Še nekaj ur in leto 2013 bo za nami. Upamo, da je bilo do vas milostno in vam je ponudilo veliko trenutkov sreče, navdiha, spokoja in miru. In da ste te trenutke – če vam jih življenje na pot ni prineslo samo – našli vsaj v umetnosti, ki vas je obdajala.
Katere knjige so zaznamovale naše sodelavke in sodelavce? Ob kakšni glasbi so se prepuščali čustvom? Kateri filmi so jih nagovorili? Nekaj odgovorov in namigov lahko najdete spodaj.
Ime in priimek: Gabriela Babnik
Poklic: Pisateljica in kritičarka
Knjiga leta: Verjetno kar roman Chimamande Ngozi Adichie – Americanah, saj se skušam prevajalsko prebiti skozenj. Po srcu bi sicer izbrala Aleksandra Hemona Moje življenje ali Avtobiografijo Ranickega ali Doris Lessing Moje življenje (same avtobiografije!).
Film leta: Lahko bi bilo kaj modernejšega, vendar me je že lani zaznamoval film Looking for Langston.
Predstava leta: Ker sem nekoliko pod vtisom nespečnega mesta, naj rečem, da prizori s podzemne. Dva moška, eden latino, drugi temnopolt, sta se nekaj časa strastno poljubljala. Nato je latino zadnji hip skočil na vlak, si smeje prigovarjal “Don’t worry, don’t worry”, nato pa si nataknil slušalke in začel migati z zadnjico, z rokama in sploh celim telesom. Čez čas je stopil do vrat, da bi lažje razločil svojo plesočo silhueto. Čeprav se mi je zdelo, da je NY mesto, kjer lahko postaneš to, kar si želiš, sem iz pogledov sopotnikov razbrala, da temu ni čisto tako.
Koncert leta: Električni kitari, ki sem jo zališala na podzemni, verjetno ne bi mogla reči koncert, pa me je vseeno presunilo njeno milo zvenenje. Morda je svoje opravil tudi kontrast z masovnostjo, z blagovnostjo mesta, v katerem je tisti starec sedel na tleh in se sklanjal nad svojo ljubico.
Razstava leta: Fotografska razstava Expanding the Walls: Making Connections between Photography, History and Community, znotraj nje pa Deana Lawson s svojim vpisovanjem intimnega, nasilnega, erotičnega v temnopolto žensko telo.
Spoznanje leta: Da se razpuščam, da postajam lena in da si v prihodnosti želim imeti mačko.
Opis leta: Hektično, vendar sem si v njem priborila nekatere stvari. Kot je na primer večje stanovanje, kot je na primer to, da sem nekaterim ljudem, ki so me že nekaj časa izkoriščali, znala pogledati v obraz in jim reči ne. Toda po drugi strani sem sklenila tudi nova, neprecenljiva prijateljstva.
Ime in priimek: Manca G. Renko
Poklic: Trudim se postati zgodovinarka. Spotoma počnem še kaj drugega.
Knjiga leta: Rusko-slovenski odnosi v dokumentih (12. stol.-1914). Na moji pisalni mizi je bila več kot pol leta 2013. Še vedno se nisem prebila do konca.
Film leta: Neskončna lepota (La grande bellezza, r. Paolo Sorrentino). Zaton Zahoda še nikoli ni bil tako fotogeničen.
Predstava leta: Bertolt Brecht: Mati (SNG Drama Ljubljana, r. Sebastijan Horvat). Čas je za učne komade!
Koncert leta: Old Ideas, Leonard Cohen v Stožicah. Edini koncert, na katerem bi lahko jokala. No, morda malo tudi sem.
Razstava leta: Bosch Bruegel Rubens Rembrandt v dunajski Albertini. Stare ljubezni ne zarjavijo.
Spoznanje leta: Prosto po Jepu Gambardellu iz zgoraj omenjenega filma Neskončna lepota: Per me la mattina è un oggetto sconosciuto; zame je jutro neznani predmet.
Življenje je dovolj naporno že brez jutranje budilke.
Opis leta 2013: Prav lahko se zgodi, da bom nekoč rekla, da je bilo to najboljše leto mojega življenja.
Ime in priimek: Aljoša Harlamov
Poklic: Prekerni delavec v kulturi, doktorand slovenistike.
Knjiga leta: Pravzaprav tri. George Orwell: Pot v Wigan (Študentska založba 2013), Srečko Kosovel: Zbrana dela (Študentska založba 2013) in Karl Marx: Kapital I (Založba Sophia, 2012). Lahko pa jih berete skupaj in/ali naenkrat. Odlično grejo tudi z rdečim vinom.
Film leta: Letos gledal odločno premalo. Najbolj pa se mi je v spomin vtisnil Vinterbergov Lov (2012). Ni ravno Praznovanje, ima pa Madsa Mikkelsena.
Predstava leta: Bil sem mogoče na dveh? Od teh Najstarejša obrt (MGP) z zvezdniškim ženskim ansamblom.
Koncert leta: Letos žal zgolj na domačih; nekako zamudil psihedelične Tame Impala. Ampak N’tokov avgusta na Ptuju je bil top šit. Ne zaradi publike, da se razumemo.
Razstava leta: Nedvomno Veliki črni bik, koga kličeš? Mita Gegiča in Tine Dobrajc. Poetično, primarno in noro.
Spoznanje leta: Da sem premalo sodobnega bral, videl premalo filmov in predstav, bil na premalo koncertih in razstavah, da bi zadovoljivo rešil tak vprašalnik.
Opis leta 2013: Letos sem bil star trideset. Jep.
Ime in priimek: Matjaž Juren – Zaza
Poklic: Chillex »artist«, fejsič bojevnik.
Knjiga leta: The Disaster Artist, Greg Sestero & Tom Bisell.
Film leta: Spring Breakers. Spriiiing braaaayk skuuuuus!
Predstava leta: Kolebam med tretjim kanalom nacionalne televizije in duelom Aljoša Bagola vs. N’toko.
Koncert leta: Dobesedno sem zamudil edina koncerta, na katera sem si letos res želel (Mancheva turneja po Sloveniji in predstavitev nove plošče Challe Salleta v ljubljanskem Nebotičniku), basla.
Razstava leta: Lumpenproletarski kmetuzelj kot sem, se mi zdi, da letos nisem šel na nobeno razstavo razen na cikel mladih ustvarjalcev v Kinu Šiška, ki ga vodi frendica Lara Plavčak. Pridte tud vi kej! Lara, najem me za hype mana?
Spoznanje leta: Še vedno je enako. Enkrat sem ga prebral na tisti strani v Mladini, na kateri se vsak teden pojavi kakšen kulski, hip človek s svojo maksimo. Gre pa takole: »Življenje je potovanje.«
Opis leta 2013: Dovolite, da si za opis usranega leta 2013 sposodim tujerodne, a večne verze gospoda športnega direktorja Zdravka Mamića: »Ne znaš se ni oprat! Zmazan si! Prljav! Smrdiš! Neškolovan! I lažeš!«
Ime in priimek: Nataša Kramberger
Poklic: s.p. v kulturi
Knjiga leta: Italo Calvino – Sono nato in America, Iztok pravi, da mora bit človek malo nor, da se ga dotakne zbirka intervjujev z enim in istim človekom, po vrhu že mrtvim, ampak kaj hočemo, Iris Hanika – Das Eigentliche, za humor je treba imeti veliko srce, isto velja za pogum: Maruša Krese – Da me je strah?, najbolj pa sem se razveselila Jesihovih Svojih iger, ki sem jih dobila v dar pred kratkim, in enih parih fajnih, opogumljajočih prvencev, ki smo jih v Sloveniji dobili v letošnjem letu.
Film leta: Paolo Sorrentino – Neskončna lepota
Predstava leta: Naoko Tanaka – Die Scheinwerferin (vsakič, ko jo vidim, jokam, nazadnje letos na zasebni generalki v Berlinu pred italijansko in francosko turnejo), Marco Paolini – Fén (tudi jokala, ampak drugače, kar Naoko naredi brez besed in s svetlobo, naredi Paolini s točno pravim tekstom), Jernej Lorenci in SNG Drama – Ponorela lokomotiva (videla z zamudo, a zaradi brezčasnosti šteje trojno)
Koncert leta: zborovsko petje na poletnih protestih v Tuniziji – Bandiera rossa v arabščini – nepozabno.
Razstava leta: George Widener – secret universe IV (Hamburger Bahnhof, Berlin); to je bila pa taka lepota, da sem še dolgo potem hodila naokoli kot mesečnik.
Spoznanje leta: Ej, kolko dela je od setve do žetve ajde! Da o kaši sploh ne razpravljamo!
Opis leta 2013: Težko ko pes, ampak smo gusarji, al nismo?! Sploh pa se ti na koncu, izza ovinka in v zadnjem trenutku, vse kolosalno postavi na glavo. In kaj potem?
Ime in priimek: Katja Perat
Poklic: Državna uradnica
Knjiga leta: Autobiography, Morrissey
Film leta: Razredni sovražnik. Delno zato, ker je edini film z letnico 2013, za katerega se iz glave lahko spomnim, da sem ga videla, delno pa tudi zato, ker je vsakič, ko slovenski film ne razočara, to vredno posebej poudariti.
Predstava leta: Ker sem slaba oseba, sem bila letos v gledališču samo enkrat. Gledala sem Lorencijevega Othella v MGL-ju in na žalost mi ni bil všeč. Še vedno malo obžalujem, da sem zgrešila Mati korajžo v izvedbi Kud Ljuda-a, saj so se imeli po fotografijah sodeč res lepo.
Koncert leta: Blixa Bargeld in Teho Teardo sta v Kinu Šiška predstavljala skupni projekt Still Smiling. Čeprav z skoraj osemintridesetimi stopinjami telesne temperature (ali morda ravno zato), sem skoraj umrla od lepega.
Razstava leta: Ne vem če šteje, a v najvišjem nadstropju Sokos Viru hotela v Talinu imajo prvovrsten muzej KGB. Pravzaprav vse skupaj ni nič posebnega, samo nekaj sob, v katerih je bil pred padcem železne zavese štab, v njih pa populjene žice, zapuščeni telefoni in cigareti v pepelnikih, za katere vodičke rade zagotavljajo, da so avtentični. Vem, da ne razstavljajo umetnosti, ampak osebno včasih rajši plačam vstopnino za to, da si izposlujem pogled v zgodovino.
Spoznanje leta: Osem ur za računalnikom v državni upravi traja dlje kot osem ur za računalnikom doma.
Opis leta 2013: Začelo se je, trajalo in se končalo.
Ime in priimek: Ana Schnabl
Poklic: Pripadam generaciji, ki nima poklica, ima pa veščine.
Knjiga leta: Stoner, John Williams. Knjigo so ignorirali približno 50 let, zato bi se osebno zahvalila založbi New York Review Books Classics, ki jo je privlekla iz pozabe in jo znova izdala leta 2006. Zahvaljujem se tudi prijateljici Manci, ki me je opozorila nanjo. Roman mi veliko pomeni, ker na izjemno čist in natančen način spregovori o tem, kakšna je razlika med žalostjo, v katero se rodimo, in žalostjo, v kateri umremo.
Film leta: Ga ni. Najprej zato, ker sem pogledala bistveno manj filmov kot v letih poprej, potem pa tudi zato, ker me nič ni pretirano navdusilo. Še najbližje bi bil The Master.
Predstava leta: Do neke točke Drugi sočasno Matije Ferlina, potem pa sem v začetku oktobra na sprehodu prvič doživela prelet divjih gosi in se mi je zares zlomilo srce.
Koncert leta: Lahko bi bili Bohren und der Club of Gore v Oslu, pa sem na tisti dan na žalost zbolela. Lahko bi bili Gus Gus v Oslu, pa sem pozabila kupiti karto in ostala pred vrati. Tako da je tudi ta kategorija brez praporščaka. Se je pa zgodil izjemno dober rejv z Blawanom v organizaciji ekipe Elements v začetku junija.
Razstava leta: Shunga v British Museumu! Japonci so najboljše scenarije za porniče že napisali. Plus, najboljši komentar enega od umetnikov shunge: “Seveda je bilo treba z velikostjo ‘stvari’ malo pretiravati, ker sicer ne bi imeli česa prikazati.”
Spoznanje leta: Da si moram bolj intenzivno prizadevati za blagost do sebe in do drugih.
Opis leta 2013: Čaj, kavo, metek v glavo?
Ime in priimek: Anja Strajnar
Poklic: Lektorica tako (učiteljica slovenščine za tujce) in lektorica tako (tista, ki teži za vejice in velike začetnice).
Knjiga leta: Ayn Rand, Izvir. Sicer knjig, daljših od 400 strani, načeloma iz praktičnih razlogov ne berem (bolijo roke in boli nos, če malo “zakinkaš” in ti knjiga pade na obraz), ampak tale je bila pa vseeno vredna tveganja.
Film leta: Vsaj enkrat letno obnovim svoje poznavanje filmov Woodyja Allena in vsakič znova to postanejo moji filmi leta.
Predstava leta: Sončni zahodi na Fuerteventuri. Namig: spomnite se februarja v Sloveniji.
Koncert leta: Jazz koncert v Smallsu v New Yorku – pojma nimam, kdo je igral (bil je jazz kvartet, to že), ampak žgali so ga kot norci in samo želela sem si, da se ta koncert ne bi nikoli končal.
Razstava leta: Vse pohvale arhitektom, ki so razstavili čudovite nebotičnike po Manhattnu. Pogled s Top of the Rock ob sončnem zahodu je vreden milijon dolarjev in ga letos ne potolče prav nobena druga razstava.
Spoznanje leta: Ljudem je treba povedati, da nečesa ne delajo dobro ali da z nečim nisi zadovoljen. Direktno, spoštljivo in z nasmehom.
Opis leta 2013: Od besed k dejanjem. Velikokrat naporno početje, ki zahteva tudi jajca, se pa na dolgi rok splača.
Ime in priimek: Danaja Vegelj
Poklic: Novinarka. Poslovna ženska (tako piše na službeni vizitki). Deklica za vse (taka je resničnost).
Knjiga leta: Želim si, da bi lahko napisala kaj z letnico 2013, ampak v resnici se me je (spet) najbolj dotknil Franzen s How to be alone, zbirko esejev, ki je izšla leta 2002. Verjetno zato, ker mu je v eni knjigi uspelo obračunati z družino, cigaretami, poštnim sistemom in depresivnim realizmom hkrati.
Film leta: Adelino življenje, ne toliko zaradi vsebine, na vrhu seznama se je znašel zaradi metodologije. Preden sem videla film, sem namreč prebrala intervju z glavnima igralkama, kjer sta enoglasno izjavili, da nikoli več ne bosta delali s Kechichejem. Ko sem videla film, mi je postalo jasno, da noben igralec – naj bo še tako dober – ne more zaigrati tistih solz. Tisto so bile prave solze.
Predstava leta: The Black Rider v berlinski Schaubuhne. Zaradi scenografije in tehničnih malenkosti. In zaradi Williama S. Borroughsa.
Koncert leta: Verjetno Tindersticks. Če jih ne bi imela posebej rada, ne bi že tretjič v dveh letih tvegala napada melanholije.
Razstava leta: Azzedine Alaïa v Parizu. Ker zmeraj znova dokaže, da moda ni promocija, ampak obrt.
Spoznanje leta: Vse bo v redu.
Opis leta 2013: Kratko, ali slatko.
Ime in priimek: Uroš Zupan
.jpg)
Poklic: Rokodelec in neposredni proizvajalec v tovarni Besede in stavki, občasno verzi
Knjiga leta: Ne padam na novosti. Obstaja ogromno odličnih knjig, ki so izšle v preteklosti in jih še nisem prebral in jih verjetno tudi nikoli ne bom. Letos; Vasilij Grossman – Življenje in usoda (XX. stoletje, 1995). Prepovedana v Sovjetski zvezi. Pretihotapljena na Zahod. Izšla v Švici 20 let po nastanku in seveda tudi po pisateljevi smrti. Veliki roman dvajsetega stoletja in verjetno tudi najboljša knjiga o drugi svetovni vojni. Ekvivalent Tolstojevi Vojni in miru za minulo stoletje.
Film leta: Searching For Sugar Man – Malik Bendjelloul. Dokumentarec o skoraj detektivskem iskanju folk pevca Rodrigueza, ki je na začetku sedemdesetih izdal dve plošči (Cold Fact in Coming From Reality), ki so ju kritiki hvalili in primerjali z Dylanom, a so se prodale v šestih primerkih. Potem je izginil. Delal kot gradbinec, diplomiral iz filozofije. Postal v JAR super zvezda in njegova prva plošča soundtrack življenja mnogih Južnoafričanov. Drugod ni nihče vedel zanj. Temeljno vprašanje: zakaj je nekaj odkrito in uspe in zakaj nekaj drugega, ki ima podobno, ali pa še večjo kvaliteto, pade v obskurnost? Rodriguez je danes svetovno slaven. Tudi film je dobil oskarja. Nick Drake, s podobno zgodbo, je tudi svetovno slaven, a na žalost že štirideset let mrtev.
Predstava leta: Z gledališčem nisem na ti. Do njega sem več kot ignorantski. Videl samo dve predstavi: nastop hčerke v vrtcu – Živali iščejo sonce in mojega sina v šoli – 3.b se predstavi. Delal bi jima krivico, če bi se odločil, le za eno.
Koncert leta: Tame Impala, Kino Šiška. Njihova druga plošča: Lonerism je bila lani plošča leta. Psihedelija par excellence. Redko se dogaja, da bendi k nam prihajajo v obdobju svoje polne moči. To se je z Avstralci zgodilo. Ko sem bil na koncertu, sem imel občutek, da sem v časovni kapsuli, in da smo se preselili v San Francisco leta 1967, v znamenito dvorano Fillmore Weast, in da bo promotor Bill Graham tisti večer napovedal vsaj še: Jefferson Airplane, Quicksilver Messenger Service in meni posebno ljube – The Grateful Dead.
Razstava leta: Marko Jakše na Gospodarskem razstavišču. Magično, zabavno, ironično, smešno, polno domišljije. In spet isto vprašanje: zakaj je nekaj odkrito in uspe (govorim seveda o svetovnem merilu, tja Jakše tudi spada) in zakaj nekdaj drugega, ki ima podobno ali pa še večjo kvaliteto, pade v obskurnost?
Spoznanje leta: Nekaj v stilu vprašanj iz Frischevih Dnevnikov: ali mislite, da ste vsako leto pametnejši? Odgovor: Nikakor ne in že dolga leta ne, če sploh kdaj.
Opis leta 2013: Hip, ki se krajša.
