Ravno sem stopila na tekaško stezo, ko je nekdo na gromozanskih LCD zaslonih na steni pred mano zamenjal program. Namesto nekega absurdnega food chanella, kjer se je vrtel reality show o peki božičnih piškotov, smo preklopili na National Geographic, od koder me je začel gledati Hitler. Predvajali so reklamo za novo oddajo o vzponu fašizma, nacizma, nacionalsocializma, o genocidu, tragediji, ki se ne bo več ponovila.
To so naslovi vseh člankov, ki sem jih objavila v preteklih desetih dnevih:
Izrael z novimi racijami na Zahodnem bregu, Obnovljeni izraelski napadi so terjali prve smrtne žrtve, Po izteku premirja v Gazi napadi tudi ob izraelsko-libanonski meji, Deset tisoč ljudi biva v šotorih, Do danes je umrlo več kot 17.000 ljudi, večina otrok in žensk, Francija sestrelitev dronov v Rdečem morju označila za samoobrambo, ZN potrebuje 43 milijard evrov za humanitarno pomoč, Večina etničnih Armencev je zbežala iz Gorskega Karabaha, Armenija in Azerbajdžan v skupni izjavi za normalizacijo odnosov, Več kot 5.000 mrtvih v spopadu z Azerbajdžanom.
Zgodovina se ponavlja že ves čas. In iz nje se še do danes nismo nič naučili.
Andreï Makine je slovenskemu bralstvu najbrž najbolj poznan po romanu Francoski testament, ki so ga dijaki že ničkolikokrat morali brati, obravnavati in študirati pred maturo iz slovenščine. Letos pa smo v izjemnem prevodu Nadje Dobnik dobili tudi njegovo nekoliko poznejše delo Armenski prijatelj, ki preko mladostnega prijateljstva neposredno govori o zatiranju armenskega naroda, ki smo mu priča še danes.
Avtor se je rodil 10. septembra 1957 v Krasnojarsku v Sovjetski zvezi in odraščal v Penzi, provincialnem mestu približno 500 kilometrov jugovzhodno od Moskve. Kot deček je Francijo in njen jezik poznal preko svoje babice, rojene v Franciji (vendar ni gotovo, da je Makine imel francosko babico, saj je v poznejših intervjujih trdil, da se je francoščine naučil od prijatelja), zato je pisal pesmi tako v francoščini kot v materni ruščini.
V opustošeni pokrajini Sibirije v zgodnjih sedemdesetih letih se odvije nenavadna zgodba, v kateri se prepletajo niti prijateljstva, mladosti in raziskovanja kolektivnega spomina na genocid nad Armenci. Naš pripovedovalec, trinajstletna sirota, reši Vardana, armenskega dečka, iz krempljev diskriminacije in nasilnega napada sovjetskih sošolcev na šolskem dvorišču. To pogumno dejanje med dečkoma sproži začetek vseživljenjske vezi.
»Dojel sem, da naša življenja nenehno drsijo po robu prepada in da lahko s preprosto gesto nekomu pomagamo, ga zadržimo pred padcem, ga rešimo. Skoraj za šalo lahko postanemo bog za svojega bližnjega,« zapiše avtor v romanu.
Ko Vardan protagonista seznani z armensko skupnostjo, se bralec preseli v svet na obrobju zapora, kjer so možje, sinovi in očetje družin neupravičeno pridržani. V njihovih domovih pripovedovalec odkrije pribežališče topline, začimb in dišav, kjer se sredi nepredstavljivega trpljenja nenehno gojijo pogum, ljubezen in dostojanstvo. Idilično zatočišče kmalu zasenči skrivnostna bolezen, ki pesti Vardana. »Armenska bolezen«, kot jo diagnosticirajo, postane boleč opomin na generacijsko travmo in trajne posledice, ki jih je v ljudeh, ki so ostali, pustil genocid.
Prijateljstvo pristane na preizkušnji, ko zatiralski režim nedolžno otroško igro napačno razume kot poskus pomoči pri pobegu iz enega od bližnjih taborišč. Nenadoma se fanta znajdeta v nevarni mreži političnih intrig in nevarnosti, kjer sta na kocki njuno prijateljstvo in življenje.
Na ozadju te pretresljive pripovedi Armenski prijatelj razkriva ganljivo dvojnost: zgodbo o izolirani armenski skupnosti, ki hrepeni po svoji domovini, in zgodbo o mladem fantu, ki se spopada z zapletenostjo prijateljstva in zvestobe.
Roman okvirja tema smrti, ki preko odraščanja protagonista prepleta meditacijo o lastni smrtnosti z njenim sprejemanjem – ta se v romanu mojstrsko poveže s širšo zgodbo o armenskem genocidu, v katerem je tragično ugasnilo na tisoče življenj. Teža tega zgodovinskega ozadja še bolj poudarja človeške krutosti ter pušča neizbrisen pečat tako na posameznikih kot skupnostih. Raziskovanje posameznikove smrtnosti v romanu Armenski prijatelj je liričen razmislek o krhkosti in minljivosti življenja. Bralce vabi k razmisleku o tem, kako strah pred smrtjo oblikuje naš obstoj, usmerja naše odločitve in vsakemu trenutku daje večji občutek pomembnosti.
»Zagrenjeno sem se zavedel, da me vsako leto bolj oddalji od Vardana: on bo ostal vklenjen v svoje najstništvo, na pragu ljubezenske izkušnje, jaz pa bom hodil skozi različna obdobja te ekspanzije strasti. […] Imel sem občutek, da ga gledam skozi zadnjo šipo avtomobila – tisto krhko postavo, ki je ostala ob cesti, ki postaja vse manjša in bo popolnoma izginila,« zapiše avtor kmalu po izgubi svojega prijatelja. Preteči pa more skoraj celo življenje, preden spozna, da se od smrti nikoli ne oddaljujemo, temveč:
»[…] preden sem dojel, da se od njega ne oddaljujem, pač pa se mu približujem. […] Šele s staranjem sem se zavedel, da sem zdaj v enakovrednem položaju s tem otrokom in da kakor on, in mi vsi, živim vse hitrejše odtekanje števila dni, ki nas ločijo od smrti.«
Armenski prijatelj je pričevanje o neukrotljivem človeškem duhu, ki nas opozarja na pomen empatije, razumevanja in spomina ob neizmerni tragediji. To je srce parajoča zgodba, ki sicer ni avtorjevo najboljše delo, bo pa bralce spremenila in jih za vedno povezala s skupno zgodovino človeštva.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
