Ruska agresija na Ukrajino je pretresla svet. Da bi malce bolje razumeli kulturo in družbo Ukrajine, smo pobrskali po knjižnih policah in našli nekaj leposlovnih in drugih knjig, ki prihajajo iz tega prostora (niso pa nujno tudi del ukrajinske književnosti). Ni jih veliko. Morda bo aktualno dogajanje spodbudilo slovenske založnike, da bodo bralcem postregli s še kakšnim prevodom na to temo.
Serhij Žadan: Vorošilovgrad (Beletrina, 2018, prevod Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej)
Gre za roman ukrajinskega literarnega zvezdnika, ki je postavljen v provinciralno, industrijsko območje Donbasa, prav tja, kjer se ta hip odvijajo najhujši spopadi med ukrajinsko in rusko vojsko. Delo označujejo kot mešanico postsocialističnega magičnega realizma ter postmodernega romana poti. Govori o Hermanu Koroljevu, ki nekega dne prejme klic, da je njegov brat, lastnik bencinske črpalke, skrivnostno izginil. Zato se vrne v mesto Vorošilovgrad, danes Lugansk, in stopi v svet, ki razpada in v katerem ni nobenih jasnih pravil, je poln gangsterjev, ilegalnih migrantov, duhov in drugih čudnih tipov. O političnem dogajanju ni govora, je pa roman odličen portret okolja, kjer se je generirala ukrajinska kriza.
Jurij Andruhovič: Moskoviada (Cankarjeva založba, 2018, prevod Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej)
Roman enega glavnih ukrajinskih pisateljev, tudi prenoviteljev ukrajinske literature, Jurija Andruhoviča, bralca popelje v Moskvo, »gnijoče srce napol živega imperija«, ki na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja poka po šivih. Železne zavese ni več, ostajajo pa napetosti med pripadniki različnih kultur in narodnosti, ki sobivajo v prestolnici. V tem svetu se znajde Ukrajinec Otto, študent literature. Andruhovičeva pripoved je groteskna in satirična, črnohumorna, dogajanje pa postane polno absurdnih preobratov, ki ponekod prehajajo že v magični realizem.
Andrij Ljubka: Karbid (Društvo slovenskih pisateljev, 2015, prevod Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej)
Dogajanje romana je postavljeno v leto 2015, ko v Ukrajini še vedno vsi govorijo o evromajdanu, v majhnem in revnem zakarpatskem mestu pa eden od prebivalcev, veliki patriot, ki ga kličejo Karbid, dobi idejo, da bi izkopal tunel v Slovaško, preko katerega bi vse Ukrajince spravil v Evropsko unijo. Roman se plete okoli ilegalne dejavnosti tihotapstva, prikazana pa je tudi skorumpiranost ukrajinske družbe. Pisanje Andrija Ljubke, ki je eden osrednjih mlajših ukrajinskih pisateljev, je duhovito, družbeno kritično, prežeto s satiro in grotesko.
Jurij Andruhovič: Dvanajst krogov (Cankarjeva založba, 2016, prevod Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej)
Roman Dvanajst krogov je mešanica različnih žanrov, od potopisa do ljubezenskega romana, znanstvene fantastike in groteske. Osrednji lik je avstrijski fotograf Karl Joseph Zumbrunnen, ki se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja večkrat poda na potovanje po Ukrajini. Postsovjetski kaos se mu zdi veliko bolj zanimiv kot dolgočasna in urejena Avstrija, še posebej, ker se zaljubi v svojo prevajalko. Nekje v karpatskih gorah doživi z naključno družbo razburljive trenutke, Ukrajino pa opazuje s pogosto neustrezne zahodnjaške perspektive. Roman skuša metaforično in konkretno odgovoriti tudi na to, kje je mesto Ukrajine v Evropi.
Andrej Kurkov: Piknik na ledu (Mladinska knjiga, 2007, prevod Lijana Dejak)
Andrej Kurkov je mednarodno najbolj znan ukrajinski pisatelj, velja za nekakšnega ukrajinskega Murakamija, se pa ob njem postavlja vprašanje, ali je lahko ukrajinski pisatelj tudi nekdo, ki piše v ruščini. Odgovor je da, kajti ruščina je materi jezik okoli tretjine Ukrajincev. Piknik na ledu je črnohumorna zgodba o poklicnem piscu nekrologov ljudem, ki so še živi. Ob njem živi pingvin, ki se po potrebi pojavlja tudi na pogrebih. Delo je prepleteno s posebnim humorjem, vsekakor pa je napeto, nenavadno in presenetljivo.
Svetlana Aleksijevič: Černobilska molitev: kronika prihodnosti (Modrijan, 2009, prevod Veronika Sorokin)
Svetlana Aleksijevič je beloruska Nobelova nagrajenka za literaturo, ima tudi ukrajinske korenine, piše pa v ruščini. Njena knjiga govori o največji ukrajinski oziroma sovjetski katastrofi, jedrski nesreči v nuklearki v Černobilu. Gre za polifono knjigo, avtorica je zbrala zgodbe ljudi, ki so bili tako ali drugače vpleteni v reševanje posledic nesreče ali pa so živeli v coni jedrske kontaminacije ter nekateri to tudi plačali z življenjem.Tisto, kar privlači, je poetični naboj, pa tudi metaforičnost, saj je Černobil tudi simbol konca neke dobe, komunizma. To ni knjiga o Černobilu, temveč o svetu Černobila, pravi avtorica.
Aleksij Pelipenko: Ukrajina joka (Mohorjeva družba, 2015, prevod Marijan Smolik)
V slovenščini je knjiga prvič izšla leta 1940, natisnila jo je Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Napisal jo je Aleksij Polipenko, nekdanji ukrajinski vojaški duhovnik, ki je po zlomu carske armade nekaj let skrbel za eno od župnij v Podolju. V njej opisuje boljševistična grozodejstva v Ukrajini v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, za osrednjo osebo pa si je izbral duhovnika Nikandra. Komunistični režim od njega zahteva, da državi izroči žito, pa tudi zlatnino in srebrnino, kar porodi krvavi upor.
Serhii Plokhy: Vrata Evrope (UMco, 2022, prevod Niki Neubauer)
Ta knjiga v slovenščini še ni izšla, izid je napovedan za junij. Njen avtor Serhii Plokhy (1957) je profesor ukrajinske zgodovine na Harvardski univerzi in direktor ukrajinskega raziskovalnega inštituta Harvard. Polje njegovega raziskovanja zajema intelektualno, kulturno in mednarodno zgodovino Vzhodne Evrope. Vrata Evrope je eminentna zgodovinska monografija iz leta 2021, opremljena tudi s kartografskim materialom, ki pregledno predstavi ukrajinsko preteklost vse do današnjih dni. Boj za njeno ozemeljsko integriteto in politično neodvisnost je (bil) dolg in mukotrpen, zato je sedanja invazija Rusije na njenih tleh samo eden v nizu dolgih bojev. Avtor vztrajno zagovarja misel, da je za razumevanje položaja te države nujno potrebno poznavanje njene preteklosti.
Isaak Babelj: Zgodbe iz Odese (Beletrina, 2019, prevod Sara Špelec)
Isaak Emanuilovič Babelj (1894) je bil rojen v Odesi, ne velja pa za ukrajinskega pisatelja, temveč za sovjetsko-ruskega avtorja z judovskimi koreninami. Kmalu po izidu prve zbirke kratkih zgodb Rdeča konjenica je dosegel svetovno slavo, ki se je z objavo Zgodb iz Odese samo še utrdila. Umrl je med stalinistično čistko. Zgodbe iz Odese nas vračajo v čas na začetku 20. stoletja, v judovski geto v tem mestu, ki nosi ime Moldovanka in ki mu kraljujejo tolpe banditov. Zgodbe se napajajo pri Svetem pismu, iz njih pa je razviden spopad med izvoljenim judovskim ljudstvom in rusko državo, ki je v pogromih uničevala civilizacijo bibličnega ljudstva.
Pripoved o minulih letih (Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015, prevod Aljaž Glaser)
Pripoved o minulih letih je najstarejše ohranjeno vzhodnoslovansko zgodovinsko besedilo, nastalo v začetku 12. stoletja, in predstavlja najpomembnejši zgodovinski vir za razumevanje srednjeveške zgodovine današnjih Belorusov, Rusov in Ukrajincev. Osredotoča se na pet vsebinskih sklopov: zgodnja zgodovina rodbine Rjurikovičev, bizantinsko-ruski diplomatski odnosi devetega in desetega stoletja, uradni sprejem krščanstva v Kijevski Rusiji, umor in svetništvo bratov Borisa in Gleba ter ustanovitev Kijevsko-pečerskega samostana.