Še vedno rumena

Pariz se februarja pretvarja, da še ni utrujen od zime. Ko stopiš iz metro postaje v šestnajstem okrožju, diši po kovini in mokrem kamnu. Zjutraj je moralo deževati. Svetloba je nizka, vodoravna, in ljudje hodijo hitreje. Če jih opazuješ dovolj dolgo se ti zdi, da pospešujejo z željo, da bi se izognili lastnim sencam. Da ne bi izstopala, se ujamem v njihov ritem in jim sledim.

Na vogalu ulice je cvetličarna, ki je videti, kot da se je zmotila v letnem času. Zid je izginil pod preobiljem barv; napis nad vrati je skoraj neberljiv, zadušen pod slapom tulipanov, ranunkul in vrtnic, ki silijo čez rob, kakor da bi želele pobegniti na pločnik. V izložbi gori rumena. Ni sramežljiva, ni pastelna. Kliče po pozornosti. Mimoza.

Drobne puhasto okrogle krogle, zbrane v šop, ki se trese že ob najmanjšem premiku zraka. Krhka cvetlica, ki terja pozornost. Na koga me spominja?

Rumene nikoli nisem marala. Zdela se mi je vsiljiva, kot da se izdaja za toplino, ki je v resnici ni. Kliče, a ne pove ničesar. Govori, a zveni votlo. Preveč obljublja. Prehitro se razkrije.

Zato se presenetim, ko vstopim v kliše cvetličarno, in kupim mimozo. Ne vem če zato, ker je bil včeraj osmi marec in bi se spodobilo, ali zato ker bi mi jo moral nekdo prinesti, a je pozabil. Morda jo kupim preprosto zato, ker je februar, in imam občutek, da tudi v meni nekaj prezgodaj cveti.

Ljudje na tržnici pravijo, da mimoza ni evropska, da je prišla iz Avstralije in se tukaj razbohotila, kot da ji nihče nikoli ni povedal, da je tujka. To izrečejo z rahlim pridihom suma, skoraj pokroviteljsko, kakor da ji to poreklo nekaj vzame. Kot da ima vrednost samo tisto, kar je domače, preverjeno, zavarovano z izročilom. Govorijo o “našem”, čeprav nihče zares ne zna razložiti, kje se to naše začne in kje se konča. Meje so porozne, a vztrajamo pri njihovem obrisu. Spominjajo na igro Zemljo krast na šolskem igrišču, le da so pravila v odraslem svetu ostrejša. Manj plastike, več betona; manj krednih črt, več bodeče žice, več zaprtih prehodov, več orožja, ki presega domišljijo. Kar naenkrat so mi tulipani in vrtnice grdi, mimoza postaja lepša.

V Italiji osmega marca ženskam podarjajo mimozo. Tradicija, ki je nastala med vojno.

Po vojni ni bilo veliko izbire, mimoza pa je bila dostopna, sezonska, skoraj razkošno rumena sredi pomanjkanja. Mama je imela sedemnajst let, ko se je vojna v Jugoslaviji končala. O tem času nikoli ni govorila z natančnostjo; le z zadržano ekonomijo besed. Neko poletje v Istri, ko sva sedeli na klopi pred hišo in je zrak dišal po soli in borovcih, je mimogrede rekla, da so morale ženske takrat prehitro odrasti. Kot drevesa, ki jih obrežejo, še preden razumejo lastno smer rasti. V tistem stavku ni bilo patetike, samo utrujen realizem. Nikoli ni dobila rože za to.

Zdaj držim v rokah šop, ki cveti sredi zime, in mislim nanjo. Na generacijo deklet, ki niso imele časa za negotovost. Nekatere stvari zacvetijo prezgodaj. In ravno zato ne trajajo dolgo.

Plašč zdrsne z mojih ramen skoraj z olajšanjem. Zunaj z neko silo vame posveti sonce, ki je premočno za ta čas. Zelen plašč težak od vlage, pod njim koža pregreta od hoje. Vržen na klop deluje kot nekaj odvečnega, kot plast, ki sem jo nosila predolgo. Sedem na stičišču dveh ulic, katerih imen si ne zapomnim. Takšna križišča obstajajo zato, da na njih za trenutek obstaneš in potem nadaljuješ, ne da bi komu ostal v spominu.

Pete me bolijo. Čevlji so za pol številke premajhni. Kupila sem jih, ker so bili znižani in ker so v ogledalu delovali pravilno. Urejeni. Primerni za pisarniško pripravništvo. Moja stopala zdaj pulzirajo in me opozarjajo, da se telo ne pogaja z estetiko.

Šop mimoze položim poleg sebe. Golobi hodijo v krogu. Ne vem ali se igrajo neko igro. Morda plešejo. Verjetno samo pobirajo drobtine. Eden se mi približa in nagne glavo. Opazuje me z enim očesom, brez zanimanja, skoraj z dolgčasom. Res sem dolgočasna. Nič posebna, ena od tisočih ki so se danes posedli na to klopco, in premišljevali o cvetlicah in njihovih zgodbah.

Še golob si ne vzame časa zame. Samo zabeleži me in gre naprej

Približam obraz k cvetju.

Vonj je sladek. Preveč sladek. Ne diši po lahkotni pomladi, temveč po nečem gostem, skoraj težkem. Z vonjem slišim obljubo, besedo, ki jo je nekdo izustil, še preden je razumel njen domet.

In takrat nisem več tukaj.

Sem v kuhinji, ki je bila vedno nekoliko premajhna. Okno rosno, radiator šumi. Na mizi emajlirana skleda z rumenimi jabolki, ki dišijo po kleti. Mama stoji ob štedilniku, z zavihanimi rokavi. Reže kruh. Prizor je obreden. Na polici nad njo stoji majhna vaza. Ne z mimozo – te nikoli nismo imeli – ampak z vejico nečesa rumenega, prehitro odrezanega z vrta.

Takrat še nisem razumela, da si moraš nekatere praznike izmisliti sama. Ker jih nihče drug ne bo. Rumene rože v kuhinji. Torta brez imena.

Oče je bil tiste dni vedno v službi. Če ne telesno, pa z mislijo. Njegova odsotnost je imela več oblik in vse so bile prepričljive. Možno je, da je res pozabil datum. Možno je tudi, da si ga ni želel zapomniti.

8. marec.

Mama je rekla, da ji je vseeno. Da so prazniki kulisa, poceni scenografija za ljudi, ki potrebujejo dokaz, da so ljubljeni. Trdila je, da se v takšnih predstavah ne znajde, da ne zna igrati hvaležnosti za nekaj, kar bi moralo biti samoumevno. Govorila je trdno, strogo, brez razpoke v glasu.

Toda na polici je vseeno stala tista vejica rumenega cvetja. Previdno postavljena. Ne razkošna, ne slavnostna. Samo prisotna.

Morda je bila mimoza.

Morda je bila.

Jaz pa sem bila še premajhna, da bi jo prepoznala.

Vonj cvetlice me vrne nazaj na klop. Golobi se razletijo, nekdo zaloputne vrata avtomobila. Svetloba je še vedno nizka, vodoravna. Pete me še vedno bolijo.

Mimozo primem trdneje. Njene drobne krogle se tresejo v vetru, a se ne razpadejo. Morda prezgodnje cvetenje ni napaka. Morda je to pogum. Cveteti, še preden si prepričan, da je varno.

Spet jo povoham.

Diši drugače. Ostro. Bolj suho. Ne spusti me več nazaj v kuhinjo. Ne vidim mame brez gub, brez utrujenih rok, ki nad vrelo juho z gibom zapestja oblikujejo grisove cmoke. Ne slišim več žlice ob robu lonca. Vonj me ne odnese. Ostane tukaj. V meni.

Zdaj je samo sladek. In že malo prazen.

Mimoza se mi nenadoma zdi lačna. Stebla so tanka, napeta, skoraj žilava. Cvetovi razkošni, puhasti, samozavestni. A brez vode? Koliko časa še? V roki deluje trdna. Vem pa, kako hitro se razsuje. Dovolj je en dan brez kozarca. Dovolj je toplota radiatorja.

Vstanem. Pete me zarežejo, ko stopim na pločnik. Sonce je previsoko za februar, neusmiljeno, brez romantike. Ljudje hodijo mimo, nihče ne pogleda v roke, v rumeno, ki jo nosim.

Na poti domov me ustavi sosedov muc. Vrnil se je po svoji nočni turneji – razmršen, z rahlo umazanim gobcem. Običajno gre mimo mene, danes pa se ustavi. Dvigne glavo. Njegov pogled ni mehak. Ocenjuje.

Približa se cvetju. Povohne. Z repom počasi zaniha, kot bi tehtal odločitev. Potem me pogleda. Dolgo. Skoraj očitajoče. Kot bi mi hotel reči: če že nosiš nekaj živega, ga vzdržuj pri življenju.

Doma ji odrežem stebla. Kozarec napolnim do roba. Rumena se razpre po kuhinji, razlije se čez mizo, čez okensko polico, čez moje roke. Osmi marec. Kot bi bil vsak dan.

Četrti dan je cvetlica še vedno rumena.

Samo vonj je zbledel.

Kot nekatere obljube.