Vsebina neznanega telesa

V sredo, 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, nas je na svečanosti v kavarni Pritličje na Mestnem trgu v Ljubljani povezal 14. AirBeletrinin natečaj za kratko zgodbo. Spoznali smo avtorice štirih kratkih zgodb, ki jih je strokovna žirija (dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar) ocenila kot najboljše med rekordnimi 307 prispelimi na natečaj. Ker sta žirijo enako prepričali dve zgodbi, smo na uredništvu prisluhnili pobudi in obema podelili prvo nagrado.

Danes objavljamo kratko zgodbo Vsebina neznanega telesa, ki nam jo je iz Pariza poslala 29-letna Zala Norčič, sledila bo (Za)varujte se!, s katero si je prav tako prvo nagrado prislužila Tjaša Šuligoj iz Trbovelj. Veselimo se prihajajočega tedna, ko nas bosta nagovorili še Mojca Volkar Trobevšek s Pone-srečanjem in Sara Vodopivec z zgodbo Pod mizo.

Medtem ko na uredništvu že uživamo med urejanjem naslednjih zgodb, je tu že Vsebina neznanega telesa Zale Norčič. Najprej zgodba, zatem utemeljitev strokovne žirije in še odziv nagrajenke. Za uvod pa priporočamo, da v zgodbo vstopite z ušesi – in prisluhnete francoskemu šansonu. Boste pozneje razumeli …

Vsebina neznanega telesa

Oprosti, morda s tabo nisem bila povsem iskrena. Ko me ne vidiš, v kopalnici uporabljam tvojo drago korejsko kozmetiko. In ko me pustiš samo, s prsti polzim po orodju v tvojem ateljeju in včasih kakšnega premaknem – čisto malo, dovolj, da porušim ravnovesje. Čudne aparature, ki režejo steklo. Ko mi razlagaš o svojem delu, ne poslušam zares, samo kimam in rečem: lepo. Bedne zrezane koščke stekla sestavljaš v nekaj, kar se ti zdi smiselno, ampak mene se ne dotakne. Ko te opazujem, vem, da te ne bi mogla nikoli zares ljubiti, ker je tvoja usnjena jakna strgana na komolcu, iz nje mezi podloga, in me to moti. In ker je koža tvojih členkov razpokana in dlani hrapave. Tvoji prsti so prsti obrtnika – v nekem drugem času bi verjetno držali kladivo. Ti posodim kremo za roke?

Morda s tabo nisem bila povsem iskrena, ampak le zato, ker so moje skrivnosti zakopane globoko pod površino, in tebi je uspelo razgaliti le mojo kožo, namesto da bi poskušal pogledati globlje, razparati šive in izluščiti kosti. Moje skrivnosti so vgravirane v krvave stene moje notranjosti.

Ko leživa v postelji in ti že spiš, strmim v tvoj profil in si želim, da bi te lahko obrila, ker je tvoja brada prekošata in me žgečka, ko se poljubljava. Ne bi te obrila preveč, samo malo bi jo pristrigla, ampak glasno brnenje brivnika bi te prebudilo, zato tega ne storim. Ko ti nekoč omenim, da bi se moral obriti, se smeješ. Ne razumem, kaj naj bi bilo smešno, ker si jaz zate obrijem noge in grem na brazilsko depilacijo, in se ti to zdi samoumevno. (Ampak jaz sem ženska, in to se od mene najbrž pričakuje.) Da brazilska depilacija stane štirideset evrov, je zate nepomembno. Da mi neznanka med prisiljenim klepetom z vrelim voskom puli dlake iz intimnih predelov, je zate nedoumljivo. Upam, da si vsaj kupil kondome.

Moja prva fantazija o moških sploh ni bila seksualna. Predstavljala sem si, da zjutraj z moškim sedim za mizo in bereva vsak svoj časopis. Ta moški v moji fantaziji ima očala in kariraste hlače pižame in jaz sem oblečena v njegovo preveliko srajco. Na mizi je Bialettijeva kafetiera in pain au chocolat in riževo mleko. Soba ima ogromna okna, skoznje se cedi oranžna jutranja svetloba. Ta moški v moji fantaziji je v nasprotju s tabo lepo obrit. Tvoj atelje ima sicer ogromna okna, a so zagrnjena z debelimi zavesami, ker rad spiš do poldneva, zato jutranje svetlobe tam nikoli ne vidim. Riževega mleka nimaš, ker kavo piješ brez vsega, sploh pa ne maraš kave iz kafetiere, ker se ti zdi pregrenka. Pain au chocolat pojeva stoje pred pekarno za vogalom blizu metro postaje Saint-Paul. Časopis ne obstaja več, zato novice preberem na telefonu, ko se z metrojem vračam domov. Fantazije so le za sanjače.

Ko vztrajno režeš koščke stekla, si z njimi zelo nežen, čeprav je sámo dejanje glasno in agresivno. In potem jih mehko sestavljaš in potem spet nasilno nekaj variš, da na vse strani prskajo iskre. Hecno, kako nežne so lahko tvoje roke, čeprav so hrapave. Ko te opazujem, si želim, da bi bila tisti koščki stekla – da bi me sestavil v celoto, ki bi se ti zdela smiselna, in potem bi me morda lahko ljubil. In morda bi te lahko ljubila nazaj, ker mi je všeč tvoj temačni pogled in kako se ponoči v polsvetlobi uličnih svetilk lesketajo sivi prameni tvojih las. Četudi si pozabil kupiti kondome.

Nekoč, ko napol gola leživa v moji postelji in puhava cigaretni dim v pariško noč, te vprašam, kaj bi naredil, če bi vedel, da bo čez eno uro konec sveta. Rečeš, da bi poklical starše in se pobotal s sestro, s katero že tri leta ne govoriš. In rečeš tudi, da bi se potem poročil z mano, ker bi si želel umreti kot poročen moški. Tvoj odgovor se mi zdi absurden. Le zakaj bi se poročil z nekom, ki si ga ravno spoznal, in kaj sploh bi spremenilo, če umreš poročen? Kaj pa če obstaja neko posmrtno življenje, kjer bi potem obtičal z menoj kot svojo ženo in bi do konca večnosti lahko spoznaval, kaj vse je narobe z mano. Na koncu se ti le neumno nasmehnem in ne rečem ničesar, igram se z mislijo, da bi ti v tistem apokaliptičnem trenutku verjetno rekla: okej. Tako ali tako ne verjamem v posmrtno življenje. Ko me vprašaš, kaj bi naredila jaz, neumno skomignem z rameni: verjetno bi poskusila heroin. Trdiš, da so droge kliše in da do njih sploh ne bi prišla, ker bi vsak idiot poskušal stakniti droge. Vsaj ne razmišljam o tem, da bi se poročila z neznancem. Mogoče bi morala heroin dobiti že zdaj in ga potem nosit s seboj, za vsak primer, če se svet res enkrat nenadno konča. In s seboj bi morala nosit tudi cianid ali arzenik ali kaj podobnega, če me v neki neizogibni distopični prihodnosti, kot vohunko ilegalne uporniške celice, ujame fašistična tajna policija in muči za informacije. Takrat bi si bila verjetno neizmerno hvaležna, da se nekje globoko v žepu skriva kapsula strupa in da bo moja strahopetna smrt vsaj rešila skrivno misijo. Mojega odgovora nisi nikoli razumel, ker nisva delila enakega sovraštva do obstoječega kapitalističnega sistema. Ti si pač odraščal v Ameriki. To je še en razlog, zakaj te ne bi nikoli zares ljubila.

Oprosti, morda s tabo nisem bila povsem iskrena. Ko gledaš stran, brskam po tvojih skicirkah. Iščem se v sledeh tvojih svinčnikov, a se ne najdem. V resnici vem, da tja ne spadam.

Tvoja usnjena jakna, tista s strganim komolcem, ima vonj po terpentinu in tobaku. Posodiš mi jo, ko ob Seni pijeva ceneno penino iz papirnatih kozarčkov. Ti oblečeš mojo preveliko jakno iz džinsa – v nekih drugih časih je pripadala mojemu očetu, ki to takrat še ni bil. Vonja po laku za lase in Guerlainovem parfumu, ker mi je Chanelovega zmanjkalo. V ušesih mi še vedno odzvanja zvok rezanja stekla. Razdrobljeno in potem prerojeno z novim pomenom. Misliš, da bi se težko prerodila tudi jaz? Začne deževati, jakni ponovno zamenjava in se vrneva vsak v svoje stanovanje. Ob Seni pozabim dežnik.

Ko te prosim, da mi pomagaš sestaviti knjižne police, si navdušen. Ne veš, a le pretvarjam se, da tega ne znam narediti sama. Enak dolgočasni model Ikeinih knjižnih polic se je znašel v vsaki moji spalnici od gimnazijskih let naprej. Razen v Pragi – tja sem odnesla samo gramofon. Pustim ti, da mi v trgovini z orodjem predavaš o vijakih in podložkah. Najboljši so tisti znamke Fischer, trdiš. Prikimavam, kot da še nikoli v življenju nisem slišala za podložko. Ko vrtaš luknje v stene, si slečeš srajco. Všeč mi je, kako se bočijo mišice na tvojih nadlakteh, ko zarivaš vrtalko v steno in se iz luknje usipa rdeč prah opeke, kot da bi stena krvavela. Podaš mi jo: zdaj pa ti. Primem težko mašino in jo plaho potisnem ob steno, ker mi je všeč, da me objameš od zadaj, oprimeš moje dlani in mi pomagaš. Oprosti, nisem ti povedala, da luknje v stene vrtam sama že od gimnazijskih let. Ko končava, leživa na postelji in kadiva. Od tam opazujem, da je spodnja polica postrani, a ti tega ne povem. Opomnik, da nisi popoln.

Oprosti, morda s tabo nisem bila povsem iskrena. Ko odideš iz mojega stanovanja, te voham na rjuhah. Če se ne dotaknem vzglavnika, na njem ostanejo vdolbina tvoje glave in tvoji izpadli lasje. Tipam za sledmi tvojih dlani, odtisi tvojih prstov, da bi iz njih razbrala tisto, česar ne rečeš na glas. Slečem posteljnino in jo operem na devetdeset.

Ko se voziva z metrojem, si izmišljam zgodbe neznancev, ki vstopajo v vagon. Ženska v teliranem suknjiču in dragih usnjenih čevljih na poti na sestanek anonimnih alkoholikov. Trezna je že osem let. Mlad moški, sveže obrit in z majhno potovalko, bo prestopil na linijo sedem in se peljal do Gare du Nord in tam ujel vlak za London, kamor gre obiskat brata. Njun oče je lani umrl za rakom. Dekle v vrtoglavo visokih petah gre na prvi zmenek s fantom, ki ga je spoznala na eni od zmenkarskih aplikacij. Fant se vozi na istem vlaku, v drugem vagonu. Ko se bosta prepoznala na postaji, se bo izkazalo, da je fant z interneta lagal o svoji višini. Ne sodeluješ pri zgodbicah, ki ti jih šepetam v uho. Zdijo se ti klišejske – cenen trik iz romantične komedije. Rečeš, naj si jaz izmišljam zgodbe: ti si pisateljica. Oba veva, da to ni res. To, da čečkam po zvezkih v jeziku, ki ga ne razumeš, ne pomeni, da sem pisateljica. Občutek imam, da to rečeš bolj zato, ker si želiš, da bi bila – ker zate ni dovolj, da nisem. Opazujem, kako odsotno strmiš v odseve. Ujamem tvoj pogled in te poljubim. Všeč mi je, da si tako visok, da moram pri tem stopiti na prste.

Kadar spiva v tvoji postelji, vsakič zamenjam vrstni red knjig na polici nad nama, ko gledaš stran. Zanima me, ali boš opazil. Nikoli ne opaziš – tvoje knjige niso zložene načrtno kot moje. To je še en razlog, zakaj te ne bi mogla nikoli zares ljubiti.

Nekoč mi prineseš rožo. Ker si bil z mano, ko sem na sobotnem bolšjaku pri Porte de Vanves za tri evre kupila pisan starinski keramični lonec, za katerega sicer že takrat sumim, da je v resnici kahla. Prineseš mi torej rože, da jih bom lahko posadila v kahlo. Anthurium andraeanum, ki jih v angleščini imenujejo Slikarjeva paleta. Vem, da tega ne veš, je pa naključje zelo prikladno. Škoda, da ne veš niti, da mi ta roža sploh ni všeč, ker me spominja na pogrebe in premasivno leseno pohištvo iz osemdesetih let v dnevni sobi moje babice. Rožo vseeno presadim in pustim v kuhinji, da mi rdeči cvetovi ne kvarijo barvne palete spalnice.

Oprosti, morda s tabo nisem bila povsem iskrena. Ko me ne slišiš, ponavljam tvoje stavke in besede, da vidim, kako zvenijo iz mojih ust. Včasih jih preoblikujem, kot da so narejeni iz gline, ki bo preoblikovala tudi tebe. Poskušam te preoblikovati tako, da bi me morda lahko ljubil. Poskušam te preoblikovati tako, da bi te morda lahko ljubila.

Dovolj te poznam, da vem – si tiste vrste človek, ki na svoj rojstni dan, takrat ko drugi pojejo vse najboljše, krili z rokami in se pretvarja, da jim dirigira, in prepeva najglasneje od vseh. Nikoli nisem marala teh ljudi. Sem tiste vrste človek, ki si v zadregi zakriva oči in se zadržano smehlja in z nerodnimi gestami moleduje, naj nehajo. Zvečer, ko sediva ob Seni in se mimo naju vozijo potniške ladje, polne opitih ameriških turistov, ki vpijejo in mahajo ljudem na bregu, vpiješ nazaj in zadovoljno vračaš pozdrave, kar me spravlja v tako zadrego, da me boli prsni koš. To je še en razlog, zakaj te ne bi nikoli zares ljubila.

Nikoli ti nisem povedala, da sem pesem La Bohème Charlesa Aznavourja na skrivaj določila za najino. Ker se je predvajala v tistem temačnem baru, za katerega si vztrajno trdil, da je vanj zahajal Jim Morrison, čeprav za to ni slišal nihče drug. Svojim prijateljem za omizjem si vzneseno razlagal nekaj o nacizmu in verjetno sploh nisi zaznal glasbe, ki se je tiho predvajala v ozadju. Verjetno nisi zaznal niti, da si me takrat pod mizo nežno pobožal po stegnu in stisnil mojo dlan. Nikoli ti ne bom povedala, da sem to pesem mesece kasneje slišala na radiu, ko sem z avtom obtičala v ljubljanski gneči in zamenjala postajo.

Oprosti, morda s tabo nisem bila povsem iskrena. Ne znava se dotikati brez napak. Tvoj jezik je poln ostrih robov in neizgovorjenih besed, ki se mi zarivajo v kožo. Moj jezik je mehak, a ne dovolj nežen, da bi te umiril. Ko se pogovarjava, nisva nikoli zares usklajena, kot dve radijski frekvenci, ki se nikoli ne ujameta v isto melodijo. Medtem ko spiš, brskam po Tindru. Medtem ko spim, si na Instagramu dopisuješ z neko glasbenico, ki je menda nesrečno poročena, kot mi zatrjuješ, ko te opozorim na dvomljivo početje. Eros pač obstaja brez etosa.

Oprostim ti, da z mano nisi bil povsem iskren. Tvoje skrivnosti niso zakopane tako globoko kot moje, a so težje, zapisane v starodavnem jeziku tvojih mezopotamskih prednikov, in jaz se nisem nikoli potrudila, da bi jih razvozlala. Ko tvoje hrapave dlani drsijo čezme, so tvoji prsti pretežki – vajeni rezati steklo, a moja koža želi, da jo bereš, ne preoblikuješ. Vem, da nikoli ne boš razumel vsebine mojega neznanega telesa. Nikoli ti ne bom povedala, da sem tisto jutro, ko sem se zadnjič zbudila v tvoji postelji, odprla hladilnik in v njem zagledala tetrapak riževega mleka. Še dobro, da ne veš, kako zelo sem sovražila tvojo vodeno ameriško kavo. Nikoli ti ne bom povedala, da sem tisto jutro stala v tvojem ateljeju in potisnila košček razrezanega stekla čisto na rob delovne mize, tako daleč, da bi ob naslednjem tresljaju lahko padel na tla in se razbil. Nikoli mi ne boš povedal, če se je to tudi zgodilo.

***

Utemeljitev nagrade 

Zgodba Vsebina neznanega telesa izstopa kot redko natančen portret intimnosti, ki presega motive ljubezenskega razmerja in se razvije v študijo o identiteti, bližini in prikritih mehanizmih čustvenega razkrajanja. Avtorica gradi pripoved na ponavljajočem se refrenu neiskrenosti, ki deluje kot ritmična hrbtenica besedila: vsak »morda s tabo nisem bila povsem iskrena« ni le priznanje, ampak metoda razplastitve, postopnega lupljenja notranjega sveta, v katerem se drobni vsakdani razkrijejo kot pomenljive razpoke.

Zgodbo zaznamuje izjemna občutljivost za detajl: predmeti, vonji, vsakdanje telesne prakse in premiki v prostoru niso zgolj dekor, temveč nosilci pomena. Rezanje stekla, voskanje kože, pomeščanje knjig in igranje z imaginarnimi scenariji sestavljajo simbolni register, ki bralca vodi k razumevanju protagonistkinega občutka neujemanja. Steklo se pojavlja kot ključna metafora – trdo, rezko, a hkrati prosojno – in uteleša željo po preoblikovanju sebe in drugega. Avtorica v tem motivu subtilno razkriva paradoks odnosa: protagonistka hrepeni po tem, da bi bila »sestavljena« v celoto, hkrati pa sama razstavlja, prestavlja in drobi. Ta dvojnost je izpisana z redko močjo introspekcije.

Velika odlika zgodbe je psihološka kompleksnost. Pripovedovalka ni idealna opazovalka, temveč oseba z napakami, protislovji in tiho agresivnostjo. Ravno ta neolepšanost ji daje verodostojnost. Avtorica se izogne sentimentalnosti, namesto nje pa ustvari atmosfero, ki zaostri vsak trenutek intimnosti. Zgodba se spretno dotika tem sodobne partnerske dinamike – nevidnega dela ženskega telesa, kulturnih razlik, nerazrešenih pričakovanj in subtilnih razmerij moči – vendar ne postane pamflet. Aktualnost je vtkana v samo tkivo pripovedi, v izbiro gest, predmetov in emocionalnih nians.

Jezik zgodbe je eleganten, a ne pretenciozen; ritmičen, a ne dekorativen. Avtorica vodi prizore z izjemnim občutkom za atmosfero, menjaje med ostrimi, kratkimi rezi in zadržanimi, meditativnimi odstavki. Odmik med izrečenim in zamišljenim ustvarja napetost, ki ne popusti do konca. Zaključni prizor – riževo mleko v hladilniku in košček stekla, potisnjen na rob delovne mize – je mojstrovina minimalizma: nevsiljiv, a nabit s pomenom, odprt, a emocionalno zaokrožen.

Zgodba si zasluži nagrado, ker združuje preciznost psihološkega opazovanja, simbolno rafiniranost in izjemno slogovno suverenost. To je glas, ki razume sodobno intimo v njeni krhkosti in nerazrešljivosti. Glas, ki se mu verjame – in ki ostane z bralcem še dolgo po tem, ko se košček stekla že morda razbije ali pa ostane na robu, tam, kjer ga je pustila protagonistka.

Člani žirije dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar

***

Nagrajenka pa se zahvaljuje in nam maha iz Pariza: