Saša Ćirić je eden izmed urednikov Betona, umetniškega podlistka, priloge dnevnika Danas: sami se imenujejo Kulturno-propagandni komplet. V podlistku kritizirajo javne osebnosti in produkte njihovega dela v Srbiji, še posebej tiste, ki bi jih po njihovem mnenju moral že zdavnaj pojesti arhiv devetdesetih v setu splesnelih fasciklov v najtemnejšem kotu neznanega skladišča. Napadajo, pogosto pa so tudi sami tarče napadov: več tisoč evrov dragih napadov, izdanih in poštempljanih na lokalnem sodišču.
S Sašo sva se pogovarjala o res široki problematiki: odnosu politike in književnosti, književnih klanih v Srbiji, totalitarizmu Tadićevih demokratov, tajkunih v medijih in kulturnih ustanovah … Vse naštete teme povezuje skupni imenovalec – nacionalistična ideologija.
1. Lahko za začetek podate nekaj tehničnih podatkov o Betonu?
Prva številka Betona je izšla junija leta 2006, vse do danes izhajamo kot podlistek beograjskega dnevnika Danas. Na začetku smo izhajali enkrat na mesec – prvih pet številk leta 2006 – potem smo presedlali na dvotedenski tempo izhajanja.V šestletni zgodovini Betona so honorarji obstajali približno polovico časa, polovica pa je tekla „na ler”, zahvaljujoč entuziazmu sodelavcev in dobri mreži kontaktov, ki smo jo ustvarili v tem času.
2. Na vaši internetni strani lahko vidimo tudi poziv avtorjem k sodelovanju?
To je reklamni štos, ki je v bistvu točen. Pozivamo sodelavce k pisanju za Beton, ampak proti temu, kar pišemo sami. Naš cilj je razviti polemiko. To je tako, idealistično zamišljeno. V bistvu so kvalitetni sodelavci že angažirani, smo pa na ta način poskusili formirati še dodaten krog sodelavcev, predvsem mlajših, ki pripadajo naši generaciji in še niso afirmirani kot avtorji. Medtem smo razvili projekt, ki ga je sofinancirala EU, in se imenuje Criticize this, le-ta je na polovici svoje realizacije, v njem pa sodeluje pet organizacij: po dve iz Beograda in Zagreba ter ena iz Črne Gore. Naš cilj je izobraziti mlade kritike na področju književnosti, gledališča in vizualne umetnosti, pričakujemo formiranje novih avtorjev, ki bi lahko v prihodnosti bili naši stalni sodelavci.
3. Od kod je prišla potreba po formiranju Betona? Kdo sestavlja ekipo?
Redakcija ni fiksirana v smislu, da obstajajo stalni sodelavci, temveč jih večinoma kontaktiramo sami ali pa nam pošiljajo tekste samoiniciativno in se tudi počutijo kot del ekipe. Uredništvo sestavljajo pisatelj in do nedavnega urednik v Narodni knjižnici Srbije Saša Ilić, satirik in pesnik Tomislav Marković (ki je tudi namestnik urednika e-Novin) in Miloš Živanović, pesnik in prozaist, ki pravzaprav predstavlja Beton kot nevladno organizacijo, saj smo se pred leti registrirali kot NVO z namenom lažjega pridobivanja sredstev za izpeljavo projektov pri domačih in tujih institucijah. Ah, da, sem spadam še jaz, Saša Ćirić, zaposlen na Radiu Beograd kot voditelj, sicer pa sem književni kritik.
Povod za nastanek Betona je pravzaprav realna situacija v Srbiji leta 2006., ki se do danes ni bistveno spremenila. Najprej je tu neraziskano polje odnosov ideologij in politike na eni strani, ter kulture in književne produkcije na drugi, oziroma, bolje rečeno, neraziskano polje direktnega vpliva oz. kontaminacije književnih proizvodov z ideološkim diskurzom znotraj samega teksta. Potem je tukaj problem zaprtega prostora za književno in drugo kritiko, odsotnost tega, kar sami imenujemo negativna kritika oz. negativno vrednotenje sodobne produkcije, del uveljavljenih avtorjev, še posebej pa klasikov. Osebno se mi je leta 2006 zgodilo, da sem prejel naročilo za dve književni kritiki, ki jih nato niso smeli objaviti. To sta bila Petar Cvetković iz Književnega lista, pisal sem o romanu Vase Pavkovića, ter Milovan Marčetić iz Beograjskega književnega časopisa, zanj sem pisal o romanu Đorđa Pisareva. Oba sta podala identično obrazložitev: da ne bi bilo dobro ne zame, ne za avtorje in te časopise, če bi moja teksta objavili. Gre torej za sistematsko zaprtost knjižnega trga ali „scene” za polemiko, prevrednotenja, negativne valorizacije, ki so bile, vsaj meni se tako zdi, dobro argumentirane in utemeljene ter sploh niso temeljile na političnem diskurzu oz. vrednotenju na podlagi različnih političnih prepričanj. Beton je zato na naši sceni, mogoče tudi širše, na prostoru celotne bivše Jugoslavije zelo specifičen. Naš vzor in inspiracija je bil splitski Feral tribune, ki je izhajal do leta 1998 in kjer je Beton bil najprej objavljen v obliki petih prilog. Oni so kot klasičen tednik, poln ostrih komentarjev, satire, fotomontaže, kritizirali predvsem politično sceno na Hrvaškem, čeprav so imeli tudi druge rubrike. Razlika v Betonu je ta, da smo mi na področju kulture, še posebej pa književnosti delali isto, vendar predvsem s ciljem dekonstrukcije obstoječega kulturnega modela v Srbiji. Analize ideološke kontaminiranosti javnega prostora in kulture s predvsem nacionalistično ideologijo, funkcioniranje institucij, lociranja centrov moči na področju kulture, veze predstavnikov kulture in politike, na koncu pa še vse ostalo že omenjeno, širitev prostora, polja svobode za kritiški diskurz v splošnem. Najuspešnejši smo bili na področju književnosti, zatem v gledališču, slabši smo bili na področju filmske in glasbene umetnosti – zakaj, je zelo specifično vprašanje – in občasno uspešni tudi v polju vizualnih umetnosti.
V tiskani izdaji je specifična četrta stran Betona. To so satirični teksti urednika Tomislava Markovića in sodelavcev. Zadnjih nekaj let je naš stalni sodelavec Predrag Lucić, ki ustvarja rubriko „Lirika utoke”*, v kateri na prepoznaven način komentira situacijo v naši deželi. Potem je tu Blok št. V – rubrika namenjena alternativnemu stripu, ki jo realiziramo v sodelovanju s skupino Kosmoplovci Lazarja Bodrože in drugih avtorjev. Najpomembnejša pa je rubrika Bulevar zvezda (Bulevar zvezd), katere avtor in idejni vodja je Saša Ilić: s sintezo vseh v tej rubriki napisanih tekstov bi dobili leksikon intelektualcev Miloševićevega obdobja. Gre za nekakšne kratke biografije, ki so v bistvu povzetek delovanja od njihovih profesionalnih začetkov, preko devetdesetih in pripadajoče politične kompromitiranosti ter politične odgovornosti za tedanje dogodke (glede na to, da so bili v tistem času predstavniki raznih institucij, idej ali celo političnih strank) ter njihovega današnjega delovanja. Torej, gre za „scan” ali presek vsaj treh obdobij: predvojnega, medvojnega in današnjega, povojnega. Gre za zelo efektivno rubriko, ki je istočasno opomnik in tudi kritika „levitve” teh ljudi. (Rubrika je zastavljena zelo pogumno, saj se lotevajo tudi izjemno mogočnih, močnih in kanoniziranih osebkov, med drugim tudi Milorada Pavića, op.a.)
4. Omenili ste institucije: Za katere institucije, na področju književnosti, torej gre?
No, glavna državna kulturna institucija je seveda ministrstvo. Glavna je zato, ker razpolaga s finančnimi sredstvi, t.j. proračunom, ki je namenjen financiranju kulturnih aktivnosti na različnih področjih, ter predstavljanju domače kulture v tujini preko knjižnih sejmov in ostalih manifestacij. Potem so razne cehovske organizacije, kot so PEN center, pisateljsko združenje, Srbsko književno društvo in Združenje književnikov Srbije. Tu so seveda tudi mediji in njihove kulturne rubrike oz. kulturne priloge. Vsi predhodno omenjeni skupaj kreirajo javno mnenje. Ministrstvo financira kulturne dogodke, književne publikacije in festivale, kakor tudi delovanje drugih kulturnih institucij, kot so kulturni centri, knjižnice in različna mesta, kjer so manifestacije alternativnih kultur. To so osnovni gradniki naše scene, na nek način pa mi pri Betonu stojimo izven tega.
5. In po tem ste specifični?
Specifični smo tudi po tem, da se naše delo povečini ignorira. Organizirana ni bila niti ena sama javna tribuna na tematiko, ki smo jo pognali v tek: bilo je kar nekaj poskusov, vendar so bili obstruirani. Na primer poskus organizacije tribune o Betonu v Kulturnem centru Beograda. Sam sem tedaj sodeloval kot moderator pogovora o književni kritiki s sodelujočimi različnih profilov. Bilo je dokaj dinamično, ampak se je hitro končalo, ker ni bilo možnosti za odprto in argumentirano diskusijo o problemih, temveč so se nekateri sogovorniki izogibali polemiki, npr. Vladislava Gordić Petrović ali pa Mileta Aćimović Ivkov, ali pa so jo izrabili za osebno konfrontacijo, kot je storil Vasa Pavković, ki je prišel z vnaprej pripravljenim tekstom, v katerem obračunava z mojim tekstom o avtorjih književne kritike, ki sem ga napisal za Sarajevske sveske. Enostavno dobra ideja s katastrofalno realizacijo.
Poleg tega pa, čeprav obstajajo občasne polemične reakcije na tekste Betona, ni reakcije s področja književnosti, enostavno ni kvalitetnih polemičnih reakcij. Z druge strani pravosodje dela svoje: Proti Betonu sta v procesu dve tožbi za razžalitev. Eno je podal Radomir Smiljanić zaradi teksta v Bulevarju zvezd , ki ga je napisal Saša Ilić, drugo pa je podal Đorđe Vukadinović, ki je bil samo enkrat omenjen v eni izmed rubrik družbeno-politične kritike.
Sicer pa dobro sodelujemo z alternativnimi skupinami pri nas. Eni izmed njih so recimo striparji, zatem portal e-Novine, Peščanik in Center za kulturno dekontaminacijo, ki je še ena izmed neprofitnih nevladnih organizacij, ki nam brezplačno posoja svoje prostore za razne promocije. V njihovih prostorih smo tudi predstavili stoto izdajo Betona.
Specifični smo tudi po tem, da ne objavljamo samo kulturne priloge, ampak smo objavili tudi nekaj knjig. Recimo Srbija kao sprava (Srbija kot naprava/pripomoček, 2007), ki je v bistvu izbor tekstov iz rubrike Mikser, ki prevprašujejo odnose ideologije in kulture. Tu je tudi Antimemorandum-dum, izbor naših tekstov, ki ga je objavil VBZ. Posebno pa smo ponosni na antologije, ki smo jih ustvarili v sodelovanju z albansko sceno na Kosovu s pomočjo organizacije Traduki. Objavili smo antologije Iz Prištine, s ljubavlju (Iz Prištine, z ljubeznijo), kjer je predstavljena celotna kosovska scena – proza, poezija in drama z dobrimi predgovori, ter Iz Beograda, s ljubavlju (Iz Beograda, z ljubeznijo), ki je na nek način panorama sodobne zgodbe iz Srbije, kjer so zastopane vse regije, maksimalno število pisateljic ter dva avtorja, ki pišeta v madžarščini, ta antologija torej ni bila enonacionalna. Vse skupaj je bilo prevedeno v albanščino z nekaj ilustracijami in predgovori, s temi izdelki pa smo se na koncu predstavili na knjižnem sejmu v Leipzigu, kjer smo bili že trikrat.Tisto, kar je torej v Srbiji ignorirano z Betonom, je odlična mreža sodelovanja na prostoru bivše Jugoslavije, ter preko Tradukija z nemškim govornim področjem, predvsem z organizacijami, ki gradijo Traduki, kakor je Kulturkontakt idr. Predstavili smo se tudi v nemščini: prva publikacija v nemščini je izbor iz Betonovih tekstov, druga izbor iz omenjenih antologij, tretjo pa sem pred kratkim predstavil v Leipzigu skupaj s Tomislavom Markovićem, nosi pa naslov Kriza kapitalizma, kriza Evropske Unije in kriza tranzicijske identitete, s spremljajočo okroglo mizo, ki so jo sestavljali slovenski avtorji, filozofi, skupina zbrana okoli Rastka Močnika, ter kritiki in pisatelji, zbrani predvsem okoli revije Literatura, od Gorana Vojnovića pa vse do, recimo, Primoža Čučnika in Urbana Vovka. Tako da imamo na eni strani res široko mrežo sodelavcev, dober vpliv, z druge strani pa paradoksalno marginalen status v domačem okolju, ignoriranje, ali pa prisilno priznanje s strani ministrstva, ki, ko vidi da nas je Traduki lepo sprejel in da smo njihov glavni partner, mora priznati naš obstoj in se z nami „socializirati” v tujini. Doma je to praktično nemogoče.
6. Kaj pa recepcija in naklada Betona?
Naklada Betona je vezana na naklado Danasa. Do današnjega dne še nismo dobili natančnih podatkov, kakšna je prodaja. Naša predpostavka je, da se v dnevu, ko izide Beton, poveča naklada, ampak tega nismo uspeli preveriti. Konec koncev to sploh ni več pomembno, saj odkar so honorarji neobstoječi, prodaja ni pomembna. Danasu je pomembno, da imajo prilogo, kot je Beton. Njihov položaj je razumljiv. So na trgu, želijo pridobiti kar se da veliko oglaševalcev. Oglaševalci so državna podjetja, katerih glavni partner je Službeni glasnik, ki je državno podjetje, ki ga vodi Slobodan Gavrilović iz Demokratske stranke (stranka Borisa Tadića op.a.). Zakaj to omenjam? Pri njih je namreč skupina ljudi, ki, blago rečeno, ne prenesejo Betona, začenši z Gojkom Tešićem, preko Gorana Petrovića vse do skupine P70. A vseeno še naprej financirajo Danas, ki se v svoji uredniški politiki trudi biti manj kritičen do vladajoče garniture. Takšna je pač pozicija „neodvisnih” medijev pri nas. Tako smo v nekakšni heterogeni situaciji, kjer smo lahko srečni, da nas objavljajo, čeprav brez plačila, oni pa so zadovoljni, ker imajo kvalitetne prispevke, ki jih dobijo zastonj. Vseeno se nam zdi ta princip zelo pomemben za ohranjanje kontinuitete, ki bi predstavljala bazo za naše ostale dejavnosti, od objavljanja knjig do gostovanja na sejmih in kooperativnih projektov, kot je Criticize this ali pa naš letošnji projekt, festival Polip (skupni festival s skupino, s katero smo realizirali antologijo v Prištini) z regionalno mednarodno udeležbo. Tako da Beton ni samo priloga. Mnogi rečejo časopis, kar tudi nismo. Mi smo, recimo temu, kulturna skupina, ali bolje – polmreža.
Odkar je Feral prenehal z delovanjem, smo presedlali na Zarez . Občasno izidemo pri njih kot priloga. Odlično sodelovanje smo vzpostavili z Bookso. Z njimi že tri leta izmenjujemo kritike, sam urejam srbsko območje. Mladi kritiki iz Srbije pišejo o knjigah iz Hrvaške, BiH, Črne Gore in obratno, potem se pa to vsak ponedeljek objavi na njihovi internetni prezentaciji. Zelo pomembno je skratka, da obstanemo v časopisju, da lahko delamo tudi na vseh prej omenjenih projektih, ki jih v bistvu lahko (bi morala) delati samo kulturna institucija, ki bi morala pripadati delu kulturne politike. Tako da praktično – vse to je Beton.
7. Omenili ste Rastka Močnika, ki je v Sloveniji poleg Žižka najverjetneje najbolj znan marksist. Pri prebiranju teoretikov ideologije pridemo do paradoksalnega zaključka, da se s teorijo ideologije ukvarjajo predvsem marksisti. Kje bi tu pozicionirali Beton in kakšen je vaš odnos do marksizma in ideologije v splošnem?
To je zanimivo. Če bi to vprašanje postavil vsem urednikom Betona, ne verjamem, da bi dobil identične odgovore, čeprav verjamem, da bi v osnovi bili enaki. Od samega začetka Betona leta 2006 smo dobivali reakcije v smislu, da predstavljamo nekakšno trdo ali radikalno levo krilo, s čimer se sam ne strinjam. Tako so nas najprej imenovali Komisarji, pa Sovjetski komisarji, pa Člani štiričlanske kitajske bande, končali so pa z nazivom Rdeči kmeri srbske kulture in književnosti. Tako so nas imenovali vsi od Gorana Petrovića pa do Mira Vuksanovića in drugih, katerih citate smo dali na naslovnico svoje knjige Antimemorandum-dum, da ljudje takoj vedo, s kom imajo opravka. Jaz sem celo zaprosil kolega, ki bo kmalu doktoriral v Nottinghamu, naj na osnovi desetih številk, ki so takrat izšle, razišče, ali je Beton dejansko marksistični krožek.
Moje mnenje je, da nismo. Mogoče bi bilo bolj zanimivo in šminkersko, če bi bili. Menim pa, da še nismo prišli v to fazo, pustimo zdaj osebne ideološke afinitete vsakega izmed nas, da bi se ukvarjali s tem vprašanjem. Če bi bili na Hrvaškem, bi to bilo aktualno, saj nekateri izmed naših prijateljev in sodelavcev razmišljajo in delujejo v tej smeri. V nastajanju je celo – to je, recimo, ekskluzivna informacija – antikapitalistična stranka, del iniciative za njeno formiranje bil tudi Boris Postnikov, urednik Zareza in sodelavec Betona. Ampak v Srbiji še kar poteka borba z zapuščino devetdesetih, z mutiranim nacionalizmom na področju kulture, s tajkuni brez ideologije, ki so prevzeli močne centre moči. Ob boju za golo preživetje gre tudi za boj za večji vpliv na javnost in kulturne institucije, ker je tu potrebno, kar se mi zdi paradoksalno, več kapitalizma v funkcioniranju države in javnih podjetij, ker je tu preveč zaposlenih, premalo dela in preveč zapravljanja. Tako da bi bila potrebna racionalizacija, ne privatizacija. Po drugi strani pa boj za delavske in socialne pravice šele prihaja na dnevni red. Imeli smo priloge, napisane direktno iz takšnega diskurza (napisali so jih Slobodan Karamanić, ki je v Berlinu, Boris Buden idr.), na koncu pa smo se namerno odločili za sodelovanje z Močnikom, ker smo to razumeli kot vrsto provokacije in kot naš prispevek k razmišljanju o tej temi. Vendar gre za specifičen kontekst, saj smo hoteli Slovenijo predstaviti kot primer države, ki je že skoraj desetletje v EU in ima dosti evropskih izkušenj, a ima obenem še izkušnje iz skupnega življenja v SFRJ. Zatem bi skozi prizmo marksistične kritike in kritično-književnih prispevkov prikazali drobovje, srž našega videnja, ali vsiljene medijske slike, krize EU, njenega ustroja in kapitalizma. Nismo jih torej izbrali po ideoloških preferencah, ampak predvsem kot vrsto kritiške provokacije, po drugi strani pa smo se trudili od samega začetka podpirati vse teoretske in metodološke pristope, ki niso dovolj zastopani v časopisju. To ni samo marksizem, tu je tudi dekonstrukcija in feminizem. Okej, feminizem je imel svoje časopise, a na ta način v medijih, posebej ne dnevnih, ni prisoten. Pomembno se nam je zdelo, da se odpremo, a ne po liniji sorodnosti in enakega mišljenja, ampak po liniji kritiškega pluralizma kot nekakšna vrsta dopolnitve in korektiva mainstreama.
8. Omenili ste Gorana Petrovića in nekatere druge ter jih označili kot tajkune brez ideologije?
Da, ampak nisem mislil nanj. Ta skupina ima zelo jasno ideologijo, ki je konzervativna in zelo blizu nacionalizmu. To je skupina, ki je nastala zaradi Betona, po njegovem vzoru in z močno institucionalno podporo. Skupina P70, ki jo sestavlja pet mladih pisateljev iz Srbije, od Slobodana Vladušića, ki predava na novosadski Filozofski fakulteti, preko Dejana Stojiljkovića iz Niša, Nikole Malovića iz Hercegnovega, do Marka Krstića in Vladimirja Kecmanovića iz Beograda. Kecmanović sicer prihaja iz Sarajeva, kar je zelo pomembno za njegov roman Top je bio vreo (Top je bil vrel/vroč), kjer preprosto izenačuje odgovornost vseh vmešanih strani v vojni in relativizira krivdo strani, ki ji pripada (srbski) in v kateri živi. To, kar govorim, ni samo moja konstrukcija: vsaj dva izmed njih, Vladimir Kecmanović in Marko Krstić, sta dobesedno takoj po formiranju skupine dobila službo v Službenem glasniku. Poleg tega so mainstream mediji v Srbiji zelo naklonjeni njihovim okroglim mizam in promocijam. Službeni glasnik je tiskal njihovo publikacijo 5. november, nekakšno kompilacijo njihovih tekstov (kamor so nepooblaščeno prenesli nekatere naše tekste, kar se sicer direktno imenuje kraja, ampak v redu, to si očitno lahko dovolijo), poleg tega pa so tudi odprti za sodelovanje z njimi v tem smislu, da je Vladimir Kecmanović kolumnist tako Večernjih novosti kot tudi Politike, Marko Krstić pa je bil v Politiki dolgoletni kritik. Oba sta prav tako blizu Dobrici Ćosiću: sodelovala sta pri promociji njegove nove knjige Bosanski rat (Bosanska vojna). O Ćosiću se ne izražata samo pohvalno, ampak obstaja med njimi še nekakšna sorodnost.
Paradoks je v tem, da je bila skupina ustvarjena z dvema programskima ciljema: da se ukvarjajo s književnostjo in ne politiko, oz. da književnost izvzamejo iz sfere vpliva politike, po drugi strani pa so bili proti donacijam tujih kulturnih institucij, ker bi naj le-te prinesle nepopravljivo škodo srbski kulturi. Tako imamo nekoga, ki promovira knjigo Bosanska vojna Dobrice Ćosića in piše kolumne, v katerih obračunava z nasprotniki, trdi pa, da piše t. i. čisto književnost. Težko verjamem. Ampak mislim, da konec koncev teoretsko čista pozicija sploh ni njihov cilj. Mislim, da samo želijo povzročiti zmedo oz. poudariti, da naj bi obstajala nekakšna opozicija Betonu, ideološko neobremenjeni, »normalni« pisatelji, ki razmišljajo samo o lepoti in estetskih vrednostih.
9. Če nekako površno pogledamo, je pri avtorjih konzervativnejših prepričanj na prvi pogled očitna obsedenost s samo estetiko: pogosto intuitivno povezujemo estetiko z desnico. Levo je funkcionalno, desno je estetsko dovršeno. Ali je možno razvrstiti srbske avtorje po tem vzorcu?
V Srbiji obstajata dve struji v odnosu do estetike in nekakšnega »čistega« delovanja. Poosebitev prve skupine bi, samo kot paradigma, ker sicer niso edini, lahko bila skupina P70 z Goranom Petrovićem in Dobrico Ćosićem. Menim, da je pri njih zavzemanje za estetiko samo neka vrsta krinke; iskrene ali hinavske, v to ne bom zahajal. Pod to krinko skrivajo drugačna stališča, ki so še kako politično kontaminirana, tako v videnju srbske sedanjosti kot polpretekle zgodovine. To je več kot očitno v njihovih publicističnih tekstih, vendar z malo bolj pozorno analizo ni težko zaznati tega kompleksa vrednosti tudi v romanih. Top je bio vreo je dober primer za to, a tudi Stojiljkovićevo Konstantinovo raskršće (Konstantinovo križišče) ni daleč od tega. V končni fazi pa tudi Forvard Slobodana Vladušića, čeprav se dogaja v Romuniji in ne glede na njegovo antiglobalistično pozicijo. Po drugi strani pa obstajajo tudi ljudje, ki v Srbiji, vsaj v sferi kulture, de facto držijo oblast v rokah. To so nekatere založbe, začenši s Cliom Zorana Hamovića, preko Arhipelaga Gojka Božovića, do Geopoetike Vladislava Bajca. Ne bom komentiral njihove založniške politike, ker so izdali veliko število kvalitetnih naslovov in prevodov, vendar so to ljudje, ki preko srbskega PEN centra in Srbskega književnega društva in kulturnega ministrstva neposredno sodelujejo v oblikovanju te scene, predstavljanju srbske kulture v tujini na knjižnih in drugih sejmih in ki tudi sicer sodelujejo pri odločanju o tem, kdo bo dobil kolikšno količino denarja, v formiranju nekaterih komisij za odkup knjig ipd. To so ljudje, ki javno nastopajo kot ideološko neobremenjeni v imenu dobre književnosti in naslovov, v ozadju pa skrivajo svoje lastne interese. Ohranjanje nekakšnega statusa quo in mainstreama, ki je v Srbiji v bistvu kombinacija oportunizma in nacionalizma.
10. Omenili ste tesno povezavo med P70 in Dobrico Ćosićem. Dobrica Ćosić je v medijih nekakšen predstavnik akademske struje. Kakšna je današnja vloga Srbske akademije znanosti in umetnosti v reprodukciji konzervativnih vrednot (spomnimo se na memorandum SANU 1986) in postavljanja vrednostnih lestvic, še posebej pa Dobrice Ćosića, ki pogosto javno nastopa v takšni vlogi?
Menim, da si je SANU pridobil določen sloves. Mislim, da njen vpliv ni tako močan kakor v osemdesetih, ampak vseeno obstaja. To postane očitno med samimi proslavami SANU, kjer se pojavljajo tako predstavniki cerkve in države, kakor tudi ob raznih posvetih in javnih izjavah akademikov. Pri tem seveda mislim na oddelek za književnost in jezik ter družbeno teorijo, kjer je veliko konzervativcev, kar je legitimna opredelitev, vendar s stališča javnega in političnega vpliva problematična. Še posebej če kot primer vzamemo samega Ćosića, ki brez problemov objavlja svoja, če ne zbrana, pa vsaj številna dela v Službenem glasniku, ki je pravzaprav zelo nenavadna institucija, ki lahko objavi tako Nebojšo Popova kot Dobrico Ćosića. To je nek nov model zbornosti te založbe, ki po eni strani močno korespondira s politiko Demokratske stranke (Borisa Tadića op. p.) s sloganom In Kosovo in Evropa, se po drugi strani trudi rehabilitirati četniško gibanje in druge kolaborante, v končni fazi pa izjavlja, da smo vsi na sceni enaki in da si vsak zasluži kos potice, ne glede na stališča, ki jih zagovarja. Pri tem sploh ni nujno, da je Ćosić s svojimi ekskurzi pomemben in da zavzame stališče v javnosti. Pomembna je prisotnost njegovih idej. Še pomembneje, da se od teh idej in interpretacij – recimo, da so Albanci moralno dno Evrope, ali interpretacije razpada SFRJ in ideje žrtvenega statusa srbskega naroda ipd., pa da je Republika Srbska nekakšen biser, nastal v vojni, ki ga je potrebno ohraniti – da se torej od vseh teh idej in stališč nihče ne ograjuje in s tem posledično ne ustvarja platforme za novo nacionalno in kulturno politiko. Tako je Ćosić s svojimi idejami praktično vgrajen v platformo vsega, kar se dogaja v kulturi in politiki, te čudne amorfne zmesi, v katero so vnaprej bolj ali manj vključeni vsi. Pomembno je, da je sestavina, brez katere ne gre.
11. Kako ga doživlja javnost? Njegovo ime, kot kreator ideologije, se v medijih pojavlja relativno pogosto. Je nekakšna ikona? Tadićev stric Dobrica? (Tako ga naslavlja predsednik Srbije op. p.).
Menim, da se trudi ohraniti takšno javno podobo. Menim tudi, da se tisti, ki ga kritizirajo, motijo, ker mu posvečajo preveliko pozornost. Res je sicer, da lahko brez težav vpliva na večje medije, kot so Večernje novosti in delno Politika, že zaradi dejstva, da v upravnem odboru sedi Matija Bećković, če se ne motim tudi Kusturica in še nekateri iz vrst Demokratske stranke. Je tudi izjemno dober prijatelj Ljube Tadića, očeta Borisa Tadića, in obenem nekdo, ki lahko s predsednikom nemoteno in pogosto komunicira. Ne trdim, da mu daje navodila ali svetuje, vendar ta povezava obstaja.
Po svoje pa je tisto, kar pomaga ustvarjati vtis, da je pomembna figura, to, kar sem že omenil: da nihče ne reagira na njegova škandalozna stališča, tu predvsem mislim na vladajoče stranke, da brez problema objavlja svoje knjige v najpomembnejši založbi, ki jo financira država, Službenem glasniku, da daje intervjuje za vodilne medije in da brez problemov organizira promocije v Domu omladine. Ne trdim, da jih je treba prepovedati. Ampak ta celoten mehanizem, da ima veliko publicitete in nikakršne reakcije, je nekako utečen, normalen, samoumeven. To posledično poraja vtis pomembnosti, čeprav njegov individualen pomen ni tako velik, kakor je pomen paradigme, ki jo pooseblja in ki predstavlja kontinuiteto z devetdesetimi, kar pomeni odsotnost jasnega stališča o vlogi srbske politike v razpadu SFRJ in kontaminiranosti scene z nacionalizmom in njegovimi derivati. S sodelovanjem tajkunov v gospodarstvu, katerih idejna opredelitev sploh ni pomembna, ker je poanta v tem, da kreirajo vez, ki ne dovoljuje nadaljnje modernizacije Srbije. Najboljši primer za to so Večernje novosti, ki so v lasti Milana Beka, čigar lastništva dolgo niso smeli odkriti. Večernje so mnogi želeli odkupiti, a jim to ni samo bilo onemogočeno, ampak so jim celo grozili. Kar pomeni, da je povezava tajkunov, političnih strank in medijskega vpliva tu zelo zelo jasna. Glede na te osebne in politične povezave so tu nekje v vsem vedno vmešani prsti Dobrice Ćosića, direktno ali indirektno. Ne figurira kot posameznik, ampak kot ideologija, kot mreža vplivov in kot način odločanja, ki je v bistvu nedemokratičen, antimoderen in antievropski.
12. Omenili ste društvo P70 kot konzervativnejše. Katera so njim sorodna društva v Srbiji?
Najbolj grobo rečeno: Udruženje književnika Srbije (Združenje književnikov Srbije) z nekaj tisoč člani predstavlja isto združenje, ki je v devetdesetih podpiralo vojno politiko in ki se zavzema za rigidne konzervativne vrednosti. Na nek način skupina P70 predstavlja odklon od te zgodbe, saj potrebujejo modernejšo verzijo srbskega nacionalizma. Večino naše scene predstavljajo oportunisti. Ljudje, ki se izogibajo polemikam, ki jih politika ne zanima in ki se samo trudijo objavljati svoje publikacije, časopise, knjige in se v tem smislu tudi združujejo. To je njihovo stališče. V tem smislu imamo veliko zanimivih aktivnosti, npr. Treći trg (Tretji trg), ki je začel kot spletni časopis, zatem so naredili festival, se vezali na poezijo, kar je imelo za posledico današnji pesniški festival. Ta je povsem neodvisen od institucij in pri njem sodelujejo avtorji, mlajši od 30. V tem smislu obstaja še nekaj iniciativ, vendar jih ideološko ne morem označiti drugače kot v smislu antiideologije, ki jo propagirajo v smislu, da jih le-ta ne zanima in da nima vpliva na njihovo delo.
13. In v kakšni meri se pri njih gre, glede na to, da javno propagirajo ideološko neobremenjenost, o subtilnem kontaminiranju javnosti, prodaji preoblečenih ideologij naivnim bralcem, kakor ste opisali poprej?
Mislim, da gre tu za skupek karakternih lastnosti. Strah pred polemiko kot prva, oportunizem kot druga. Želja po osvajanju nekaterih pozicij ter zadrževanju in neogrožanju že obstoječih. Najkonkretneje – da dobijo prostor za okroglo mizo, donacijo z ministrstva ali lokalne samouprave za publikacijo, potem pa povabila na festivale po načelu recipročnosti – jaz tebe, ti mene. To so nekateri izmed privilegijev, ki bi jih radi zadržali. Radi bi ostali sodelavci časopisov in revij. Menim, da je to njihov primarni vir motivacije, po drugi strani pa verjamem, da mnoge izmed njih konkretna družbena vprašanja dejansko ne zanimajo in da sploh niso zmožni uvideti zveze med politiko in kulturo oz. kulturnega modela, v katerem živimo. Posledično tudi ne vidijo načina reforme sistema: koliko in za kaj se bo porabilo, da bi bolj vplivali na kvaliteto festivalov doma, na časopise in na način, na katerega je predstavljena naša kultura v tujini. To vse temelji na kulturni politiki in politiki na splošno, česar se oni ne zavedajo, ne smejo zavedati ali pa se sploh niso zmožni soočati s temi težavami. Konec koncev je vseeno.
14. Torej gre predvsem za položaj, redne prihodke? Kaj pa didaktična funkcija, glede na to, da ste kot vrhovno institucijo omenili ministrstvo? V tujini si najlažjo sliko o Srbiji ustvarimo z branjem obstoječih medijev na spletu in kupovanjem Politike in NINa: ti nam ustvarijo sliko desničarskih evangelistov tipa Ćosić in potem kot kvazikontrast nekaterih ljudi, ki se ne spuščajo v polemike, najpogosteje se to »foteljaštvo« očita Mihajlu Pantiću.
No, v Pantićevem primeru to definitivno drži. Ni samo strahopetec, ampak je takšen zaradi interesa. Njegov cilj je v kratkem postati akademik, to pa ni možno, če si v konfrontaciji z vodilnimi figurami iz te iste institucije. Po drugi strani pa njegova pozicija v PEN centru, še prej v raznih žirijah, pa nedavno predsedovanje komisiji za podelitev pokojnin zaslužnim umetnikom – vse to nakazuje na dejstvo, da imajo vanj institucije in mainstream veliko zaupanja. Prejem nagrade mesta Beograd tudi. Na nek način je Pantić paradigma za vse intelektualce, mislim na profesorje z univerze, raziskovalce z inštituta idr., da se na takšen način lahko preverjeno preživljajo in da se tega principa, zavestno ali ne, držijo. Ti si rekel foteljaši: to je eden izmed izrazov, ki definirajo njihov status in naravo v njihovem bistvu. Mislim, da se je to najbolj videlo ob nedavni peticiji Foruma pisateljev (Forum pisaca) ob primeru Sretena Ugričića, ko je izjemno malo pisateljev, knjižničarjev in javnih osebnosti podpisalo peticijo, ki je bila v bistvu upor drastični telefonski zamenjavi Ugričića, ki je bila protiustavna, saj je človek izgubil službo zato, ker je podpisal peticijo. To je v direktni konfrontaciji s členom ustave, ki to prepoveduje. In Pantić je paradigma, slika, poosebitev takšnega stanja pri nas.
15. Ali obstaja razlika med to konformistično PEN strujo in Ćosićevo akademsko, ali je to samo tišji podmladek, ki želi v »nebeško carstvo«, kakor ste poimenovali akademske kroge v eni izmed izdaj Betona?
Glede na to, da so bili oni naši profesorji v devetdesetih letih, točno vemo, kaj mislijo. O Ćosiću nimajo lepega mnenja, vendar si tega ne upajo zapisati. Kakor si tudi ne upajo kritično analizirati njegovih del. Tega ne želijo početi. Po drugi strani zaradi funkcij, ki jih opravljajo, tega definitivno ne smejo. To je njihova zgodba. Sicer pa niso njegovi somišljeniki.
16. Torej med njimi vseeno obstaja nekakšna distinkcija?
Pač, istočasno so hinavci in strahopetci. To velja tudi za Aleksandra Jerkova. S tem, da je on še bolj kompleksen, ker je na nek način intelektualni zaščitnik skupine P70. No, tu je še ena institucija, ki jih podpira – založba Mono i Manjana, ki je pognala edicijo Putevi, v kateri so objavljene nove knjige Stojiljkovića, Kecmanovića, Marka Krstića, Gorana Petrovića ipd. Jerkov se trudi ta dela predstaviti kot najvrednejše iz sodobne srbske produkcije. Torej ne daje samo podpore, ampak jih promovira kot kvalitetno književnost. Kar ne drži niti z estetske strani, ampak …
17. Zanimivo je, da se je Stojiljković našel v tej skupini. Po prebiranju Leve strane druma (Leva stran ceste), ki je začetek njegovega opusa, bi ga težko uvrstili med konzervativnejše pisatelje. Kako je prišlo do takšnega preskoka? Zaradi materialne prednosti ali …?
Jaz tega ne bi imenoval preskok. On je kot pisatelj, glede na prebrani vzorec, pa tudi osebno ga poznam, nekakšen specifičen urbani lik, ki ima rad urbano prozo neonaturalistične usmeritve in žanrsko pisavo, a vse to na zelo plitek in površen način, brez zadostne izobrazbe in talenta. Kar je seveda legitimno, a tudi problem: v njegovih delih obstaja pretencioznost, v tekstu želi na vsak način pokazati, da veliko ve. Zdaj je v fazi psevdohistoričnih romanov, kot sta Konstantinovo raskršće in novi roman (Duge noći i crne zastave op. p.), ki se je pojavil v zadnjih dneh in se dogaja v času kosovske bitke.
18. Za ta roman so naredili celo trailer?
Da, strip, trailer, vse. Stojiljković je ljubitelj interneta, pogost avtor prispevkov na raznih spletnih forumih in bloger, kombinira torej različne oblike množičnih medijev. Po drugi strani pa to ideologijo kombinira z nečim, kar ni niti srednješolski pogled na svet; menim, da se tu nahajajo korenine nekakšnega intuitivnega desničarstva. Na eni strani imamo intelektualno sofisticiranega Vladušića, ki je ideološko zelo straight, jasno definiran, in na drugi strani ostale, ki so bolj ali manj slabo izobraženi, a imajo dobro medijsko pokritost, pišejo popularne romane, ki jih podpirajo založbe, tudi ker se dobro kombinirajo s sorodnim trash čtivom, ki se v Srbiji dobro prodaja.
19. Kaj pa Vidojković? Pri nas je znan kot predstavnik mlade levičarske struje, tipično punkerska dekonstrukcija vseh obstoječih vrednot, kick in the face srbskemu konzervativizmu …?
Mislim, da je on svoj pravi obraz pokazal po zadnjem romanu, ki se imenuje Hoću da mi se nešto lepo desi odmah (Želim si, da mi se nekaj lepega zgodi nemudoma). Tako se tudi obnaša, postal je del sistema. Ni več punker in nezadovoljen, in to od trenutka, ko je vstopil v sistem, ki ga oskrbuje z mastnimi honorarji, kar samo po sebi dovolj pove o motivaciji njegove kritičnosti. Torej, meni se ne godi dobro, zato se upiram, ko mi bo dobro, se ne bom. Ne zanima ga dejstvo, da se okoliščine in stanje nista spremenila. Po drugi strani je njegova proza samo druga stran iste medalje, tako kot pri Stojiljkoviću in še kom. Gre enostavno za zelo plitvo neonaturalistično, slabo motivirano in stilsko površno džins prozo. Bila pa je zelo popularna pri populaciji najstnikov in malo starejših, zato je pridobil močan medijski vpliv, ob katerem so se pojavila nerazsvetljena politična mnenja; mnogim se je nato zdelo nenavadno, ko smo napisali, med drugimi tudi jaz, zelo ostre kritiške tekste. Ljudje so pričakovali, da med nami ni razlik zaradi sorodnosti v političnih mnenjih in da smo de facto na isti strani. Mislim, da je Saša Ilić to dobro opisal, ko je napisal, da slaba književnost ne more biti tudi dobra politika.
20. Zakaj, pravzaprav, Beton moti postmodernistična relativizacija, ziheraštvo, ki ste ju očitali med drugim tudi Basari? Zakaj je vaša usmeritev tista prava?
Sam tega ne bi tako povedal. Nastali smo kot reakcija na prostor, ki je bil zaprt za vse oblike kritike in kjer ni nihče raziskoval povezave med kulturo in ideologijo. Nihče ni kazal na politične mehanizme za določenimi kulturnimi dogodki: nagradami, manifestacijami, vključno z osebnimi interesi določenih založb in kulturnih delavcev, na kar smo mi konstantno opozarjali in s čimer smo se ukvarjali. Po drugi strani se ves čas zavzemamo za drug kulturni model, ki pomeni sodelovanje s pisatelji in institucijami na področju celotne bivše Jugoslavije, za – pogojno rečeno – svež pristop k književnosti, ki bo na kritičen način reflektirala čas, v katerem nastaja, in na koncu tudi za teoretski pluralizem, ki bo uveljavljal mnenja s področja teorij marksizma, feminizma in ostalih -izmov. To je naš prispevek k kulturni sceni. Prispevamo pa tudi na druge, bolj osebne in konkretne načine preko publikacij, sodelovanja na festivalih ali organizacije festivalov, kjer se trudimo pokazati, da je vse lahko drugače. V tem smislu kritiziramo, a tudi ponujamo odgovore in trasiramo način komunikacije, za katerega verjamemo, da bo postal v prihajajočem obdobju prevladujoč. Skratka, bistvo ni v »imeti prav«, ampak je poanta ustvariti platformo, ki bo lahko pritegnila in združila čimveč ljudi in na kateri bomo vsi skupaj lahko zasnovali bodočo kulturno politiko, ki bo spremenila sceno in državo. To je naša optimistična perspektiva, v kateri sodelujoči v kulturnem življenju ni samo pisatelj ali kritik, ampak je na nek način nekdo, ki dejansko spreminja stvari.
21. Za konec bi se rad ustavil pri vlogi knjižnih nagrad. Lani je bil problem z Ninovo nagrado?
To je najpomembnejša nagrada pri nas, in kar je še pomembnejše, to je nagrada, ki najbolj vpliva na prodajo knjig. Kdorkoli prejme Ninovo nagrado, pa če je knjiga še tako hermetična, kar se je že dogajalo, lahko računa na vsaj še nekaj ponatisov. Tako da je v tem smislu donosna tudi za založnike. Seveda pa tudi za samega avtorja, ki tako vstopi v kanon, se pojavlja v medijih ipd.
22. Kaj pa recimo dela Đeneral Nedić (Sterijina nagrada za najboljšo dramo), Top je bio vreo, Opsada crkve svetog spasa, to so nagrajevana dela, ki pa imajo ozke sorodne poteze?
Nekateri izmed njih so prejeli Ninovo nagrado, Opsada je recimo bila v najožjem izboru, po mnenju nekaterih bi morala zmagati. Z Ninovo nagrado je problem v tem, da je preveč enostavno trditi, da je v rokah nacionalistov. Če analiziramo dobitnike v zadnjem desetletju, lahko vidimo, da je prišlo do raznih zdrsov. Vendar obstaja močna propatriarhalna matrica. Člani so najpogosteje moški z raznih institucij, predvsem fakultet. Stvar gre celo tako daleč, da je polni naziv nagrade Nagrada književne kritike za najboljši roman leta, pogosto pa člani žirije sploh niso kritiki. Druga stvar je, da nekateri izmed njih, kot npr. Mile Lompar, sploh niso strokovnjaki za sodobno književnost, ampak so profesorji 18. in 19. stoletja in je posledično dvomljivo, kako dobro poznajo kontekst napisanega ipd. Žirija je, blago rečeno, nenavadno koncipirana: obstaja problem njihove izobrazbe in kompleksa vrednosti, poleg tega je malo žensk. Vasa Pavković je na primer paradigma takega konflikta interesov, česar sam ne priznava: objavil je knjigo, na katero se je podpisal kot urednik in je kasneje dobila Ninovo nagrado, katere žiriji je Pavković predsedoval, član je pa bil še en nekdanji urednik Narodne knjige. Enostavno tem ljudem to ni predstavljalo problema. Saša Ilić trdi, da je ta nagrada konstrukt kulturne paradigme v Srbiji.
* Utoka je izraz, ki označuje pas za pištolo, tudi sinonim za strelno orožje.
