(Za)varujte se!

(Za)varujte se!

Tjaša Šuligoj

V novozgrajeni poslovni stavbi, ki jo je pred kratkim na najboljših zazidljivih zemljiščih v mestu zgradila zavarovalnica, v devetem nadstropju, v pisarni, ki je s treh strani obdana s steklenimi stenami, vsako sredo poteka sestanek ožje ekipe, ki ima posebno nalogo. Skrbno varovano nalogo, ki omogoča vse to razkošje in udobje.

Moderno opremljeno pisarno, ki omogoča vse možne priklope na sodobne elektronske naprave, krasi velika okrogla miza, h kateri so prislonjeni udobni dizajnerski stoli, piši-briši tabla in ogromen uničevalnik papirjev, vse v črno-beli kombinaciji.

Nad vhodnimi vrati v sobo je nameščena velika signalna luč rdeče barve, ki se je do zdaj prižgala že dvakrat.

V sobo v visokih petah prikoraka do popolnosti urejena ženska srednjih let, Tanja. Ostre poteze obraza ji dodatno poudarijo lasje, ki so tako čvrsto speti v figo, da se že na prvi pogled vidi, da pri njej niti misel ne more iti po svoje, kaj šele lasje.

V usnjenem krilu in srajci v črno-beli kombinaciji se vidi njena čvrsta postava. Vsakogar, ki se s pogledom ustavi na njej, opomni, da nikoli ni prepozno, da začneš hoditi v fitnes. Poleg drobnih belih bisernih uhanov njeno uho krasi črna brezžična slušalka.

Sončen dan v konferenčni sobi se v hipu ohladi, ko zazveni Tanjin ostri glas:

»Brez elektronskih sledi, sem rekla. Tudi mi v devetem nadstropju delamo tako! Inšpekcija in konkurenca ne smeta izvedeti za naše metode. Naj spomnim, že dvakrat smo bili preblizu!«

Med njenim govorjenjem vstopi moški srednjih let, Jure, in ji nemo prikima. Tanja ga s pogledom posede in prekine pogovor po telefonu. Za njim vstopita še dve ženski – Katarina, lepotica z dolgimi lasmi in prisiljenim nasmeškom, ter Andreja, kratkolasa, športne postave.

Rivalstvo med njima je očitno, ko se obe hkrati zapodita proti stolu najbliže Tanji.

Njihova podoba za mizo bi brez težav krasila naslovnico poslovne revije – že sama po sebi črno-bela, brez filtrov, brez časa.

Navidezni mir pa zmoti študentka Iza, ki v sobo porine voziček kričeče rdečih map. Rdeča se nevarno ujema s signalno lučjo nad vrati.

Med zlaganjem rdečih map po mizah Iza pojasni: »Se opravičujem za čakanje. Iz oddelka za avtomobilska zavarovanja so mi v zadnjem hipu sporočili, da pripravljajo prošnje treh kandidatov, ki se jim mudi s sklenitvijo zavarovanja. Oddelek za življenjska zavarovanja pa je ponovno zamujal, zato sem jih morala dodatno opomniti na oddajo dokumentacije v tiskani obliki. Danes je treba določiti premije za štirinajst oseb, nekaj vam jih še sproti prinesem …«

Iza ravno konča pojasnjevati, ko zadnjo mapo iz vozička odloži pred Tanjo in odvihra iz črno-bele pravljice.

Tanja globoko zavzdihne, tako da ostali za omizjem ne vedo, ali je to vzdih nezadovoljstva zaradi vihrave študentke, naveličanosti zaradi obilice dela, ki jih čaka, ali pa morda zaradi obojega.

Tanja navsezadnje vendarle pojasni, da se oddelek za življenjska zavarovanja upira novim pravilom glede določanja premij in načina pridobivanja podatkov. Po njihovem mnenju naj bi bilo laže in učinkoviteje tako, kot je bilo prej, ko so si bonuse in ugodnosti izposlovali pri svojih zavarovalnih agentih; metode pridobivanja podatkov pa naj bi bile pravno sporne, ker gre za vdor v zasebnost.

»Nekoga na tistem oddelku bo pač treba zamenjati. Ne zavedajo se, da smo zavarovalnice zaradi naravnih katastrof, za katere je kriv izključno človek, izplačale enormne količine denarja. Nehvaležni ljudje pa nas imajo vseeno v zobeh, čeprav so sami krivi za to! Zato pa je tu nova metoda, ki smo jo po mojem mnenju več kot uspešno razvili prav mi in naši dragi programerji! Nove metode določanja zavarovalnih premij odgovornost za višino prelagajo z naših ‘pohlepnih’ teženj na posameznikova ravnanja na spletu. V današnjem svetu bi moral biti vsak pozoren na svoja dejanja na spletu. To je realnost, vsekakor pa prihodnost, četudi morda še ne čisto legalna. Le bedaki ne razumejo korelacije med potencialnostjo škodnih primerov in življenjem posameznikov.«

Tanja globoko zavzdihne in nadaljuje: »Začnimo. Kdo danes pokriva oddelek za varnost?«

Katarina, ki si zaradi mimobežne pohvale nadrejene, saj je tudi sama sodelovala pri razvoju nove metode, vidno oddahne in pove, da ima poleg zdravja te podatke ona. Skrbno odpre živordečo mapo, Tanja pa med pisanjem po piši-briši tabli predstavi prvi primer.

»Matej Novak. Star 43 let, riba po horoskopu, ascendent v vodnarju. Ločen od maja 2022, oče dveh mladoletnih otrok, neto plača 1800 evrov. Prosi za sklenitev vseh zavarovanj pri naši hiši. Katarina, zdravje?«

»Po elektronskem kartonu je bil nazadnje na pregledu pred tremi leti, ko je menjal službo. Takrat brez posebnosti, imel pa je holesterol na zgornji meji …«

Andreja jo prekine: »Če lahko vskočim – holesterol je pri njih deden. Mama se je začela zdraviti v poznih petdesetih, oče zdravnike zavrača. Zdelo se mi je pomembno omeniti, ker kaže na vzorec obnašanja. Nadaljuj.«

»Zdravje je sicer dobro,« nadaljuje Katarina. »Je redni krvodajalec in … samo trenutek – po podatkih Eurotransplanta se je junija 2022 prijavil kot darovalec organov!«

Letnica pritegne Jureta, ki pobrska po podatkih:

»To sovpada z njegovo ločitvijo. Verjetno se je takrat spraševal o smislu življenja.«

Po kratkem premoru doda: »Imam še opombo oddelka za duševne stiske. Pravijo, da je bilo v času ločitve zaznano povečano tveganje za depresivna stanja. Pri svetovno znani platformi spletnih knjig je poslušal romantične knjige z žalostnim koncem, nazadnje, k sreči, za samopomoč. Serija obnašanja se je nekako končala sredi leta 2022, ko je kupil pametno uro in se aktivno začel ukvarjati s pohodništvom.«

Andreja, zadolžena za zobna zavarovanja, poroča:

»Če ga zanima tudi to zavarovanje – brez težav. Redno obiskuje ustno higieničarko, plačilo je vidno enkrat letno, kar ustreza našim standardom. Imamo pa podatek, da je za božič 2021 dobil električno zobno ščetko, ki jo po aplikaciji uporablja redno – enkrat na dan.«

Jure, ki so ga doma učili drugače, izbruhne:

»Od kdaj pa normalno higieno predstavlja umivanje zob enkrat na dan?«

Katarina ga zabodeno pogleda, se nagne naprej in, kar preseneti celo Tanjo, stopi Andreji v bran: »Številni zobozdravniki, tudi zobozdravnik gospoda Mateja, svetujejo, da se enkrat na dan uporablja ročna krtačka. Tukaj potem zaupamo strankam, da si enkrat na dan umijejo zobe sami … Kanček zaupanja v človeštvo pa še moramo imeti … Smo pa po podatkih oddelka za razvoj tehnologij samo en korak stran od tega, da bomo dobili posnetke posameznikov tudi v kopalnici, tako da bomo lahko potem stoodstotno prepričani. Znanstveno je dokazano, da gre večina ljudi v kopalnico s telefonom, in kukanje skozi kamero bo kmalu dostopno tudi nam …«

Zrak v pisarni postaja gostejši in ni videti, da Tanjo, ki predstavljene podatke skrbno zapisuje na tablo in riše – vsaj tako se zdi – samo njej znane grafe in povezave, to moti. Prav nasprotno, ob podatku o vdoru v spletne kamere se rahlo nasmehne in se v mislih prijazno opomni, da mora telefon po prihodu domov skrbno odlagati v omaro, če ne želi, da ji sodelavci na skrivaj vdirajo v zasebnost. Ali pa še huje – konkurenti. Vsekakor pa mora izreči kakšno besedo spodbude oddelku za razvoj, ker bi bila tovrstna pridobitev podatkov zanje dodaten preboj.

Andreja, ki ne želi zaostajati s predstavljanjem pomembnih podatkov za primer, nadaljuje: »Ja, to je vse super, vendar iz podatkov njegovega pametnega hladilnika v kombinaciji z aplikacijo trgovine, kjer ima kartico zvestobe, izhaja, da se v zadnjem času – v nasprotju z nutricionističnimi priporočili – na njegovem seznamu pojavljata dva izdelka. V zadnjem času kupuje povečane količine pudinga in …«

Tanja vpraša, ali se nezdravo prehranjuje v službi. Andreja pove, da je poraba zabeležena v večernih urah, pudingu pa se pridružuje tudi smoki. Tanja prikima in na tabli napiše nenavadno oznako.

Ozadje nakupov nezdrave hrane pojasni Katarina: »V kolikor trend opažate zadnje tri mesece, je to verjetno zato, ker so imeli v službi v pripravi večjo kampanjo, ki jo je vodil prav Matej. Glede na podatke iz LinkedIna pa naj bi bilo to končano do konca tega meseca. Njegovo podjetje je na projekt zelo ponosno, prepričana sem, da lahko oddelek za finance predvidi prognozo napredovanja.«

Jure prikima, Katarina pa nadaljuje: »Skratka, pudingi – delal je pozno v noč, verjetno je takrat iskal uteho v hrani. V ženskah je ni, ker ni bil prisoten na Tinderju že vse od julija, čeprav …«

Za dokončanje poročanja Katarina potrebuje še en podatek, zato mrzlično išče po mapah. Andreja potrdi: »Res je, nočno nažiranje se je začelo sredi avgusta.«

Tanja, ki pokriva finančne podatke, na podlagi navedenega ugotovi: »Očitno se iz fitnesa ni izpisal zaradi poletja in aktivnosti na prostem, ampak zaradi tega projekta. Med mesečnimi bremenitvami namreč ni več osebnega trenerstva. S financami je preudaren in ne zapravlja po nepotrebnem.«

Katarina končno najde podatek, ki ga je iskala: »Aha, našla! Zanimiv je podatek, da se je povečala njegova prisotnost na Facebooku. Po podrobnejši analizi ugotavljamo, da je v resnem dopisovanju z Nino Prusnik, ki je njegova znanka iz srednje šole. Po več letih sta se srečala v prodajalni azijske hrane, kjer je Matej z otrokoma kupoval sestavine za pripravo sušija. Moram priznati, da nisem prebrala celotnega pogovora, ker je preobsežen, ampak stvar se bere resno zaljubljeno!«

Tanja veselo doda: »O, to, da je zaljubljen, precej spremeni našo kalkulacijo o tem, kakšno ceno mu lahko ponudimo. Nadaljujte!« in si veselo pomane roke ter na tablo nariše srček. »Če smem dodati, vsekakor je bil na neke vrste zmenku, četudi ne preko Tinderja, ker je konec septembra zabeležena nočitev v hotelu v Bohinju z zajtrkom.«

Andreja napravi kratek premor in dramatično doda: »Za dve osebi.«

Zadovoljna, ker je povedala en bombonček, se usede na stol, da pretegne od visokih pet utrujene noge.

Katarina izkoristi priložnost, da spet zablesti pred Tanjo, in samozavestno pove:

»Oddelek za varnost navaja, da kljub vožnji po omejitvah sistem beleži njegovo dejavnost na telefonu – redno preverja e-pošto in se dopisuje prek chata. To seveda ne sodi med varno vožnjo, zato naj se mu premija skladno s pravilnikom poveča za tristo odstotkov!«

Ker je tabla že povsem popisana, Andreja vpraša, ali so vsi zaključili s poročanjem. Ko vsi šolsko prikimajo, Tanja povzame:

»Pred seboj imamo sliko srečnega ločenca, ki si je očitno našel novo izbranko. Pa poglejmo, koliko ga bo stalo zavarovanje. Če zdaj upoštevamo vsa dejstva in kriterije, glede na njegovo plačo … Aha, potrebujem še podatek o mesečni potrošnji in pokojninskem varčevanju.«

Tanja se spomni, da je to njeno področje, zato poda Andreji mapo in ji naroči, naj narekuje.

»Potrošnja je zmerna, redno plačuje preživnino otrokoma, je kreditno sposoben in s plačili ne zamuja. Ima redno službo že več let, glede na izobrazbo pa lahko pričakujemo napredovanje tudi v prihodnosti. Plačilna sposobnost je visoka.«

Zdi se, da je tovrstna anamneza nekaj, kar Tanjo prav navdušuje – skoraj bi lahko rekli, da ji ob njej zaigra srce.

Katarina doda, da glede na njegovo iskanje drugih ponudnikov na Googlu ni pričakovati, da bi se obrnil še na konkurenco. Nato z nasmeškom pripomni, da se je tudi obiskovanje pornografskih strani očitno umirilo.

Tanji je to dovolj. Zadovoljno se loti izračuna izjemno podrobnega računa – takega, da bi ga zavidal še Einstein. Še nekaj minut, pa bodo zaključili s prvim primerom.

Tišino nenadoma prekine utripanje rdeče luči in kratek pisk. Tanja za trenutek pobledi – samo ona ve, kaj pomeni en sam pisk. V sobo pridrvi Iza, živčen obraz čaka na navodila. Andreja, Katarina in Jure poskušajo ostati zbrani, a panika, ki jo skrivajo, jih nehote poravna v pokončno držo.

Tanja jim nameni le en stavek:

»Prosim, držite se protokola A.«

V hipu vsi delujejo kot dobro naoljen stroj – točno vedo, kaj morajo storiti.

Iza in Jure začneta iz map zlagati liste, Andreja prižge rezalnik papirja. Katarina medtem sproti pripravlja lične kupčke listov – največjo količino, ki jo stroj še zmore – in jih podaja Andreji, ki jih skrbno potiska skozi režo. Sliši se, kako rezalnik najprej prereže, nato pa še zmelje papir v neprepoznavne koščke. Noben dokument se ne bo nikoli več sestavil nazaj.

Tanja medtem pobriše tablo do čistega belega sijaja, pri čemer si pomaga celo s sprejem, in v mislih preračunava, koliko jih bo ta prekinitev stala. Iza odhiti iz pisarne in se vrne s pladnjem peciva ter posodo z ohlajenim šampanjcem in kozarci.

Ko v sobo vstopi kriminalist, je že vse videti popolnoma urejeno. Tanja ravno odpre penino in z nasmeškom nazdravi – na uspešno zaključen projekt.

***

Utemeljitev nagrade

Zgodba (Za)varujte se! izstopa kot izostrena satirična miniatura sodobnosti, ki z natančnostjo skalpela razgali logiko totalnega nadzora, v katerega smo potopljeni. Avtorica izbere navidez neopazen, a simbolno nabit prostor – konferenčno sobo devetega nadstropja zavarovalnice – in ga spremeni v laboratorij družbenega cinizma. Svet, ki ga zgradi, je hkrati popolnoma prepoznaven in tesnoben, saj učinkuje kot groteskno zrcalo našega vsakdana: digitalna sled postane valuta, zasebnost mit, zavarovalna premija pa moralna sodba.

Osrednja odlika zgodbe je njena dramaturška natančnost. Prostor, liki in dogajanje so izpisani v sterilni črno-beli paleti, ki zrcali mentaliteto korporativnega aparata: urejenost, kontrola, brezhibnost. A ta brezhibnost je lažna – za dizajnom se skriva nasilje, ki ga avtorica nikoli ne izgovori neposredno, temveč ga razodeva skozi nabor drobnih, hladno izrečenih dejstev. Že sam začetek, ko Tanja opozori, da »tudi oni v devetem nadstropju ne puščajo elektronskih sledi«, vzpostavi suspenz, ki zgodbo drži napeto do konca. Ton je suho ironičen, a nikoli farsičen; prav zaradi te zadržanosti je satira učinkovitejša, saj nikoli ne zdrsne v karikaturo.

Zgodba blesti v svoji sposobnosti, da kompleksne družbene procese prevede v zelo konkretne, oprijemljive prizore. Avtorica natančno pokaže, kako se zavarovalniški aparat napaja iz vseprisotne digitalne infrastrukture: pametne ure, kartice zvestobe, podatki iz hladilnika, analitika družbenih omrežij, celo sklepanje o mentalnem stanju na podlagi poslušanih spletnih knjig. Z osupljivo lahkotnostjo liki sestavljajo psihološki profil neznanca, ki ga nikoli ne srečajo, a ga poznajo bolje kot on samega sebe. V tem razkrivanju je zgodba na trenutke komična, a komedija je zgolj obrambni mehanizem, ki preprečuje, da bi bralca povsem zmrazil prikazani svet.

Likovne karakterizacije so izjemno ekonomične in hkrati zelo izrazite: Tanja kot personifikacija korporativnega nadzora, Katarina in Andreja kot konkurenčna satelita, Jure v vlogi moralista, ki svojo etiko hitro podredi sistemu, Iza kot podcenjeni, a nepogrešljivi člen verige. Avtorica iz majhnih kretenj razvije razmerja moči in odvisnosti; celotna ekipa deluje kot natančno umerjen mehanizem, kjer je vsak drugačen ton ali dvom interpretiran kot motnja, ki jo je treba odpraviti. Prav v tem strogo usklajenem kolektivnem dihanju zgodba postane tesnobna: nihče ni zgolj posameznik, vsi so funkcije.

Zaključek je dramaturško izvrsten. Ko se oglasi rdeča luč, ekipa avtomatično preklopi v protokol, ki ga bralec sicer intuitivno pričakoval, a vseeno doživi kot presunljiv trenutek resnice. Uničevanje dokumentov, brisanje tabel, popolna koreografija prikrivanja – vse deluje kot grotesken predvrtec totalitarne učinkovitosti. Vstop kriminalista pa razkrije zadnji, najbolj mračen humor: zločin je izbrisan, sistem ostane nedotaknjen, šampanjec teče. To ni zaključek, temveč ugriz v resničnost, ki jo zgodba tako precizno imitira.

(Za)varujte se! si zasluži nagrado, ker je izjemno premišljeno zasnovana, slogovno jasna, aktualna in družbeno pronicljiva pripoved. Avtorica s kirurško ostrino razkrije protislovja sodobne digitalne družbe, v kateri zasebnost postane surovina, človeška krhkost pa zgolj parameter v Excelovi tabeli. To ni le dobra zgodba, temveč pomembno opozorilo – in literarno gledano izvrstno opozorilo.

Člani žirije dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar

Tjaša Šuligoj (1990) je v Slovenskem ljudskem gledališču Celje zaposlena kot pravnica, obenem je mentorica in predsednica sekcije Mladinsko gledališče Svoboda Trbovlje. Prav skozi delo v gledališču je dobila tudi izkušnje s pisanjem: občasno je pripravljala predelave besedil ali ustvarila kak krajši skeč ali prizor.

Na nagrajeno zgodbo, ki jo je na sklepni slovesnosti natečaja interpretirala igralka Rina Pleteršek, je vsakodnevno gledališko delo vsekakor vplivalo, je na odru pojasnila Tjaša Šuligoj: »To je bilo najprej odrsko besedilo, skeč, a sem presodila, da ni najprimernejši za format predstave, v kateri naj bi ga uprizorili. Zato sem se odločila, da ne bo zaživel na odru. Po dveh letih sem se spomnila na to idejo, ugotovila, da bo veliko bolj sporočilna v obliki kratke zgodbe, in besedilo predelala med porodniškim dopustom.«

Pri prikazovanju uporabe in zlorabe novih tehnologij jo je navdihovala tudi televizijska serija Črno ogledalo (Black Mirror). »V zgodbi sem želela doseči podoben učinek, ob branju naj bi začutili, da tako daleč pri nadzoru nad posameznikom vendarle še nismo, a smo zelo blizu, korak stran. Tovrstnih distopičnih zgodb imam v glavi še kar nekaj, saj res precej razmišljam o tem,« je še dejala nagrajenka.

Skratka, se beremo!

(Pa previdno na spletu … in tudi sicer.)