Nela Malečkar: Tudi mačka Monika je preveč neopazno švignila mimo

Nela Malečkar je dvajset let urednikovala na Mladinski knjigi. Izdala je okoli 330 knjig, 15 na leto. Kakšno leto pa tudi več. Leta 2018 jo je Društvo slovenskih založnikov razglasilo za naj založnico. Ženska z izjemnim smislom za humor in nalezljivim smehom. Velika ljubiteljica mack, ki tudi vrtnari na Brkinih.

Pravkar so, že v času vaše upokojitve (Nela se je upokojila januarja), izšle štiri zelo različne knjige. Biografija Mile Kačič, roman Brine Svit, eseji Mance Košir in antologija pesmi Lojzeta Krakarja skupaj s fotografijami Voranca Vogla. Ta raznolikost ponazarja, kako ste urednikovali dvajset let. Kaj pomeni delati na toliko različnih knjigah istočasno? 

To pomeni, da v enem dnevu preklapljaš iz enega filma v drugega in med različnimi avtorji, ukvarjaš se z besedili v različnih fazah, ko potujejo od rokopisa do natisnjene knjige. Moje področje je bil izvirni knjižni program za odrasle, kar pomeni ogromno komunikacije z avtorji, veliko organizacijskega dela in usklajevanja, tudi birokratskih opravkov, kot so urejanje avtorskih pravic in pogodb, včasih pa je urednik tudi strelovod med zmožnostmi založbe in željami avtorjev. To, da je bil program tako raznovrsten, je posledica dejstva, da sem delala na tako veliki založbi, kot je Mladinska knjiga. Urejala sem od sedem do devet različnih zbirk, ki vključujejo leposlovje, esejistiko, publicistiko in memoristiko: Nova slovenska knjiga, Prvenci, Jubilejna, Ilustrirani pesniki, Kultura, Premiki, Spomini in izpovedi; zbirki Album in Ergo pa sta bili medtem ukinjeni. Štiri knjige, ki jih omenjate in so izšle na začetku letošnjega leta, so vsaka iz svoje zbirke, zato so tako raznovrstne že na pogled. Vsaka zbirka ima svojo celostno podobo.

Zbirke, ki ste jih urejali, so avtorsko vezane na slovenski literarni prostor. Gre za majhen prostor z ogromnim številom ustvarjalcev. Ne spomnim se, da bi kdaj izhajalo toliko knjig kot sedaj …

Res je. Če primerjam naklade iz leta 2005, ko sem prišla na založbo, z današnjimi, lahko rečem, da so se razpolovile. Hkrati pa se je podvojilo število knjig, ki letno izidejo. Urednik in drugi na založbi imajo torej še enkrat več dela, ker vsaka knjiga ne glede na naklado zahteva enako obravnavo. Se je pa povečala možnost izbire za bralce.

Tako kot v samopostrežnih trgovinah! Zdaj imaš tam pet metrov jogurtov, včasih je bil en sam, po mnenju nekaterih, ki so očitno preskočili to obdobje, pa sadnega jogurta sploh ni bilo.

Seveda, kapitalizem diktira čim večjo izbiro vsega. Ko je bilo knjig manj, so bile deležne večje pozornosti. Zdaj je marsikatera spregledana oziroma se mora veliko bolj boriti za pozornost. Ko sem začela delati na založbi, so v osrednjih dnevnih časopisih še obstajala poročila z novinarskih konferenc, na katerih so založniki predstavljali nova izvirna dela, besedam pisateljic in pisateljev je bilo namenjenega več prostora, bralci so lahko marsikaj izvedeli »iz prve roke«. Zdaj običajno samo še Slovenska tiskovna agencija napiše poročilo, ki ga drugi mediji povzamejo ali pa niti to ne. Informacije o izidih novih knjig postajajo nekaj obrobnega.

Pravite, da se je podvojilo število knjig. Ali lahko avtorji živijo od pisanja?

Redko kdo. Tudi Desa Muck, ki je ena najbolj priljubljenih pisateljic za otroke in mladino, dolga leta na prvem mestu po branosti v knjižnicah, bi najbrž težko preživela, če ne bi hkrati leta in leta pisala tudi kolumn, delala za gledališče in na televiziji. Kakor koli obrnemo, je slovenski knjižni trg, ki ga določa slovenski jezik, fizično premajhen, da bi avtorjem omogočal preživetje zgolj s pisanjem knjig.

Je politika založb tista, ki tudi vam narekuje, kako oblikujete program? Koliko so uredniki dolžni upoštevati smernice, ki jih določa založba? Koliko je urednik v tako veliki založbi, kot je Mladinska knjiga, sploh samostojen?

Tu gre za dvojno naravo založništva; na eni strani je to gospodarska dejavnost, ki mora preživeti znotraj ekonomskih zakonitosti, po drugi strani pa s tem, ko skrbi za nove izdaje in ponatise izvirnih ter prevedenih del, ki sestavljajo ozvezdje slovenske in svetovne književnosti, opravlja kulturno poslanstvo. Vodstvo založbe, ki povezuje oba vidika založništva, knjigotrškega in vsebinskega, pa načrtuje število izdaj znotraj posameznih zbirk za vsako leto posebej. V času mojega dela na Mladinski knjigi sem na primer naknadno »podedovala« zbirko Album, ki je v velikem formatu predstavljala pomembne osebnosti 20. stoletja. Med kovidom je nastala zbirka Ergo, ki naj bi hitro odreagirala na določeno temo in jo obravnavala v drobni knjižici. Zbirka Ergo je bila živa le tri leta, Album je izhajal petnajst let, ko pa so na založbi zaznali manjši interes bralcev, je sledila ukinitev ene in druge zbirke. To je torej področje, na katerega vpliva vodstvo založbe, o posameznih knjigah znotraj zbirk pa odloča urednik.

Vsi, ki beremo, izbiramo knjige po svojem kriteriju, okusu, naklonjenosti do pisca, žanra … Kaj pa urednica? Ali lahko urednica izbira po objektivnih kriterijih in s tem zataji svoje osebne preference?

Zelo težko, saj velja, da se subjektivnosti ne morejo izogniti niti tisti, ki delajo v znanstvenih laboratorijih, v katerih je vse izmerljivo. Gotovo obstaja subjektiven razlog, zakaj nekdo raziskuje ravno vpliv gama žarkov na razgradnjo lesa …V leposlovju pa ne obstajajo tehtnice ali metri, s katerimi bi objektivno merili in tehtali besedila. Čar je ravno v njihovi raznovrstnosti in izvirnosti. Na založbo prihaja veliko več besedil, kot je možnosti za objavo, marsikatera pa niso niti objavljiva, zato je selekcija nujna. Toda zaradi razvejanosti in različnih programskih profiliranosti založb ter različnih urednikov, torej zaradi različnih subjektivnosti, na koncu objektivno izide skoraj vse.

Vzemiva primer Stoner. Ko je besedilo izšlo, je bilo skoraj neopazno, odkrili so ga po skoraj pol stoletja in ga razglasili za najboljši roman vseh časov. Ali pa Ulikses. Ko je izšel, je tekst odstopal od takrat popularnih knjig – z notranjim monolog in drugačno zgodbo. Ima urednik možnost, pravico in dolžnost, da napove, kaj se bo s tekstom dogajalo v prihodnje, ker ve, da je prelomen, zgodovinski?

Vsaka knjiga ima svoje javno in skrivno življenje. Ker sem bila kot urednica bolj literarni »praktik« kot teoretik, nisem iskala prelomnih ali eksperimentalnih besedil, ki bi napovedovala novo literarno smer. Pravzaprav po modernizmu in postmodernizmu nismo zaznali nobenega -izma več.

Če odmislite vlogo urednice, kaj vas kot bralko literature prepriča in navduši?

Kot bralko me fascinirajo posamezni stavki, kako so ubesedene misli. Ko začnem uživati v posameznih stavkih in med vrsticami, ko pri sebi opazim, da začnem brati počasi in kakšen stavek preberem večkrat, je to zame bralski užitek.

Ali na urednika vpliva tudi popularnost določenega žanra? Zdaj so recimo zelo popularne kriminalke.

Ja, so tudi zelo promovirane in pod žarometi. Kar bi najbrž pomenilo, da bi morala kot urednica z lučjo naokoli iskati kriminalke, spodbujati avtorje … Ampak nisem.

Ne marate kriminalk?

Ne preveč. Čeprav sem kmalu po prvem valu popularnosti kriminalk, ki se je začel z Jezerom Tadeja Goloba, tudi sama imela v programu zelo uspešne politične srhljivke avtorice Mojce Širok. To se je zgodilo bolj ali manj po naključju, ker si je avtorica ob televizijskem poročanju in po pisanju publicističnih knjig zaželela razmaha domišljije in svobode, ki jo dopušča literarno ustvarjanje. V njenih kriminalkah glavni junak ni detektiv ali inšpektor, ki raziskuje umore, ampak so to celi segmenti družbe, kriminalisti, novinarji, politiki … In čeprav se njeno pisanje razlikuje od kriminalk klasičnega tipa, so jo bralci sprejeli z navdušenjem. Pogodba, prva knjiga iz trilogije Rim-Ljubljana-Bruselj, je v več ponatisih dosegla naklado deset tisoč izvodov.

Kako ste prihajali do tekstov? So vam jih pošiljali? Ste sami spodbujali pisateljice in pisatelje, naj pišejo?

Oboje. Večinoma pa besedila, sploh leposlovna, pošiljajo avtorji takrat, ko postavijo zadnjo piko.

V kurniku, kot je Slovenija, se skoraj vsi med seboj poznamo. Se je kdaj zgodilo, da vas je kdo opozoril na kakšen tekst? Besede »lobiral« si tukaj ne upam uporabiti, bila bi premočna.

Ja, to bi bila res premočna beseda glede na to, da honorarji znotraj založništva niso ravno bajni. V tem primeru gre bolj za priporočilo nekoga, ki je že uveljavljen avtor in zastavi pri uredniku toplo besedo za nekoga, ki se šele uveljavlja. To se mi ne zdi problematično, ker na koncu koncev pri sestavljanju knjižnega programa izbiraš med vsemi teksti, ki jih imaš na mizi, le na osnovi branja. Ne glede na to, po kateri poti je besedilo prispelo na založbo, vedno izhajaš iz prebranega in z mislijo na kriterije ter koncept posamezne zbirke. Na podlagi tega se odločaš za objavo. Seveda se kdaj tudi zmotiš. Kdaj enostavno tudi zaradi preobremenjenosti. Uredniško delo pač vedno poteka vzporedno po dveh tirih; medtem ko skrbiš za produkcijo knjig v tekočem letu, načrtuješ izide za naslednje leto. Nekatere knjige, predvsem biografske, ali pa tiste, ki vključujejo več avtorjev in veliko raziskovalnega dela, pa nastajajo več let.

Koliko je naklonjenost bralstva odvisna od promocije knjige? 

Idealno je, če si bralec sam izbira knjige, si naredi svoj kozmos s tistimi, ki so po njegovi meri. Toda marsikdo se zaradi obilja naslovov ne znajde in so mu v veliko pomoč različni filtri, na primer literarne nagrade, ki postavijo na sito celoletno produkcijo ter nominirajo in nagradijo posamezne naslove. Na bralce deluje tudi popularnost avtorja, to, da je določena knjiga uspešnica. V časih družbenih medijev in samopromocije so uspešnejši tisti, ki to veščino dobro obvladajo. Toda vse to so hkrati tudi informacije, iz katerih izvemo, katere knjige sploh obstajajo in kaj od tega bi radi prebrali.

Torej velja, da je ne glede na to, kaj narediš za promocijo, bistven tekst?

Absolutno. Uspešnice ne moreš načrtovati ali je določiti. In ravno v tem je čar založništva, ker nikoli ne veš, katera knjiga se bo začela valiti kot snežna kepa in bo zaradi priljubljenosti med bralci naklada naraščala.V mojem uredniškem obdobju je neki avtor želel preizkusiti, ali lahko sam sproži to, da bo njegov roman postal uspešnica. Naredil je res vse, tudi založba mu je pri tem pomagala, ampak knjiga ni postala uspešnica.

Je promocija od ust do ust še vedno najbolj bistvena?

Ja, bralni virus se, tako kot vsi drugi virusi, še najbolj prime z osebnim stikom. Ne maramo vsiljenih mnenj.

Katere knjige preživijo? Jim ne škodi, da so nastale v določenem času in nosijo pečat tistega časa. Dober primer tega je Stoner Johna Williamsa.

Literatura govori o človeških izkušnjah, čustvih, značaju; vse to pa se skozi leta ne spreminja. Zato je lahko Stoner danes še bolj živ kot v času nastanka. Zdi se mi, da tako kot ne moremo vedeti, katera knjiga bo postala uspešnica, ne moremo vedeti, katere knjige bodo preživele vse čase in postale nesmrtne umetnine.

Nekaj časa je veljalo, da naj se knjige prodajajo tako kot se prodajajo izdelki za vsakdanjo rabo, kruh, jogurt, čevlji. Tej ideji sem vedno nasprotovala, ker knjiga ni čevelj ali jogurt, metaforično je še najbližje kruhu. Kako prodajati knjige?

Največ debat o tem, da je knjiga tržno blago tako kot čevelj, je bilo v obdobju tranzicije, ko se je položaj založb drastično spremenil in so se morale preoblikovati v kapitalistični model. Toda ker je država prepoznala knjige za tako osnovno in pomembno dobrino, kot je vsakdanji kruh, s subvencijami amortizira tržne mehanizme in omogoča preživetje tudi nekomercialnam in za našo kulturo pomembnim izdajam knjig. Ni enoznačnega odgovora, kako prodajati knjige, ravno zato, ker je vsaka knjiga dobesedno zgodba zase.

Kako sodelujejo marketing in uredniki? Ali uredniki povedo, v čem je skrivnost knjige, marketing pa mora pri promociji to upoštevati?

Sodelovanje z marketingom je na Mladinski knjigi potekalo tako, da smo knjižni program, ki smo ga uredniki sestavili za naslednje leto, najprej predstavili vsem službam znotraj založbe in potem še knjigarnarjem. Na osnovi teh predstavitev so potem v marketingu naredili svoje načrte, kako bodo posamezno knjigo predstavili in promovirali, vedno so bile dobrodošle tudi ideje avtorjev in urednikov. Najbolj klasične oblike za predstavitev knjig so novinarske konference, literarni večeri, izpostavitve v izložbah knjigarn, plakati, objave na spletnih straneh založbe … Vse, kar misliš, da bo delovalo in postavilo most med piscem in bralcem, ki sicer pišeta in bereta v samoti.

Kaj konkretno je bilo vaše delo po tem, ko ste tekst že izbrali? Sebe si težko predstavljam, da bi kot urednica zahtevala od avtorja vsebinske popravke teksta, saj s tem, se mi zdi,  besedila unificiraš. Tako kot se je to zgodilo filmu. Besedilo zahteva pravila in naloga urednice je, da vztraja pri teh pravilih.

Dragocenost leposlovnih del je ravno v njihovi raznovrstnosti, v različnih avtorskih pisavah, unikatnosti, v tem, kako obravnavajo posamezno tematiko … Besedilo sprejmeš, ker deluje kot celota. Urediške pripombe opozarjajo le na kakšne nelogičnosti, nesmiselna ponavljanja ali na premajhno poglobitev kakšnega lika, recimo. Avtor pa te pripombe sprejme ali ne, nenavsezadnje gre za avtorsko delo s podpisom avtorja.

Ko sem prebirala biografijo Mile Kačič, sem si predstavljala, koliko dela je bilo s to biografijo. Gre namreč za preplet različnih avtorjev, žanrov, fotografij … V takih primerih se mi zdi delo urednika bolj bistveno kot pri leposlovju.

Res je, to je tip knjige, ki se začne s sestankom več avtorjev za prazno mizo, v rokah imamo le številne dokumente in fotografije, s katerimi bomo sestavili življenjsko zgodbo glavne junakinje, v tem primeru Mile Kačič. Uvodni biografiji sledita študijska teksta o njenem igralskem delu in pesništvu, spominsko pričevanje njene prijateljice, posredno doživljanje Miline poezije skozi uglasbitev in petje … Skratka, različna besedila skupaj s številnimi fotografijami in dokumenti sestavijo mozaik njenega življenja ter ustvarjanja. Kot urednica poskrbim, da so urejene avtorske pravice za objavljene fotografije, koordiniram delo lektorja, oblikovalca, korektorja. Vsi skupaj lovimo rok, ko mora knjiga iziti, in vse možne napake, da bo knjiga, ko bo zagledala luč sveta, narejena po kakovostnih standardih.

Kako bi opisali svojih dvajset let urednikovanja v številkah? 

V dvajsetih letih sem uredila okrog 330 knjig, od tega je bila približno polovica knjig leposlovnih, polovica pa esejistika, publicistika in memoaristika.

Kar verjetno ne pomeni 330 avtorjev, ampak več.

Gotovo več, nisem jih seštela. Največ avtorjev je sodelovalo pri knjigi Brez nagobčnika – Radio Študent že od 1969. Ker je bila to prva knjiga o več kot petdesetletni zgodovini radia, sva s sourednico Alenko Veler želeli vanjo vključiti čim več »ereševcev«, med platnice sva spravili kar 80 različnih avtorjev fotografij in tekstov. Zelo zahtevna je bila tudi knjiga Igralka s svinčnikom, ki je nastala iz dnevnikov Alje Tkačev, shranjenih v 180 zvezkih. Tudi albumi o Almi M. Karlin, Cirilu Kosmaču, Edvardu Kocbeku, Miri Mihelič, Vitomilu Zupanu, Izidorju Cankarju, Mihu Malešu, Rudolfu Maistru, Francetu Bevku in drugih so nastajali v sodelovanju s številnimi avtorji in skrbniki slikovnega gradiva. Uredila sem tudi pet epistolarnih knjig Mance Košir, v vsaki od njih si je simultano dopisovala z najmanj šestimi soavtorji.

Med 330 naslovi so vam zagotovo nekateri zelo ljubi. Kateri? Verjetno ste še danes zadovoljni, da so izšli.

Na prvem mestu so to kratke zgodbe Maruše Krese Vsi moji božiči, zaradi njih sem postala knjižna urednica. Vedela sem, da Maruša že nekaj časa zaman išče založnika, pa sem si lahkomiselno dejala, okej, eno knjigo že imam v programu, druge bodo pa kar same prišle (smeh). Pri srcu mi je drobna knjižica Slovenski pesniki o mačkah. Bila je del zbirke Slovenski pesniki o … in ko sem pomladi, jeseni, vinu, materam in minljivosti dodala še mačke, je bila ukinjena. Tudi mačka Monika Kajetana Koviča je preveč neopazno švignila mimo bralcev, se mi zdi. Pogovori z mačko Moniko so izšli posthumno, Ana Baraga pa je vrhunsko prepletla tekste in dokumentarne fotografije s svojimi ilustracijami. Na posebnem mestu v mojem spominu so izklesan roman Igranje Stanke Hrastelj, ki je bila leta 2012 tudi prva prejemnica nagrade modra ptica, pa pesniški zbirki Petra Kolška Tropi in tropine ter Neslišna navodila. O Kolškovi zadnji knjigi, njegovi raziskavi ljubezenskega življenja Ivana Cankarja Reci tvoji roki, da jo poljubljam, pa je profesor Boris Paternu zapisal, da je avtor s tem, ko je zavrgel shematizirane poenostavitve, na novo kanoniziral Cankarja! Nepozabne so ure, ki sva jih preživeli z Metko Krašovec, ko je z veliko ljubezni, a tudi humorja, sestavljala svoje risbe z izbranimi pesmimi Tomaža Šalamuna. Njuna knjiga Šepetanje se je v nekem trenutku kar sama prekucnila in iz običajnega, pokončnega formata je postala podolgovata kot risalni blok. Patriarhalnost družbe dokazujejo tudi korespondence; pisma moških so bila običajno skrbno shranjena, ženska pisma pa ne. Zato so tem bolj dragocena in redka dopisovanja, ki vključujejo oba akterja. Za prepis pisem med Silvo Ponikvar in Karlom Destovnikom Kajuhom je poskrbel dr. Mihael Glavan in za knjigo Ljubimca z Vošnjakove ulice prejel nagrado za najboljšo knjigo leta 2014. Naj mimogrede omenim, da bo letos izšlo v skupni knjigi Ali vi še kaj pišete? tudi dopisovanje med Fanico Obid in Srečkom Kosovelom. Pomembne so obelodanjene zgodbe žensk, ki so si pionirsko utirale pot na svojih področjih: spomini Alme M. Karlin na drugo svetovno vojno Moji zgubljeni topoli so izšli v sodelovanu z Muzejem novejše zgodovine Celje; zgodbo Marte Paulin Schmidt – Brine je v Samo en plesopisala njena hči Malina Schmidt Snoj; zgodbo slikarke Elde Piščanec v Segam po nebesnih zvezdah pa njena nečakinja Metka Pekle. Po družinski zgodbi Monike Žagar Dva brata, trije svetovi je nastal film; v predstavi Anhovo so uporabljeni tudi motivi iz angažiranega prvenca Jasmine Jerant Primer: Anhovo in po knjigi Aleša Debeljaka Saj grem samo mimo je bila postavljena razstava razglednic v Slovenskem etnografskem muzeju. Sourednica Debeljakove knjige Erica Johnson Debeljak je tudi avtorica večkrat ponatisnjene uspešnice Devica, kraljica, vdova, prasica, ki je bila leta 2021 okronana z nagrado za najboljšo knjigo. In če smo že pri nagradah, sem zelo zadovoljna, da je venec nagrade kresnik pristal na glavi Romana Rozine za najdebelejši roman v zbirki Nova slovenska knjiga Sto let slepote. Nepogrešljive so pronicljive analize družbenega dogajanja v knjigah Renate Salecl Tek na mestu, Strast do nevednosti, Človek človeku virus … Svoj pogled na svet in življenje je strnil Dušan Jovanović v naslovu svoje eklektične in esejistične knjige Svet je drama. In odločno postavil piko. Tudi jaz jo moram, da ne bo ta seznam še mnogo daljši. Že vnaprej se opravičujem vsem avtoricam in avtorjem, ki jih nisem utegnila omeniti.

Digitalno obdobje je za nas, ki imamo radi knjige, nekaj, kar knjige ogroža, ljudje vedno več berejo na računalnikih. Jaz prisegam na knjige in kindla ne bom uporabljala. Na londonskemu knjižnemu sejmu je 10 tisoč avtorjev podpisalo manifest proti temu, da UI uporablja njihove tekste za to, da dela svoje. Gre najmanj za kršenje avtorskih pravic. Na pariškemu knjižnemu sejmu pa so se uprli temu, da na sejmu sodeluje Amazon. Kot nekdo, ki je toliko let delal na tem področju – kaj lahko napoveste, da se bo dogajalo s knjigo?

Gotovo je umetna inteligenca, ki je sicer marsikje zelo uporabna, najbolj problematična znotraj kreativnih in umetniških dejavnosti. Na ravni Evropske unije sploh še niso uskladili zakonodaje glede avtorskih pravic za dela, ki jih umetna inteligenca uporablja. Zdelo se mi je zelo simbolično, da sem se upokojila ravno en dan pred tem, ko je na založbi potekala problemska razprava o besedilih in ilustracijah, ki nastajajo s pomočjo umetne inteligence. Na kaj vse bo uporaba umetne inteligence vplivala znotraj založništva, si sploh ne predstavljam. Na začetku sem še trdila, da zlahka prepoznam tekste, ki jih je ustvarila umetna inteligenca, zdaj pa nisem več prepričana. Toda če umetna inteligenca napiše roman v desetih minutah, bo lahko nastalo neskončno število romanov … Kdo bo to bral? Kako se bo spreminjala estetika, če jo bo »proizvajala« umetna inteligenca, ne pa likovni umetniki? Ker sem tudi sama zelo analogen človek in si nikoli nisem kupila tablice, ker knjige in časopise berem le na papirju, sem vesela, da se mi s problemi, ki jih prinaša čedalje večja digitalizacija, ni treba več spopadati. Vsaj ne po službeni dolžnosti.

Ste optimistka glede prihodnosti knjige?

Sem staromodna optimistka, ki knjige še vedno doživlja kot nekaj, kar v tem hitro spreminjajočem se svetu ostane za vedno. Ko sem pred dvajsetimi leti iz časopisnega sveta poklicno prestopila v svet knjig, mi je veliko ljudi reklo, da je to nespametno, ker bodo knjige vsak hip izginile, nadomestile pa jih bodo veliko bolj praktične e-knjige. Toda že na prvem knjižnem sejmu sem videla, da predstavitev e-knjig ni najbolj atraktivna, v dvorani je sedelo nekaj tipov, ki so zrli v računalnik, okrog njih pa ni bilo nobenih ljudi. Vsi so bili tam, kjer so bile police s knjigami, tam, kjer so bile knjige nekaj oprijemljivega in ne v oblakih. Zelo rada citiram misel, za katero na žalost ne vem, kdo se je je prvi spomnil: knjiga je tako osnovni izum človeštva kot kolo. S kolesi v najrazličnejših izvedbah se poganjamo po fizičnem svetu, s knjigo, kupčkom listov med platnicami, pa potujemo po znanju, domišljiji in miselnem svetu celotnega človeštva. Oboje, kolo in knjiga, sta za življenje civilizacije tako nepogrešljiva, da ne bosta nikoli izginila.

Katera je prva knjiga, za katero se spomnite, da ste jo prebrali?

Prve knjige so bile seveda najrazličnejše slikanice in Mehurčki Otona Župančiča. Prva knjiga, ki mi je spremenila pogled na svet, pa je bila Pika Nogavička. Samostojna, duhovita, neustrašna junakinja je nemudoma postala moja vzornica. Kar nekaj let sem imela za pusta štrleče kitke in predpasnik.

Pa zadnja knjiga, ki ste jo prebrali?

Ottessa Moshfegh: Moje leto počitka in sprostitve. To ni priročnik, s katerim bi zdaj, ko sem v pokoju, trenirala počitek, ampak roman, v katerem se glavna junakinja v želji po popolni hibernaciji precej nagara (smeh).