Med branjem Debele pekovke mi je na pamet ves čas hodila knjiga Sosed pod stropom istega tandema, torej obeh Petrov, Svetine in Škerla. Ha, nič čudnega! Ko sem po nekaj letih spet vzela v roke ta imeniten katalog posebnežev in čudaštev, sem ugotovila, da pekovka Margot leze v krofe in liže marmelado že v eni izmed dvajsetih ilustriranih zgodb Soseda. Besedilo Petra Svetine je doživelo le nekaj minimalnih sprememb, Peter Škerl pa je to, kar je v zgodbi z naslovom »O debeli pekovki in o slikarju, ki je hotel naslikati ves svet« nastavil v obliki ilustracije prodajalnice krofov, zdaj v slikanici lahko razvil v polnokrvno, bogato vizualno zgodbo. Avtor in ilustrator sta moči tokrat združila že tretjič, prvič sta to storila v nagrajeni slikanici Klobuk gospoda Konstantina (nagrada za izvirno slovensko slikanico), kjer sta Peter in Peter v svojo družbo povabila še veter …
Naslovnica Debele pekovke pa mi je v spomin priklicala še eno izdajo založbe KUD Sodobnost International, in sicer slikanico Kiosk latvijske ustvarjalke Anete Melece; na njeni naslovnici vidimo obilno žensko – prodajalko za prodajnim okencem, medtem ko naša izdelovalka krofov svojo obilno postavo ravno nagiba skozi prodajno okence. Celo nekaj vsebinskih vzporednic bi lahko našli v obeh zgodbah, toliko na hitro o vzporednih literarnih vesoljih. No, ampak ostanimo pri krofih. Lezenje vanje in lizanje marmelade od znotraj prav gotovo ni nekaj običajnega, prav tako kot tudi ne želja naslikati ves svet, za kar si prizadeva slikar Friderik Žemlja, ki ima za to zanimiv sistem – hodi po svetu in s seboj nosi velikanski lampijon, ki ga v hotelskih sobah obesi pod strop in nanj vrisuje kraje. No, še prej ljudi na železniški postaji sprašuje, od kod so prišli in kam grejo. Ker takšno raziskovalno delo ni od muh, je seveda povsem logično, da se v nekem trenutku ob vonju po krofih prično slikarju cediti sline. Ker ni v prodajalnici videti nikogar, si proti plačilu postreže sam in v hotel odide s težkim krofom, kar zadovoljen pripisuje veliki količini marmelade. Dejstva so seveda ravno nasprotna, v njem ni nič (več) marmelade, saj je vsa končala v pekovki Margot, ki si zdaj v slikarjevi sobi utira pot iz krofa in se spotoma pritožuje nad oliko, češ kaj se pravi kar takole šavsati po ljudeh! »Pardon!« vzklikne slikar, »nisem vedel, da ste marmelada!« »Motite se, gospod,« reče pekovka, »marmelade ni več.« Situacijsko komiko spremljajo iskrivi dialogi, kar vse skupaj naredi zgodbo sila zabavno. A Debela pekovka ni le to, kar se zdi na prvi pogled oziroma na prvo branje – kratkočasna, zabavna in prikupna v svoji nelogičnosti, pač pa mnogo več. Tega smo seveda pri Petru Svetini, najožjem kandidatu za lanskoletno Andersenovo nagrado, vajeni – v njegovih zgodbah in zgodbicah se pogosto skriva kaj filozofskega, kar (lahko) bralca miselno spodbudi. Tu je to koncept sveta. Za slikarja je njegov svet njegov lampijon, a pekovka se ne strinja in trdi, da je ves svet marelična marmelada. In ko jo slikar natančno pogleda, se mu nenadoma zazdi, da ima prav! Za vsakogar je svet torej nekaj drugega, v svojem pogledu smo omejeni, a če nam uspe fokus kdaj pa kdaj malce prestaviti in pogledati drugače, širše ali na novo, se nam odpirajo vedno novi svetovi. Kar nam med drugim sporoča Debela pekovka, je torej tudi to, da ni enega samega sveta, pač pa je svetov toliko, kot je ljudi; no, če se dva »zagledata«, pa lahko vsaj za nekaj časa drug drugemu predstavljata cel svet.
Literarni svetovi Petra Svetine so pogosto naseljeni s posebneži, v njih ne velja običajna logika, pisatelj v njih združuje najbolj nezdružljivo in veselo opisuje nepredstavljivo. Potem ko se v njegovem svetu že malo udomačimo, pa se zgodi to, da se nam tudi najbolj nenavadne stvari sploh ne zdijo več povsem neobičajne in ugotovimo, da gre vse eno z drugim, kot je najbolj prav. Kakšen svet pa je tokrat ustvaril Peter Škerl? Zgodbo debele pekovke in slikarja z velikimi ambicijami je postavil v urbano okolje, pravzaprav kar konkretno v Ljubljano, kot lahko preberemo na izvesku železniške postaje. Časovno je – po opravah meščanov sodeč – dogajanje umestil v preteklost (ko je na železniških postajah še vrvelo od življenja), debelo pekovko iz naslova pa ustvaril zares kipečo in buhtečo, podobno njenim krofom in kot pač pritiče nekomu, ki v svojem prostem času (torej, ko ravno nima strank) izdatno liže marmelado. Slikarjev lampijon je ponekod dobro izkoriščen kot prostor za umestitev besedila, ilustrator se domiselno poigra z vzporednico med lampijonom in marmelado kot svetom (tako kot so na lampijonu napisani kraji, jih umesti tudi na »brizg« marmelade), nenazadnje pa bralcu pokaže, kako je videti, če se v krof zbašeta kar dva …
Ob slikanici Debela pekovka se torej ne sprašujemo, zakaj pekovka leze v krofe, da pride do marmelade, ko pa bi si jo lahko brizgala direktno v usta, niti se ne vprašamo, kako gospa Margotinih proporcev lahko cela zleze v krof, ki je sicer res videti velikosti krepkih trojanskih krofov, a ne več kot to, ker takšna vprašanja kratkomalo malo niso na mestu. Tako pač je, tako to gre in ravno zato je tako izvirno in zabavno!
Peter Svetina: Debela pekovka. Ilustracije Peter Škerl. KUD Sodobnost International, Ljubljana 2020 (Gugalnica: zbirka najboljših slikanic).
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
