Včeraj je bil Bloomsday. Dan, poimenovan po Leopoldu Bloomu, za katerega tisti, ki se pretvarjate, da ste prebrali Ulikses, gotovo veste, kdo je bil. 16. junij (1904) je sicer dan, na katerega sta Nora Barnacle (Molly Bloom!) in James Joyce začela svoje ljubezensko razmerje.
Torej: če ne bi bilo Nore, ne bi bilo Leopolda Blooma. In tudi Bloomsdaya ne. Zato bi ob tej priložnosti, sicer z enodnevno zamudo, radi počastili spomin na Noro Barnacle, žensko, ki nekega dne skoraj cel dan presedela na tržaški železniški postaji in jokala, ker je James pozabil na njen prihod in je brezskrbno popival z mornarji. Na žensko, ki je prenašala njegovo pitje in zapravljanje denarja. Na žensko, ki je večji del življenja posvetila vzpostavljanju reda v popolnem kaosu ter trpežno prenašala en udarec usode za drugim. Na še eno žensko, ki se je z vsemi močmi trudila ustvariti razmere, v katerih bi moževa genialnost lahko preživela.
Na žensko, ki je prenesla toliko gorja, da je nista mogla osrečiti niti sonce in modro Sredozemsko morje.
