli avtorje, goste in udeležence iz Bosne in Hercegovine ter držav regije, naša želja pa je, da ta mednarodni del iz leta v leto še naprej razvijamo,« pravi Damir, ki je ponosen na vidnost sejma na družbenih omrežjih, saj so objave letos dosegle več kot milijon ogledov, kar kaže, da je zanimanje za sejem precej širše od ljudi, ki so ga fizično obiskali.
Vesna Mikolič je bila na tem sejmu prvič: »Knjižni sejem je ravno prav velik in ravno prav živahen. Ni vse v velikosti; pomembno je, kaj se na sejmu zgodi in koga na njem srečaš. In v Tuzli se je zgodilo veliko. Predvsem me je navdušila brezmejna gostoljubnost. Ljudje so odprti, neposredni, pripravljeni na pogovor. Zdi se mi, da so prav takšni sejmi lahko najbolj ploden prostor za povezovanje – med avtorji, založniki, bralci in različnimi kulturami.«
Na sejmu je naša priznana jezikoslovka spregovorila o razlikah med bosanščino in slovenščino pri izražanju čustev. »Tema se mi je ponudila ob delu pri redakciji Bosansko-slovenskega slovarja, saj se pri takšnem delu hitro pokaže, da je jezik veliko več kot samo besede in slovnica. Z jezikom vzpostavljamo odnose, skozi jezik izražamo svoje razmerje do povedanega in do sogovornika. Smo pa pri tem, kako izražamo svoja čustva in racionalne poudarke, tudi kulturno pogojeni. Tako me je zanimalo, kako se čustva izražajo v dveh sorodnih jezikih, slovenščini in bosanščini, kje smo si blizu in kje se pokažejo zanimive razlike in zakaj radi rečemo, da je bosanščina sočen jezik. Predavanje je preraslo v pogovor, saj je bila publika odprta in željna sodelovanja, čeprav so se nekateri morda naključno ustavili. A prav to je čar knjižnih sejmov. Med občinstvom sta bili tudi Munira Subašić, predsednica društva mater srebreniških žrtev ‘Majke enklave Srebrenica i Žepa’, in priznana psihologinja in pedagoginja dr. Ruža Tomić. Na koncu živahnega pogovora smo se prisrčno objele,« pravi Vesna, ki se je mimogrede – v pogovoru ob kavi, ob tuzlanskih čevapih, med enim in drugim dogodkom – dogovorila tudi za nova sodelovanja. »Tokrat so bili zelo plodni pogovori z Jasmino Husanović, predsednico društva državljanov slovenskega porekla Slovenska skupnost Tuzla, in Damirjem Pirićem, producentom sejma, tako se bo sodelovanje tako s sejmom kot s slovenskim društvom nadaljevalo tudi v prihodnje. Zelo prijetno je bilo tudi druženje z založniki in avtorji, med njimi ni manjkal Ahmed Burić, ki je predstavljal novo knjigo esejev o likovni umetnosti Popravni iz likovnog.«
Tudi Burić je bil na sejmu prvič. »Vidim, da to ni ogromna manifestacija, vendar je dobro, ker se ljudje zbirajo okoli knjig. To je pomembno, še posebej za Tuzlo, ki je ohranila določeno vrsto državljanske pestrosti. Močna rudarska tradicija je ohranila duh mesta, to pa smo v Sarajevu pod pritiskom dolgega obleganja malo pozabili. Po vojni namreč nismo razmišljali o tem, kaj bo sledilo kasneje,« razmišlja Bure, ki pravi, da je pomembno, da se civilna struja znova dvigne na noge, »saj je ta podivjani, brutalni kapitalizem izjemno nevaren za civilno družbo. Nevaren je, ker favorizira izključno bogate, na koncu pa šteje zgolj še to, koliko denarja kdo ima. Tudi zato se je treba udeleževati takšnih dogodkov.«
Burić sicer ocenjuje, da je situacija na področju literature slabša, kot je bila. »Do leta 2013 je bilo še znosno. Zdaj je stanje precej neurejeno in se veliko dela priložnostno. Nimate več založniških načrtov, kar je problem, saj sta izdajanje knjig in delovanje knjižnic odvisna od stabilnega trga. Še vedno se nismo uspeli dogovoriti niti glede Nacionalne in univerzitetne knjižnice … Vsaka uspešna skupnost vendar temelji na neki vrsti načrta. Avstro-Ogrska je bila civilizacija načrtovanja in to bi morali vzpostaviti tudi zdaj. Resničnih rešitev ne bodo prinesle umetna inteligenca, biologija ali kemija, temveč nas lahko reši le delo. Problem je, da nova oblast prezira kulturo. Tudi tisti, ki veljajo za levico – sam ne morem voliti desnice, ker to nima smisla – prezirajo kulturo in jo zmanjšujejo na raven turističnih manifestacij,« je pesimističen Burić, ki po drugi strani pravi, da je med novimi pisci veliko talentov. »Imamo nekaj nadarjenih posameznikov, vendar se vedno znova pokaže enako. Kot je bilo preteklih 50 let čas Iva Andrića, Miroslava Krleže, Danila Kiša, Borislava Pekića, Zupeta, Ranka Marinkovića in drugih, bo tudi ta čas na koncu zapisan le po nekaj dobrih posameznikih. Ne verjamem v to, da so vsi detergenti enako kakovostni.«
Dragan Marković, direktor založbe University Press Sarajevo, ki je med drugim v Frankfurtu med vojno in kasneje več let postavljal bosanski razstavni prostor, je na sejmu že od začetka, zato opozarja, da je bilo tokrat kljub trudu in pestremu dogajanju manj obiskovalcev. »Knjiga bo vedno imela svoje mesto. Menim, da je glavni razlog za manjše število obiskovalcev in manjši promet v tem, da imajo ljudje finančne težave. V Sarajevu imamo knjižni sejem, ki prav tako letos ni potekal v dobrem gospodarskem vzdušju. Naša skupnost založnikov in izdajateljev Bosne in Hercegovine pa pred božičnimi in novoletnimi prazniki v Sarajevu organizira drugi sejem, ki se imenuje Knjiga v nišah. Na tem manjšem sejmu sodelujejo le domači založniki iz BiH ter naši povabljeni gosti. Lani je bil ta sejem izjemno uspešen. Bomo videli, kako bo letos …«
Zanimivo je, da je ravno Marković s sodelavci v preteklosti že organiziral sejem v Tuzli, ki je bil večji in v večjem prostoru. »Imeli smo pet izdaj ter veliko večje število obiskovalcev in razstavljavcev. Nato se je zgodila epidemija koronavirusa in projekt se je ustavil. Tuzla kot univerzitetno središče z znatnim gospodarskim potencialom mora imeti knjižni sejem, zato sem vesel, da zdaj naše delo nadaljujejo.«
Tako kot je pred leti mene, je tudi Vesno ob tem prvem obisku Tuzla navdušila. »Tuzla mi je blizu tudi zaradi Meše Selimovića, enega mojih najljubših pisateljev. Njegova visoka etična merila, ki jih razkriva skozi svoje romane, kot sta Trdnjava in Derviš in smrt, pogosto pogrešam v današnji družbi. Ko politika danes zastruplja ljudi s sovraštvom, se večkrat spomnim na njegovo misel: Če človek izbere pot sovraštva, mu ni rešitve! Selimović je eden tistih avtorjev, h katerim se človek vrača, ker vedno znova najde kaj novega zase, za svoj čas. Zato je bilo še posebej lepo, da sem predavala prav v njegovem rojstnem mestu in potem tam odkrila literarni muzej Dom književnosti, ki je posvečen njegovemu življenju in delu.«