»To je tihi vagon,« je na vlaku, ki je iz Den Haaga vozil proti Utrechtu, starejša gospa zabrusila mladi mami, katere sin je glasno jokal. Mama je ugovarjala, gospa pa vztrajala. V tihem vagonu je treba biti tiho in mama naj jokajočega otroka umiri ali pa se skupaj z njim presede v drug vagon. In kmalu je bilo res vse tiho, jaz pa sem se v tišini spraševal, ali za obstoj reda – v vlaku, stanovanjski stolpnici, šoli ali družbi – res ne zadostujejo jasno določena pravila ali zakoni in si je red treba vsakič znova izboriti. Na mojih potovanjih po zahodnem svetu se mi je namreč že večkrat zazdelo, da tamkajšnji red ni le posledica povečane redoljubnosti ljudi, temveč predvsem njihove pripravljenosti, da od drugih zahtevajo spoštovanje reda. Na tak ali drugačen način.
London je, denimo, poln zelo prijaznih opozoril, ki vas seznanjajo z najosnovnejšimi pravili igre v mestu. Na cestišču piše, da glej levo, ko prečkaš cesto, na avtobusu, da odstopi mesto starejšim, v veži, da zapiraj vhodna vrata, v gostilni, da počakaj na natakarja, ki te bo posedel za mizo. Sprva mi je bila ta poplava navodil kar malo smešna, na trenutke morda celo nadležna ali kar malo podcenjujoča, sčasoma pa sem začel prepoznavati v tem uvidevnost do milijonov tujcev, ki vsakodnevno prihajajo v mesto in ki ne morejo vnaprej vedeti, kakšna pravila obnašanja veljajo v Londonu. V bistvu se mi je čez čas celo zazdelo, da je pričakovanje, da bodo obiskovalci Ljubljane sami (s)poznali pravila tukajšnjega obnašanja, v resnici skrajno neprijazno. Sploh ker teh pravil Ljubljančani še sami ne poznamo prav dobro.
Nedavno mi je prijatelj, Mehičan, ki je vrsto let živel v New Yorku, zdaj pa že nekaj let živi v Ljubljani, potožil, da nikakor ne zmore ugotoviti, kako naj pozdravlja svoje ljubljanske znance in prijatelje. »Ne skrbi,« sem ga potolažil, »saj tega nihče od nas ne ve.« In mu pojasnil, da pač živimo na presečišču zelo različnih kultur in da se zato na majhnem prostoru prepletajo zelo različni kulturni vplivi, različni običaji in navade. Zato v resnici ne vemo, sem nadaljeval, ali se rokujemo, objemamo, poljubljamo ali pa si zgolj zadržano kimamo, in še marsikaj drugega na vemo, zaradi česar znajo biti naši vsakdanjiki malenkost bolj zapleteni, kot bi lahko bili, in se nam marsikdaj zdi, da nečesa nismo storili čisto prav, da smo rekli Adijo, ko bi morali reči Nasvidenje, da smo pustili natakarici preveč ali premalo napitnine, da smo se šalili, ko bi morali biti resni, da smo šli mimo koga na ulici, ko bi se vendar morali ustaviti in spregovoriti z njim nekaj besed.
Vse to sem tisti večer povedal kot šalo in ne resno sociološko študijo, a vendar me je postavljanje v prijateljevo kožo privedlo k misli, da se je v takšnem okolju še posebej težko prilagoditi. Nemogoče se je namreč obnašati v skladu s tako zelo nedoločenimi pravili, kakršna veljajo pri nas. In morda, sem pomislil, je prav ta nedoločnost pravil tudi razlog za to, da pri nas le izjemoma od drugih zahtevamo njihovo spoštovanje, tako kot ga je zahtevala gospa na vlaku iz Den Haaga proti Utrechtu.
Morda se pri nas vsi po tihem zavedamo, da v našem svetu nikjer in nikoli ne velja le eno samo pravilo in morda od drugih ne zahtevamo brezhibnega spoštovanje pravil tudi zato, ker vemo, da ima vsak od nas v vsakem trenutku svoj prav, nad katerim ni nobenega absolutnega prav ali narobe, nobenega v kamen vklesanega pravilnika, hišnega reda, božje zapovedi ali zakona, na katerega bi se lahko sklicevali. V soočenju z drugim ste pri nas vselej prepuščeni sami sebi in ste vselej negotovi in zato lahko – tako kot nedavno jaz – povsem zaman pojasnjujete mlademu serviserju, da ni prav, da parkira svoj avto pred tujo garažo. In morda se prav zato ob neprimernem obnašanju mi veliko raje obrnemo stran in si mislimo svoje, kot pa se spuščamo v nesmiselna pregovarjanja.
Morda. Ne vem. Vem pa, da sem bil pred leti v razmaku zgolj nekaj dni priča podobnima, a istočasno skrajno različnima prizoroma, enemu na ljubljanskem Petkovškem nabrežju in drugemu v središču Beograda. V obeh primerih je na terasi lokala, v katerem sem sedel, od mize do mize začela hoditi Ciganka in prositi za drobiž. A medtem ko so se v Ljubljani ljudje pretvarjali, da je sploh ne opazijo in so umikali poglede, vse dokler ni reva obupala in se pomaknila k naslednji mizi, so jo v Beogradu en za drugim glasno podili stran. »Ma skloni se, ženo!«, »Hajde, bre, šetaj!« in »Ma nosi se …« so vpili in preklinjali, dokler je ni natakar v podobnem tonu prosil, naj ne moti njegovih gostov. In sprva me je ta grobost presenetila, a bolj ko sem premišljeval, bolj se mi je zdelo, da je beograjska Ciganka za razliko od ljubljanske v očeh ljudi vsaj obstajala, da je bila sicer manjvreden in zaničevan človek, a vendarle človek in ne le prikazen, skozi katero so ljudje gledali, kakor da je ne bi bilo.
Beograjčani so ji tako jasno in glasno povedali, da jih njeno beračenje moti, medtem ko Ljubljančani niso čisto dobro vedeli, ali je beračenje v njihovem mestu dovoljeno oziroma ali se beračici spodobi reči, naj se ti umakne izpred oči. Ali pa zgolj niso bili prepričani, ali je nadiranje, zmerjanje in psovanje Ciganke še vedno v skladu s tukajšnjim, politično korektnim bontonom oziroma ali bi bilo morda bolj primerno seči v denarnico in revi po svojih močeh pomagati.
Na terasi ljubljanskega lokala je takrat zato za trenutek zavladala tišina in zadrega; zadrega, kakršna je najverjetneje vladala tudi med množico mladih, ki so nedavno na strehi enega celjskih nakupovalnih središč zgolj nemo opazovali, kako so štiri najstnice nasilno obračunale s svojo vrstnico; zadrega, ker večina fantov in deklet, ki so bile priča nasilju, zelo verjetno ni vedela, kaj bi bilo v tistem trenutku prav narediti, ali se vmešati in ustaviti pretep ter tako zaščititi napadeno dekle, o dogajanju obvestiti varnostnike v nakupovalnem središču ali policijo, ali pa se obrniti stran in umakniti. In najbrž so iz te zadrege naposled le nemo, kot uročeni strmeli v pretepajoča dekleta, kakor pač ljudje uročeni strmimo v prizore nasilja, ter se pri tem rahlo nerodno hihitali in prestopali.
In mi se zdaj vsaj navidezno strinjamo, da to ni bilo prav, čeprav smo tudi sami največkrat le nemi opazovalci neprimernega obnašanja, pa čeprav svoje otroke učimo, naj se izogibajo težavam in še posebej konfliktom. Pa da ni prav, če se tožariš, ker si potem špeckahla.
Seveda mi svoje otroke učimo tudi, da je nasilje nesprejemljivo in da še posebej ni prav, če se štirje spravijo na enega, kakor jih tudi učimo, da je šibkejše treba zaščititi, a jih istočasno tudi učimo, da so za reševanje težav zadolženi drugi in da ni prav, če jemljemo pravico v svoje roke. In učimo jih, da se je v primeru nasilja najbolje umakniti, ker če udariš nazaj, bo nasilja le še več. In učimo jih, da je včasih treba zgolj skloniti glavo in počakati, da bo hudega konec.
Sam nisem bil nikdar privrženec pretiranega reda, prej nasprotno. V pretiranem redoljubju sem vselej prepoznaval zametke nerazumevanja in nestrpnosti, a se po drugi strani zavedam, da lahko red tudi pomaga različnim ljudem sobivati skupaj v družbi, v mestu ali stanovanjski stolpnici, saj preprečuje neprestano trkanje različnih prav in tudi zadrege, ki izhajajo iz nedoločenih pravil obnašanja.
Če reda ni ali je nedoločen, je namreč treba biti veliko bolj strpen in razumevajoč do vseh, ki se vedejo drugače od naših pričakovanj. Mi pa to na žalost nismo in zato se zdaj nerazumevajoče zgražamo nad mladoletnimi opazovalci nasilja s strehe celjskega nakupovalnega središča ter jih množično obtožujemo neprimernega obnašanja.