Te dni smo v slovenščini dobili novo delo Samuela Becketta, in sicer (dialoški) roman Mercier in Camier, v katerem je mogoče zaznati zametke poznejših dramskih besedil Čakajoč Godota in Konec igre.
Roman sledi potovanju Merciera in Camiera, ki se odpravljata na pot proti neznanemu cilju, od koder se morda ne bosta vrnila živa. Imata dežnik, kolo in torbo. Nimata dežnika, kolesa in torbe. Naročata whiskey in gin ter sočustvujeta z vzdihi v slogu: »Kurc pa življenje!« Odhajata in se vračata, kdo bi vedel, čemu: Kolikor vem, ne potujeva iz užitka do potovanja, je rekel Camier. Idiota sva, ampak ne tolikšna.
Beckett jima, kar čutita tako onadva kot bralec, ves čas diha za ovratnik. Zato jima ne preostane nič drugega, kakor da zažgeta dežni plašč. Pomnite: Beckett se je po Dublinu sprehajal v prevelikem dežnem plašču, po katerem so ga vsi že na daleč prepoznali. Ta dežni plašč je bil njegov zaščitni znak, njegovo življenje. In kaj sestavlja eno celo življenje, si lahko preberete v današnjem ZaPiku. Nič kaj veliko.
