AirBeletrina - Zapis iz Naserjevega Egipta
Kritika 30. 12. 2015

Zapis iz Naserjevega Egipta

Pivo v biljardnici (1964), edini roman pozabljenega in malo znanega egiptovskega avtorja Waguiha Ghalija (1930?–1969) je vznemirljivo literarno doživetje, ki zahteva pozornega bralca. Kratka, preprosta, nepretenciozna, a vešče spisana, s črnim humorjem prežeta zgodba – v elegantnem prevodu Barbare Skubic – o mladeniču Ramu, egiptovskem koptu, ki v Egiptu Gamala Abdela Naserja v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja išče svoj prostor pod soncem, ostaja izjemno zanimivo branje. Predstavlja tenkočuten literarni dokument prelomnega zgodovinskega časa in lucidno tematizirano egiptovsko dekolonizacijo in spodletela Naserjeva prizadevanja za pravičnejšo družbo. Avtor nas popelje med plehko egiptovsko elito, razvajeno mladino, nadute bogataše, vzvišene tujce in tete s polnimi žepi denarja, ki ne znajo arabsko, najbolj pa ga zanimajo mladi, naivni idealisti in njihovo politično razmišljanje.

Besedilo je bilo napisano v angleščini in je nekaj med avtobiografijo in fikcijo, med postkolonialnim romanom in preprosto generacijsko zgodbo, med portretom stare kolonialne družbe s svojimi pravili in navadami ter resigniranim facitom o tem, da revolucija egiptovski družbi ni prinesla prelomnih sprememb. Avtor prikaže Egipt petdesetih let kot na videz kozmopolitski, a zadušljiv prostor, kjer so skupaj, a drug mimo drugega živeli Arabci, Kopti, Turki, Judi, Armenci. V ospredju avtorjeve poetike je vprašanje, kaj pomeni biti Egipčan v tej novi družbeni realnosti. Bralca pa ves čas bega tudi uganka, kdo je v resnici bil ta Waguih Ghali, skrivnostni anglofonski egiptovski pisatelj in esejist, ki je konec šestdesetih let v Angliji naredil samomor (pogoltnil je stekleničko uspavalnih tablet). O njegovem življenju namreč ni veliko znanega.  

Med egiptovsko visoko družbo

Avtor gradi dogajanje prek niza med seboj ohlapno povezanih, jedrnato napisanih, sarkastičnih in otožnih, a tudi duhovitih prvoosebnih impresij, ki jih položi v usta glavnemu junaku Ramu. Ghali je luciden pripovedovalec, njegov avtorski izraz pa je ekonomičen; opisi dogajanja so brez nepotrebnega balasta, dialogi spretno izpiljeni, karakterizacija oseb pa natančno odmerjena. Njegova poetika zahteva pozornega bralca, saj je treba za razumevanje insajderskih vpogledov v egiptovsko družbo petdesetih let nenehno prežati za skritimi podtoni in za tistim, kar v romanu ostane samo nakazano ali celo neizrečeno.

Ram je doma iz premožne družine, a je sam brez službe in denarja. Svoj prosti čas preživlja s prijateljem Fontom, skupaj zahajata v prestižne kairske klube, bare in biljardnice z debelimi preprogami pod mizami in udobnimi usnjenimi naslanjači, kjer se nalivata s pijačo (na primer z egiptovsko inačico znanega angleškega točenega piva Draught Bass, v Kairu mešanico piva, viskija in vodke), in nimata nič proti, če jima jo občasno plača kdo od sofisticirane barske klientele. Prijetno okajen se suče Ram med bogataši in nepoboljšljivim kockarji ter beleži njihove kaprice. Zabavna sta denimo armenska posebneža Arevian in Doromian: »Ko sem rekel, da sta lastnika trgovine s čevlji v pritličju, nisem bil čisto natančen. Eden od njiju je njen lastnik, drugi pa jo je izgubil. Igrata za fantastične zneske, in ko denarja zmanjka, igrata za delež v trgovini. Denarja si nikoli ne posojata. Spominjam se, da je Doromian izgubil vse, z avtomobilom vred, pa mu Arevian ni hotel posoditi niti za tramvaj.«

Ram preživlja dneve tako, da se s svojo družbo potepa naokoli in neobvezno zabija čas, brez kakšnih velikih ambicij v življenju. Kot levičar, ki nasprotuje britanski okupaciji, in knjižni molj, ki požira politične tekste, z vrstniki pogosto debatira o politiki. V ospredju je egiptovska revolucija leta 1952, sueška vojna štiri leta pozneje, ko sta se, poenostavljeno povedano, za nadzor sueškega kanala spopadla Egipt in Izrael s podporo Velike Britanije in Francije ter vladavina markantnega in karizmatičnega Gamala Abdela Naserja, enega najbolj znanih arabskih socialistov in ‘očetov’ ideje o neuvrščenosti. Naser, dober prijatelj tovariša Tita, je državo vodil med letoma 1956 in 1970, se otresel zahodne nadvlade in z nacionalizacijo sueškega kanala vrnil Egipt na svetovni zemljevid. A je obenem njegov režim zapiral tudi komuniste in preganjal drugače misleče, kritične glasove. V romanu Ram tako na primer sodeluje s skrivno organizacijo, ki zbira dokumente, fotografije in druge dokaze o nasilju, ki se je takrat dogajalo v egiptovskih zaporih in kazenskih taboriščih.

Neuspela revolucija

Kot pokaže Ghali, je Naserjev Egipt kljub pomembnim družbenim spremembam nudil trpko sliko; z revolucijo leta 1952, ko je skupina vojaških častnikov z oblasti vrgla probritanskega kralja Faruka, naj bi se sicer uradno končala velika družbena neenakost in izkoriščanje, v praksi pa je lokalna, v tujini izobražena prozahodna elita bolj ali manj ohranila svoje privilegije. Na začetku romana je zanimiv prizor, ki lepo ujame duha tistega časa, nanj v spremni besedi še posebej opozori Barbara Skubic. Gre za odlomek, v katerem Ramova bogata teta poceni prodaja zemljo siromašnim kmetom, ki so jo prej od nje najemali. Tega ne dela iz kakšnih altruističnih vzgibov, temveč zato, ker v državi poteka nacionalizacija, ona pa se pred oblastjo pretvarja, da zemljo velikodušno podarja revnim. Svoje premoženje želi ohraniti tako, da določen del proda. »Z vsakim podpisom se je odpovedala trem akrom zemlje in aker zemlje je v naši deželi veliko denarja. Njeno ime bo naslednjega dne v časnikih – zaradi prijaznosti in širokosrčnosti do siromakov. In tako je tudi prav, ko pa vse to razdaja.«

Ramu gredo na živce dolgočasne tetine zabave za bogataše, gizdalinski bratranci, osorni tujci, njihova prazna olikanost in nadutost in izumetničene francoske fraze, s katerimi opletajo. Ramovo sorodstvo se pokroviteljsko posmehuje njegovim levičarskim prepričanjem, viha nos nad felahi, preprostimi egiptovskimi kmeti, in kot bi trenil z očesom, meni nič, tebi nič, za petintrideset tisoč funtov kupi stricu, enemu redkih moških sorodnikov v družini, ugledni naziv paša. Ram je zagledan v privlačno Edno Salva, nekoliko starejšo egiptovsko Judinjo, s katero imata zapleten odnos. Tudi ona je doma iz bogate in vplivne družine, Rama pa vpelje v politiko in mu pripoveduje o socializmu, imperializmu, svobodi in demokraciji. Njemu in Fontu plača pot v London, kjer preživita nekaj let in se izgubita v utripu ulic velemesta, novih poznanstev in dolgih debat o politiki ob vrčkih piva. Po vrnitvi iz Anglije se Ram odreče svojim idealom in izbere udobno življenje. Ko sprevidi, da zveza med njim in Edno ni mogoča, si uredi poroko z Didi Nackla, staro znanko, dekletom, ki je ne ljubi zares, a ve, da bo lahko z denarjem njene bogate družine poskrbel za lastno eksistenco. Obljubi ji, da bo izstopil iz komunistične partije, v katero se je včlanil med svojim bivanjem v Londonu, in odpusti ji delo pri enem od provladnih časopisov, kjer niso hoteli objaviti Ramovega dokaznega materiala o nasilju in kršitvah človekovih pravic v egiptovskih zaporih.   

Razumeti Egipt

O življenju Waguhia Ghalija, ki je bil tudi sam kopt, ni veliko znanega, tudi kot pisatelj se ni ravno sukal v soju žarometov. V Egiptu je študiral medicino, a je moral zaradi svojega političnega udejstvovanja zapustiti državo. S krajšimi presledki je živel v Franciji, Angliji, na Švedskem in v Zahodni Nemčiji. Preživljal se je s priložnostnimi deli in nekaj malega pisal za angleške časopise. Za Times je na primer poročal iz Izraela ob šestdnevni vojni leta 1967. Pivo v biljardnici je njegov edini roman, ki so ga šele leta 2010 prevedli v arabščino. Vsebuje nemalo avtobiografskih elementov. Tudi Ghalovi sorodniki so bili ugledni bogataši, veleposestniki, ki so služili na račun felahov, a sam nikoli ni imel veliko denarja. Ghali se je od sorodstva odtujil, saj se je zavedal, da živi v svetu z velikimi družbenimi in razrednimi razlikami, kar je dobro vidno tudi pri njegovem pisanju.

Avtor, sicer po prepričanju levičar, je bil kritičen do Naserjevega načina vladanja, ki kljub svojemu socialističnemu in protiimperialističnemu predznaku ni toleriral kritične opozicije, čeprav je bila ta politično celo na istem bregu. Adam Hanieh, akademik z londonske School of Oriental and African Studies (SOAS) v svojem delu Lineages of Revolt: Issues of Contemporary Capitalism in the Middle East (2013) v tem kontekstu omenja pomenljivo podrobnost. Piše, da je bil za politični in represivni aparat držav, kjer so se po drugi svetovni vojni arabski nacionalisti oblikovali kot vodilna politična sila – poleg Naserja v Egiptu, še denimo baatisti v Siriji in Iraku –, med drugim značilen prav obračun z različnimi levičarskimi, delavskimi in drugimi progresivnimi organizacijami. Nekatera njihova načela so vladajoči režimi sicer prevzeli in dopustili na primer sindikalno povezovanje, a kritične glasove tolerirali samo do določene mere. Tako so nacionalisti nasilno utišali svobodomiselne aktiviste, ki so si prizadevali za širšo mobilizacijo in avtonomnost delavstva, študentov itd. onkraj državnih struktur. Kljub pomembnim dosežkom, kot je na primer agrarna reforma ali razvoj javnega sektorja, omenjene države niso razvile orodij za demokratično politično participacijo. In tega se še kako zaveda Ghali, ko prikaže zeitgeist Naserjevega Egipta.

Posebno pozornost avtor nameni tudi domnevni kozmopolitski naravi takratne egiptovske družbe, saj jo sprva prikaže kot prostor, kjer so mirno sobivali pripadniki različnih narodnosti, verstev in kultur. A tovrstno svetovljanstvo se kasneje izkaže za prazno, saj je domnevno kozmopolitski Egipt v prvi vrsti predstavljal bogate, angleško ali francosko govoreče, v zasebnih šolah in na tujih univerzah izobražene posameznike, člane prestižnih klubov z dosmrtnim članstvom, ki so po zvezah dobivali pomembne službe in visoke položaje v državi. Bogataši so se tako kot Ramova teta v javnosti pretvarjali, da so naklonjeni revoluciji in naserizmu, zasebno pa so se vedli kot fevdalna gospoda.Egipt je bil kozmopolitski le, če si bil bogat ali tujec in če si se udinjal kulturi, ki je tvojo zavračala, dodaja v spremnem zapisu Barbara Skubic. Država ni imela nikoli potrpljenja z ljudmi, ki so se za določeno tujo kulturo dejansko zanimali. Take je egiptovska družba velikokrat izobčila kot izdajalce, nevernike ali apostate.    

Barbara Skubic opozori tudi na vprašanje jezika. Ram in njegovi prijatelji govorijo angleško, Edna, katere družina že več generacij živi v Egiptu, pa je prva med širšim sorodstvom, ki zna arabsko. Do Naserjeve revolucije znanje arabščine za določene družbene kroge namreč ni bilo nujno. Večinoma sta bili v rabi turščina in francoščina. Uporaba jezika je bila v državi torej še kako politična.

Ghali se v tekstu duhovito poigra tudi z vprašanjem, kaj je v Egiptu petdesetih let sploh pomenilo biti Egipčan. Ram trdi, da Egipčane določa smisel za humor, ki ga razumeta tako bogataš kot revež, domačin ali v državi živeč pripadnik druge narodnosti. Šlo naj bi za humor, ki ga glavni protagonist romana, kot razloži Barbara Skubic, deli tako s svojimi bogatimi prijatelji in prisiljeno intelektualističnimi dekleti iz prestižnih klubov za visoko družbo kot s preprostimi felahi.

Ob branju Piva v biljardnici se samo od sebe pojavi vprašanje, kako nam lahko pomaga pri razumevanju sodobnega Egipta, dolge vladavine avtokrata Hosnija Mubaraka, t. i. arabske pomladi, vojaškega udara leta 2013, ko so oblast v državi znova prevzeli nekdanji Mubarakovi generali itd. Seveda gre v prvi vrsti za lucidno literarno delo in ne za politično analizo ali zgodovinsko poročilo. Roman je lahko dobro izhodišče za razmišljanje o najpomembnejših zgodovinskih, kolonialnih, družbenih in političnih procesih, ki so v zadnjih desetletjih zaznamovali države severne Afrike in Bližnjega vzhoda. Z njim zapletene in turbulentne egiptovske sedanjosti bržkone ne moremo v celoti razložiti, lahko pa jo bolje razumemo.

 

Waguih Ghali: Pivo v biljardnici. Prevedla in spremno besedo napisala Barbara Skubic. Ljubljana: Založba /*cf., 2015, 188 str., 17 €