Velecenjene bralke in nič manj spoštovani bralci, pred sabo imate mini odlomek daljšega proznega teksta, ki bo, če bo zdravje služilo in se bo našel kakšen prijazen dobrotnik, ki bo avtorja primerno avansiral, mogoče kdaj roman ali pa vsaj umetna pripovedka, kot bi z vso pametjo, ki je seveda premore v izobilju, takole mimogrede v kakšnem gostilniškem pogovoru pristavila Literarna teorija. Avtorjevo pisanje, ki za zdaj ostaja skrbno varovana skrivnost, se navdihuje iz različnih virov (očitno je zdaj na delu Literarna zgodovina). Pametni učenjaki bi v njem zlahka prepoznali vplive Ciglerjeve Sreče v nesreči, centralnega dela Prešernovega Krsta pri Savici, velikih modernističnih romanov v verzih, kakršen je recimo Zolajev Germinal, in da popolnoma ne zanemarimo sedanjosti, tudi ludističnih tekstov, ki sta jih pisala Kirst in Konsalik (mlajši bodo morali verjetno malce poguglati), in pa, tole je zdaj prava začimba, tekstov ženskih avtoric, recimo Erice Jong, v tem primeru bi bil osnovna referenca Strah pred letenjem, Emmanuelle Arsan, osnovna referenca bi bila Emmanuelle, še večja pa Sylvia Kristel. Nedvomno se vidi, kam pes taco moli. Ne smemo pa seveda zanemariti niti Elene Ferrante ter Eve Mahkovic in njene knjige TOXIC. Tu zagotovo ne bo treba nič poguglati. Za zdaj še skrivnostno pisanje se začne kot super resna družinska kronika, ki pa se kmalu spremeni v pravi akcijsko-erotični triler. Kam spada odlomek, ki ga boste prebrali, si lahko odgovorite čisto sami, brez vsake pomoči Literarne teorije in tudi Literarne zgodovine.
***
Sočasnost oddaljenih pojavov je čutil kot nekaj neposrednega, skoraj otipljivega. »Zakaj se fizikom zdi pojem sočasnosti tako nemogoč?« je pomislil.
Stanisłav Ignacy Witkiewicz, Slovo od jeseni
Ko sta s pesnikom izstopila iz vlaka in je vlak pospešeno zapeljal v nadaljevanje teme, v ponovno hudomušno očarljivi predpomladni torkov večer, se je Gilbert začel počutiti čudno. Čudno dobro. Okolica se je spremenila. Še vedno je bil v rdeči četrti, toda ta je dobivala čisto drugačne proporce in tudi zgradbe so postale drugačne, ožje, njegovim nogam pa so se približali prekopi in kanali, po katerih so drseli v novoletne jelke oblečeni razsvetljeni, podolgovati čolni, in ko je opazil svoj odsev v eni od izložb, je tam zagledal Pizuja, ne oskubljenega deformanta Kristusa, in tudi počutil se je kot kakšen Pizu, ki je zadnji mesec skupaj z Michaelom Jacksonom, ko je bil ta še zmerno temnopolt, prespal v kisikovi komori in se obnovil. Popolnoma obnovil. Obnovil na vseh nivojih. Obnovil telesno in duhovno. In je kar pokal od razposajenosti in zdravja.
Ob sebi je Pizu imel Zlatolasko, ne koščenega Rasputina, in v rokah zemljevid najbolj znane rdeče četrti na svetu. Po njej sta z Zlatolasko hodila kot po labirintu v Knososu. A nista sledila niti, ampak nosu. In Pizu je marširal skoraj tako, kot naj bi jo po Parizu mahal Moni Guzjebesku, rahlo drobencljavo hitečih korakov in z ritjo migajoč, kajti tudi Pizu, ne samo Bartok, v tistih časih še markiz pripravnik, se je ujel na Wilhelmove limanice, ki jih je v njuno materinščino tako lepo in virtuozno položil Kobran Madžarovski, nosilec prekladalskega črnega pasu in urednik subverzivne knjižne zbirke Pijani kunilingus, ki je v najbolj pravičnem sistemu bila čisti vrhunec pornografske produkcije. Najžlahtnejši vir za naporne in sladke treninge domišljije in desnice.
Pizu in Zlatolaska sta bila v drugem stanju zavesti in sta se klatila po rdeči četrti. Pizu je drobencljal, Zlatolaska pa je premikala svoj veličastni geštel in svoje razkošje od jošk, kot bi galeja po čisto mirnem večernem morju plula v sončni zahod. Raziskovala sta čuda sveta. Preučevala primerke človeške vrste v različnih okoljih, in rdeča četrt je bila super zanimivo okolje. Narajcanost se je kot rumena megla v Eliotovem Prufrocku, kakor kakšen oblak nevidne pare skupaj z njima vlačila po ulicah. Lahko si jo ošlatal. Jo polizal. Ji vtaknil prst v rit.
Tudi Pizu, ne samo Bartok, v tistih časih še markiz pripravnik, se je ujel na Wilhelmove limanice, ki jih je v njuno materinščino tako lepo in virtuozno položil Kobran Madžarovski, nosilec prekladalskega črnega pasu in urednik subverzivne knjižne zbirke Pijani kunilingus, ki je v najbolj pravičnem sistemu bila čisti vrhunec pornografske produkcije.
Četrt je bila urejena koncentrično. Spiralno. Imela je podobno strukturo kot Božanska komedija. Na nižjih stopnjah, na njenih robovih so bile kurbe obrobne, krepke, mesnato se tresoče, drvarsko grajene. Pičko spiralno vodo so v velikih lavorjih zlivale na ulico in zraven preklinjale kot kočijaži. Naokrog so postopali Hanziji in Frici v dresih Elfa in z bundesliga pričeskami in si v žepih pospešeno gnetli weisswurste, ob njih so miroljubno koeksistirali Surinamci, ko so to isto počeli z debelim nočno črnim kablovjem, ki jim je udarjalo po stegnih. Pogledi obojih so bili stekleni, kot bi jim snežna kraljica v anus narahlo in s previdno kretnjo potisnila košček ledu.
A z dvigovanjem v višino se je scenerija spremenila, postala je manj ofucana in čedalje bolj sofisticirana, delovala je kot kaka strogo nadzorovana predstava, kot sanjske sekvence. Kot kak sočasni film, za katerega bi glasbeni skor lahko napisala ali Filip Šipca ali pa Michael Nyman. V neki ozki ulici je Pizu prilimal svojo gladko in z mehkimi dlačicami poraslo faco na izložbeno okno, ki se je spremenilo in se pred njim razprostrlo kot visoko estetizirana duplerica magazina Playboy, in z očmi obliznil v snežno belo seksi perilo oblečeno azijatko, ki je v pozi nekakšne spiritualno zamaknjene gejše počivala na kanapeju in se pahljala s pahljačo, na kateri so bili pavi, pahljala čisto narahlo, da so se ji vihale dolge, navzgor zavite trepalnice. Pizu je čutil, kako se debeli med nogami. Kako se nenadzorovano debeli kot takrat, ko je bil še klinjo in je v kleti prelistaval Adama in Evo, Čik in Start. Zlatolaska je na steklo pritisnila joškovje in na njegovih vršičkih so se nemudoma prižgale signalne luči. Pizdica se ji je navlažila. Iz središča njenih možganov se je odluščil jeziček, splaval, prestopil šipo in se skozi perilo dotaknil azijatkinega klitorisa. Potem sta Pizu in Zlatolaska padla v nekakšno mašino, ki je štancala rahlo modificirane ponovitve. Pizu je s hrbtnimi očmi za sabo zagledal Zlatolaskino daljno sorodnico, kako si na drugi strani ozke ulice, azijatki nasproti, oblečena v črno spodnje perilo, z dolgimi prsti, katerih nohti so okrašeni z zlatom, skozi modrc draži bradavice na snežno belih joškah. Pizu si je po vzoru Hanzov, Fricev in Surinamcev vtaknil roke v žep, na kraj, kjer se je debelil. Zlatolaska z ulice si je skozi kavbojke pritisnila dva prsta na pičko. Ko sta to počela, sta se premaknila naprej, proti novemu izložbenemu oknu, kot bi se pomikala v novo poglavje, v novo nenadejano avanturo. V njem je bila črnolasa mulatka, podobna globoko modrooki Lauri Gemser, črni Emanueli s temno rjavimi bradavicami na renesančno popolnem sesalnem aparatu in čistim pravokotnim trikotnikom, ki bi ga lahko obravnavali pri urah geometrije, zaraščenim venerinim gričkom. Pokrita je bila s tančico, v rokah pa je držala knjigo z naslovom Les onze mille verges. Pizujev Kostrowicki, njegova rajc književnost in njegove najstniške fantazije o Lauri Gemser so se zlili v alkimistično spojino. V čisto zlato. Malo naprej je bila visoka, temnopolta diva s kraljevskim afrom in težkim topništvom od zizonov. Na sebi je imela samo bel predpasnik. S hrbtom obrnjena proti Pizuju in Zlatolaski je z dvignjenima rokama narahlo ritala, ritala kot srednje razposajena kobila in se zvirala, kakor da pleše na neko super seksi notranjo glasbo, ki jo lahko slišita le ona in vesolje.
Pizu je drobencljal, Zlatolaska pa je premikala svoj veličastni geštel in svoje razkošje od jošk, kot bi galeja po čisto mirnem večernem morju plula v sončni zahod.
Pizu in Zlatolaska sta bila narajcana do skrajnih mej. Do svetovnega rekorda. Narajcanost je prišla od zunaj, iz sveta, ki sta ga preučevala, ne iz njune notranjosti. Pospešila sta korak in se kot po kakem čudežu in brez smrtno nevarnih poletov, ki se končajo v globoki modrini, uspela izviti iz labirinta. V hotelskem dvigalu ji je Pizu potisnil nogo med nogi, da je z vlažno špranjo in gumbom za vklop užitka lahko šofirala gor in dol po njegovem stegnu. Drsela kot po veselem toboganu. V dlani je zajel njeno plahutajoče joškovje in ga narahlo zibal, medtem ko ji je skozi tkanino dražil bradavici, ki sta se ponovno pognali iz popoldanskega dremeža in zadetosti. Zlatolaska je začela sopsti in mijavkati. V rahlem ritanju posnemati temnopolto divo iz četrtega izložbenega okna.
Od izhoda iz dvigala do sobe, ki je bila oddaljena nekaj metrov, sta hodila suspenzično, kakor da se nič ne dogaja in se nima namena nič zgoditi, kakor da odlagata neizbežno. Pizu je odklenil vrata čisto mirno, skoraj nonšalantno in spustil Zlatolasko v sobo. Ko sta stala med podboji, mu je obrnila hrbet in se čisto narahlo z ritjo podrgnila ob njegovega trdoklina. Komaj so se vrata zaprla in je soba dobila vse značilnosti prostora, popolnoma in dokončno ločenega od sveta in motenj, ki jih svet prinaša s sabo, že je Zlatolaska na plan in na zrak potisnila joški, ki pa nista bili do konca osvobojeni, ampak ju je od spodaj še vedno podpiral črni modrc, tako da sta obstali v zraku v skoraj vodoravnem položaju in bili podobni čudežni rezbariji v vesolju.
Pizu in Zlatolaska sta bila narajcana do skrajnih mej. Do svetovnega rekorda. Narajcanost je prišla od zunaj, iz sveta, ki sta ga preučevala, ne iz njune notranjosti.
Pizu je stegnil roke, v živo potežkal darova in nemudoma odprl usta in v toploto ustne votline skril vrh sisona z bradavico ter jo s krožnimi gibi jezika začel oblizovati. Ukrepal in deloval je izmenjaje, ljubezen je delil med levim in desnim polom, ni hotel, da bi katera od političnih opcij ostala prikrajšana.
Mašina mu je besno utripala v hlačah in čakala, da pobegne iz jetniškega položaja. Zlatolaska mu je s spretnimi prsti odpela hlače. In od zgoraj navzdol z drsnim gibom segla po kurcu. Ta jo je pogledal naravnost v oči, ona mu je pogled vrnila in ga začela narahlo podrkavati in dražiti. A Pizu, njegov zakoniti lastnik, je čutil, da to ni pravi čas za baročno izgubljanje v posamičnostih in filigranskih tehnikalijah, da nikakor noče v nedogled nadaljevati s suspenzično pizdarijo, ampak da hoče razgreti aparat, nemudoma, kot da gori voda ali pa kot da stoji pred strelskim vodom in mu na tem svetu ne ostaja več veliko časa, potisniti v Zlatolaskino z zlatim runom obrobljeno pizdo.
Mašina mu je besno utripala v hlačah in čakala, da pobegne iz jetniškega položaja.
Z riti ji je potegnil hlače in miniaturne gatke, do konca jih je na tla zbrcala sama. Tudi sam se je znebil oblačilne oprave. Potem jo je potisnil na posteljo, da sta ji joška zavibrirala v zraku in se potem umirila na prsnem košu. Ko je pokleknil med njeni nogi, si je pod rit položila blazino in s palcem in kazalcem desnice razprla pičko. Pizu je užival ob pogledu na mesojedo rožo. Kurca, ki ga je tolkel po spodnjem delu trebuha, je potisnil navzdol za devetdeset stopinj in najprej z glavico napravil nekaj krožnih gibov po ustju frače in ga potem s počasnim gibom, kajti Pizu je bil nenazadnje vajenec, ki se pripravlja, da bo postal vernik počasnosti, potisnil v pizdo. Naredil je zdrs. Omočena frača se je ovijala okrog njegovega počasi premikajočega se kurca kot čudo stvarstva, bila je gladka, udu se je prilegala kakor rokavica. Ni hotel divjati. Vozil ga je naprej in nazaj. Ko je to delal, si je Zlatolaska oslinila prst in mu ga v istem sanjskem ritmu vtikala in iztikala iz riti. Pizuju se je mešalo, imel je občutek, da poleg Zlatolaske natepava še ostale štiri lepotice iz izložbenih oken, Zlatolaska pa je imela občutek, da jo navrtavajo Hansi in Frici in Surinamci, da jo fuka celo vesolje. Bilo je samo še vprašanje časa, kdaj ji bo moral z roko zatisniti usta, da ne bodo trije medvedi, ki so stanovali v sosednjih sobah, začeli razburjeno protestirati in tolči po stenah in vratih.