Zala Kralj: »Knjižni klub? Najboljša odločitev mojega življenja!«

Zala Kralj. Na prvo žogo je najbrž še vedno … Zala in Gašper. Zmaga na Emi je pač presenetila. Vse. Tudi njo. Kako je ne bi? In potem še ves evrovizijski »cirkus« … Ampak kdor je videl Zalo Kralj samo s kitaro na odru njene II. gimnazije, je od starejših Mariborčanov slišal, recimo, da je kaj takega nazadnje doživel z – Matejo Koležnik. Davno tega. No, te Zale, ki se vsega medijskega pompa seveda ni le otepala, ampak se z njim tudi nekako opekla in želela od njega čim prej in čim dlje zbežati, ni več. Zala Kralj je zdaj … študentka.

Končno. Takšna. Predana študiju. Dvojec zalagašper je dal jeseni tudi medijem vedeti, da gre Gašper glasbeno dalje svojo pot. In Zala? Zdaj študira. Je brucka na Filozofski fakulteti v Mariboru. In v domačem mestu je organizirala nekaj najboljšega, kar se ji je doslej zgodilo, kakor pravi. Ne Ema, ne Evrovizija, ne koncerti. Ah, kje! Zala si je v domačem Maribou omislila »book club«. Knjižni klub. In, če jo vprašate zdaj, si najbolj želi – delati v knjigarni. Ni čudno. Prav nič.

Ujeli smo jo v novi Beletrinini knjigarni v središču Maribora. Kjer jo bomo, sodeč po njeni ljubezni do knjig, najbrž pogosto srečevali.

Zala, zakaj ste se odločili za svoj »book club« tukaj, v domačem Mariboru?

»Iz, priznam, dokaj sebičnega razloga: želela sem se pogovarjati o knjigah, ampak ljudje okoli mene knjig sicer niso brali, zato sem jim že pošteno šla na živce. Zakaj? Ker sem nenehno vneto razlagala o knjigah, ki jih sami niso prebrali. In sem jih seveda dolgočasila. Pa saj razumem, četudi je knjiga še tako zanimiva, mora biti zelo nadležno poslušati nekoga, ki govori samo o tem.« (smeh)

Naj ne zveni preveč netaktno, ampak ne delujete ravno kot, hm, najbolj zgovorna, glasna oseba. Povedano plastično, ne predstavljam si Zale Kralj, ki ponavlja: »Ljudje, berite Eleno Ferrante!!!«

»O, pa sem ravno takšna, kadar gre za knjige! In ko sem videla, da literarni liki, s katerimi živim, ne zanimajo skoraj nikogar ob meni, sem se odločila poiskati ljudi z istim ‘problemom’. In sem objavila vprašanje, ali bi kdo prišel na ‘book club’, ki bi ga organizirala. In presenetilo me je, da je bilo kar precej odzivov. Ampak ker pogosto zavlačujem, sem potrebovala kar eno leto za organizacijo prvega knjižnega kluba. Prvič nas je bilo osem, zdaj pa nas je približno petnajst zvestih. Vidim, da tudi drugim pomeni veliko, ko se tri ure pogovarjamo o izmišljenih likih. Poseben stik z ljudmi je, ko se pogovarjaš o knjigi. Saj najbrž bi bilo podobno, če bi organizirala pogovore o filmih. Ampak nekaj posebej magičnega je, ko debatiraš o fikciji. Mislim, da je bila doslej moja najboljša življenjska odločitev ustanovitev tega kluba. Doslej smo jih imeli devet, in to je devet najboljših trenutkov mojega leta.«

Zelo hitro ste potem torej trčili ob pereč izziv: kako najti beroče ljudi in, še bolj, kako navdahniti ljudi za branje? In to v državi, kjer polovica prebivalstva ne prebere niti ene knjige na leto. Saj imamo bralno značko, javne pobude, agencije … Kaj ste spoznali v praksi?

»Zdi se mi, da je branje postalo zelo popularno z vzponom TikToka. Po Evroviziji 2019 sem se nato vrgla v branje, ker sem rada zbežala pred (svojim) svetom in sem obenem težko našla tako estetske kot informativne vsebine, ki bi me nagovarjale. Kaki dve leti pozneje pa je branje postalo res popularno.«

Ker sem milenijec, moram vprašati, kako sobivata TikTok z nekajsekundno pozornostjo in knjiga, ki terja ponavadi kar zajeten kos časa? Saj ne rečem, videli smo fenomen Rupi Kaur, ki je zaslovela na Instagramu.

»Se strinjam. Saj zato pa me ne preseneča citat, ki zdaj zelo kroži, da sta branje in kupovanje knjig dva različna hobija. Naj razložim. Kadar sama recimo gledam in brskam, kaj bom brala, v tistem trenutku nimam koncentracije za branje česa daljšega. Sploh če gledam petsekundne videe. Obenem pa vem, da marsikdo uporabi knjigo tudi kot rekvizit. Celo na modni pisti, kjer imajo manekenke in manekeni knjigo kot del ‘outfita’.«

Kot nova torbica? Mene bi zanimalo že, ali so te knjige dejanske knjige ali pa so kot v trgovini s pohištvom, kjer so popisane le platnice.

»Haha, po moje so vseeno kar prave, morda že ker so v tujini najbrž cenejše od tistih razstavnih. Da ne bo pomote, ne pravim, da ti ljudje ne berejo knjig, ima pa knjiga kot rekvizit dodatno vrednost. Potem pa so tukaj drugi primeri. Prijateljica je na faksu videla sošolko, ki je nosila na predavanja A Little Life Hanye Yanagihare, ki je tako žalostna knjiga, da sem jo sama skušala brati zunaj v drevoredu, pa sem raje šla domov, vsa solzna. No, tista punca je knjigo nosila na faks vsak dan, smejala se je naslovnici, zato sumim, da nekateri pač knjigo razumejo res le kot rekvizit v skladu s trendi.«

In pridemo do dileme, ali je bolje, če ljudje vsaj imajo knjigo in preberejo karkoli – kakor pa ničesar.

»Ne delam razlik recimo med žanri. Ne ločujem, če nekdo več odnese iz poletne romance kakor iz Iliade. Ker je Iliada lahko za številne takšna, da ne vzbudi prav močnih čustev.«

Ne ločujete med gospodom Greyem in Agamemnonom?

»Ne dati tega prosim v naslov ali izpostaviti kot citat, ampak na neki način res ne. Nekaterim določene knjige prinesejo več kakor druge. Zakaj bi nekdo, ki bere fantastiko, odnesel manj kot nekdo, ki se prebije skozi modernistični roman?«

Kolikor vem, ste v knjižnem klubu za zdaj same punce?

»Drži.«

Slišal sem, da ste bojda sesule Harukija Murakamija?

»Haha, ne bi ravno rekla, da smo ga sesule. Zame je to bil prvi Murakami, o katerem sem si skozi leta zgradila pričakovanja polno podobo, saj sem veliko slišala o njem. Knjiga Norveški gozd je v opisu narave resda izjemno spisana. Če bi 500 strani pisal le o travnikih, bi to z veseljem požrla. Toda njegov način pisanja o ženskah je ogaben. Z vsemi je treba imeti spolne odnose, ženske nimajo nobene vsebine, vse želijo seksati le z glavnim likom. Pri čemer o njem izvemo tako malo, premalo. Vem, da ga označujejo kot modernega klasika v najvišjem pomenu, toda glede na to knjigo sem ga žal težko ločila od poletnih romanov.«

Kdo izbere knjigo za vaš klub?

»Skupaj jo izberemo, približno pol ure pred koncem vsakega srečanja predlagamo različne knjige in se skupaj pogovorimo, kaj bomo izbrali. In vedno pazimo, da gre za dostopne knjige – zlasti v knjižnici.«

Kakšen pa je tip, potek debate? Vi nastavite osnove ali …?

»Prvič sem si še pripravila alineje in točke pogovora, kar je bilo za uvodno srečanje uporabno, ker pač ne veš, kakšen bo potek. Zdaj si še kaj napišem, kar bi dala tudi v bralni dnevnik, ampak je debata zelo spontana. Gladko se pogovarjamo tri ure, nikdar ni tiste mučne tišine.«

Šolske tišine? Sam sem si pred gimnazijo predstavljal, da bo debata o knjigah potekala tako ali pa vsaj tako kot v filmu Društvo mrtvih pesnikov (1989). Seveda je bila pot skozi svetovno in domačo književnost daleč od tega. Je bilo pri vas podobno? Ugibam pa, da je bilo že v otroštvu veliko knjig doma …

»Celo podstrešje knjig! In vse sobe, tako da si knjige pri nas doma res težko zgrešil. Mama sicer pravi, da sem ‘brala’ že v trebuhu, ko je brala starejšemu bratu, noseča. Mama je brala vsem, tudi očetu. Ko smo šli na potovanje, smo si v knjižnici vedno izposodili knjige iz dela sveta, kamor smo se odpravljali. Šolsko branje pa me nikdar ni pritegnilo. Pa čeprav gre za dela, ki bi jih zdaj z veseljem prebrala. Ivan Cankar, recimo, je zdaj že bolj zanimiv. Pa sodobnejše knjige tudi. ‘Krive’ niso knjige, seveda ne, ampak način, da ‘nekaj moraš’. Razumem, da je bil namen bralne značke povsem drugačen, toda nekako dobiš občutek, da res ‘moraš’, in kaj bo, če tega ne boš izpolnil. Da ne bo pomote, niti sama ne vem, kako bi otrokom bolje predstavila knjige in jih uvedla v branje. Je pa vseeno mogoče predstaviti kaj zanimiveje. Na primer, če že morajo dijaki brati Iliado, se lahko tega lotiš, češ: Homer to-in-to, bil je slepi pesnik v tem in tem stoletju, lahko pa predlagaš, hej, dajte prebrati, pa boste ugotovili, ali Ahil preživi ali ne …«

In se bodo našli taki, ki jim bo ure branja skrajšal – Brad Pitt.

»Haha, že že, kot seveda še hitreje internet, toda literatura je lahko tako zanimivo predstavljena.«

Trojo in Iliado omenjam tudi, ker v svojem videu najljubših knjig med drugim izpoveste ljubezen do antičnih likov. No, razen do – Zevsa?

»Ja, drži, predvsem ker je posilil toliko žensk! Mene bolj pritegnejo drugačni karakterji od tistih najočitnejših. Recimo, kako zelo na živce mi je šel Odisej, ojoj! Všeč so mi nova branja in pisanja, ki se lotijo pripovedovanja zgodb z vidika Kirke ali Elektre in drugih. Razumem, da so to sodobno spisane zgodbe z novimi vtisi, a všeč mi je, ko se lahko postaviš na nov način v antične pripovedke. Saj so Najlepše antične pripovedke v naboru Gustava Schwaba tudi lepe, ampak glavni liki so tam izrazito moški in me manj nagovarjajo. Rada imam antiko, vendar iz novih zornih kotov.«

Večinoma še tisti, ki radi ali pa vsaj sproti berejo v gimnaziji, potem to opustijo – če ne prej, pa na faksu. Kako je bilo z bralno kondicijo v gimnaziji pri vas?

»V srednji šoli sem brala tudi nepredpisano čtivo, kakšne malo bolj trpeče zgodbe, kot je The Perks of Being a Wallflower (Charlijev svet) in Love Letters to the Dead. To so bile knjige, ki so mi dale občutek, da sem kul.«

Zala, naslove nekaterih knjig navajate v izvirniku (angleščini), druge v prevodu. Kdaj ste prešli na angleščino?

»Najbrž že ob koncu osnovne šole, zlasti pa potem v gimnaziji. Všeč mi je, ko treniram jezik oziroma jezike. Moja generacija je hitro začela spremljati videoposnetke na Youtubu, ki so dobri za učenje pogovornega jezika, ne dobiš pa prav veliko za pisanje v angleščini. In bolj mi je všeč, ko lahko preberem knjigo tako, kot jo je napisal avtor. Če bi lahko, bi prebrala tudi Eleno Ferrante v izvirniku, a žal ne znam italijanščine, kaj šele neapeljskega dialekta. A če bi lahko, bi. Brati knjige v izvirniku je privilegij. Prebrati tako, kot je Sally Rooney zapisala sama? Ni boljšega.«

Ampak ko ste pisali besedila za svoje pesmi z Gašperjem, ste večinoma pisali v materinščini. Čeprav velikokrat slišimo prav mlade praviti, da se precej laže izražajo v angleščini.

»Slovenščina je v tem pogledu lahko neprijetna za pisanje, ker je naš materni jezik. Meni je ljubša, je pa preklop težji, ker je vse bolj resnično, ko se izražaš v slovenščini. Ker v angleščini je nekako tista dodatna plast vmes.«

Torej, če rečem »I love this coffee«, namesto »rad imam to kavo« – kje nastane razlika?

»Teže je spisati, priznati čustva v slovenščini, ker je močnejše. No, zame je prav to lepota, slovenščina je lepa zaradi šumnikov, r-ja, vokalno in zvokovno je prekrasna. Ko sem ustvarjala glasbo, sem besedila pisala v slovenščini in angleščini, ne bi pa mogla prevajati lastne pesmi. Takoj veš, v katerem jeziku bo. Že če bi morala prevesti pesmi, da bi jih kdo laže razumel … Je težko.«

Bom omenil le na tem mestu: na Emi 2019 sta z Gašperjem zmagala s Sebi, v materinščini pela tudi na Eurosongu in prišla v finale (kar 18 izvajalcev od 26 je tisto leto pelo v angleščini). Ni redka debata, ali naj bo pesem za Evrovizijo v materinščini ali naj se jo prilagodi in vseeno izbere angleščino. Vaše mnenje?

»Absolutno sem za materinščino! Ker je tako lepo imeti in slišati različne jezike. Ni primerjave, skoraj sramotno je, da se toliko izvajalcev odloči za angleščino.«

Zala, kdaj ste potem torej »padli« v knjige, se odločili, da boste tudi medijsko bolj povezani s knjigami, ne z glasbo?

»Ravno tam nekje po Evroviziji, torej leta 2019. Genialna prijateljica je sprožila to ljubezen, čeprav sem te knjige videla večkrat v knjigarni, ampak se mi je zaradi naslovnic zdelo, da mnogo bolj sodijo v kategorijo poletnega romana. Ker pa mi je knjigo nato za rojstni dan podarila prijateljica, ki res bere ‘literaturo’, sem požrla prvo, nemudoma drugo in potem še tretjo. Četrta še ni bila prevedena, zato sem se lotila še drugih knjig Elene Ferrante, pri čemer mi knjiga Dnevi zavrženosti, recimo, ni bila tako všeč. Sledila je Sally Rooney, ki me je tudi navdušila.«

Kaj potrebuje knjiga, da pri vas dobi »pet zvezdic«, kot omenjate na svojem Youtube profilu?

»Da se vsaj malo (z)jočem ob branju. Za vsako si sicer napišem sestavek, da se lahko tudi čez leta spomnim lastnih vtisov, si pa knjige razdelim tudi po ocenah. Je pa težko dati dve zvezdici za delo, v katerega je nekdo vseeno vložil veliko truda. Po drugi strani pa je uporabno, ko vidim, recimo, kako so isto knjigo ocenili drugi, ki jih spremljam in katerih mnenje cenim.«

Večinoma izbirate tuje avtorje, kako pa je z domačimi?

»Priznam, uh, tukaj sem slaba. Veseli me, da je Pia Prezelj začela pisati na tak način, ker je izjemna pisateljica.«

Ste brali njeno Težko vodo?

»Sem.«

Uh, ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje tako spotil. Kar je bolj kompliment kot kritika.

»Res? No, navdušena sem nad tem, kako piše. Končno nekdo tak! Priznam pa, da veliko domačega nisem brala. Kot da bi imela zadržek, pa sploh ne vem, zakaj. Morda je razlog faks, zdi se mi, da imam petkrat manj časa kot prej. Imam pa namen brati več slovenskih avtorjev, ker vem, da ne morem govoriti o bralnem okolju, če domačega ne berem.«

In kakšen je vaš cilj, ko gre za knjige?

»Reeees bi rada delala v knjigarni, zato sem tudi vpisala študij slovenistike in prevajalstva, angleščine. Pisala sem založbam in knjigarnam, ali bi lahko kje delala, ampak je običajno predpogoj diploma. Rada bi tudi prevajala in lektorirala, slovnico imam zelo rada. Ob branju pa tudi opažam, kaj in kako bi sama prevedla. Ali pa primerjam prevode, recimo romana Ahilova pesem. Če bi izbirala, bi delala med knjigami in z ljudmi, ki jih radi berejo in kupujejo.«

Za delo v knjigarni je najbrž dobro biti tudi vsaj malo ekstrovertiran …

»Kar jaz, vem, kam merite, sicer nisem. (smeh) Ampak pri knjigah pa sem kar prodorna. Ko me prijatelji pogosto cukajo za rokav, kaj naj kupijo kot darilo, sem zelo počaščena in večinoma, kolikor vem, tudi dobro izberem.«

Najbrž ste šli kdaj po 15. decembru v knjigarno in videli tavajoče ljudi?

»O, ja. In v takih primerih bi z veseljem vskočila in svetovala. Vsekakor delno tudi idealiziram knjigarne in delo v njih, toda nekaj tako lepega je, ko lahko predlagaš knjigo, ki bo morda tej osebi postala najljubša.«

Kaj pa pretehta pri nakupu knjige, za katere pri nas najpogosteje slišimo očitek, da so (pre)drage?

»So. Knjiga je v tem smislu tudi status, verjamem pa, da Slovenci, pa naj beremo ali ne, cenimo knjigo. Na policah jih imamo skoraj vsi, verjamem, da jo kdo kupi tudi, ker želi gostom dati vtis, da bere. Si pa predstavljam, kako bi lahko spodbudili nakup zlasti pri mladih, ko gre za prepoznavne ali zlasti ekranizirane naslove: zakaj nista izvirnik in prevod recimo skupaj – ne pa na dveh koncih knjigarne?«

In še to, nekaj besedil ste že napisali, kaj pa vaše literarno ustvarjanje?

»Ne bom lagala, včasih imam ideje, ampak ko potem premislim, se mi zdi, da take knjige niti sama ne bi prebrala. Poezija pa mi ni blizu, no, dokler se ne spremeni v glasbo. Poezije ne berem s takim užitkom kot prozo. Se mi pa zdi, da imamo vsi točko v življenju, ko se vprašamo, hej, kaj če bi napisal knjigo? Ampak ne verjamem, da imam že dovolj idej za 200 strani.«

***

Z book clubom s(m)o do zdaj prebrali:

1. Sally Rooney: Normalni ljudje
2. Susanna Clarke: Piranesi
3. Taylor Jenkins Reid: Vseh sedem mož Evelyn Hugo
4. Haruki Murakami: Norveški gozd
5. Elena Ferrante: Genialna prijateljica
6. Elena Ferrante: O novem priimku
7. Elena Ferrante: O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo
8. Elena Ferrante: O izgubljeni deklici
9. V. E. Schwab: Nevidno življenje Addie LaRue
10. Claire Keegan: Take majhne stvari
11. Fredrik Backman: Tesnoba do roba
12. Madeline Miller: Ahilova pesem