Srečka Kosovela (1904 – 1926), vizionarskega pesniškega genija, svetovljana, borca za nov, pravičnejši in prerojen svet, v evropskem in celo svetovnem merilu edinstvenega književnika, najbrž ni treba posebej predstavljati. Gre za pesnika, ki ga je takorekoč nemogoče »popredalčkati«; enoznačno uvrstiti v točno določene literarne tokove ali smeri – kaj šele v enega samega. Sprva impresionizem, ekspresionizem, nato deloma in v manjši meri futurizem ter dadaizem, kasneje konstruktivizem; tako socialno angažirana oziroma revolucionarna kot religiozna lirika; pa tudi časopisni kolaži. Vse to so tokovi oziroma področja, s katerimi bi lahko opredelili, »etiketirali« Kosovelovo poezijo – pa je še vedno ne bi mogli celostno zajeti in bi pesnikovi veličini s tem pravzaprav prizadeli nekolikšno krivico. Neizpodbitno dejstvo pa je, da je Srečko Kosovel naravnost blestel v domala vseh pesniških podvigih, ki se jih je lotil – naj bo to lirično popisovanje utrinkov iz kraške pokrajine, razpravljanje o družbenem stanju in krivicah ali pa iskanje novih, revolucionarnih pesniških pristopov, ki bi preobrazili človeka in svet.
100-letnica pesnikove smrti se zdi izvrstna priložnost za kritičen razmislek in primerjavo pesnikovega ter današnjega časa. Ali, drugače povedano, za razmislek o aktualnosti Kosovelovega pesniškega sporočila in njegovega pogleda na evropsko ter slovensko družbo.
Gre za pesnika, ki ga je takorekoč nemogoče »popredalčkati«; enoznačno uvrstiti v točno določene literarne tokove ali smeri – kaj šele v enega samega.
II.
O laž, laž, evropska laž!
Samo destrukcija lahko te ubije!
Samo destrukcija.
In katedrale in parlamenti:
laž, laž, evropska laž.
In Društvo narodov laž,
laž, evropska laž.
[…]
Rušiti, rušiti, rušiti!
Milijoni umirajo,
a Evropa laže.
Rušiti. Rušiti. Rušiti!
Kosovel je ustvarjal v turbulentnem času, v letih po koncu 1. svetovne vojne, ki je korenito zamajala svetovno ureditev in pometla z vsakršno trdnostjo, predvidljivostjo ali sigurnostjo v smislu mednarodne ureditve, v prvi vrsti pa tudi s trdnostjo v življenju (mladega) posameznika, umetnika. Nobeno naključje ni, da so avantgarde vzniknile in se razmahnile prav v času teh korenitih zgodovinskih prelomnic, v času vsesplošne destrukcije. Kljub zgornji opazki o nesmiselnosti »predalčkanja« je Kosovela zavoljo (literarno)zgodovinskih razlogov (kamor sodi tako formalna kot vsebinska usmeritev kasnejših pesmi, »konsov«) in navsezadnje njegove splošne življenjske drže vendarle smotrno in neizogibno opredeliti kot avantgardista.
Kosovel kot avantgardist se je zoperstavljal literarni tradiciji: »Rime so izgubile svojo vrednost. / Rime ne prepričujejo.«. V skladu s futuristično maniro (od katere se je sicer zelo hitro distanciral) je zavračal slavljenje, poveličevanje »starega, odmrlega«, kar poosebljajo muzeji kot institucije zaprašenih artefaktov, institucije slavljenja preteklosti: »Odprite muzeje / za nacionalizem, / za mrtve ideje. / Odprite grobnice!«. Kot vsak relevanten umetnik pa se je Kosovel kritično odzival tudi na aktualno družbenopolitično dogajanje v svetu in do njega zavzemal neizprosno uporniško držo: »O laž, laž, evropska laž!«. Verz »Jaz protestiram!« vzpostavlja pesnika kot figuro, katere »akcija« je v družbi nujno potrebna. S tem zavrača romantično, larpurlartistično pojmovanje umetnosti.
Nobeno naključje ni, da so avantgarde vzniknile in se razmahnile prav v času teh korenitih zgodovinskih prelomnic, v času vsesplošne destrukcije.
III.
Kosovelova misel »Milijoni umirajo, / a Evropa laže.« se zdi srhljivo aktualna – bolj kot kdajkoli. Od začetka genocida v Gazi leta 2023 je Izrael umoril že več kot 70.000 Palestincev; v veliki večini gre za civilno prebivalstvo, med drugim otroke. In Evropa, tj. mednarodna skupnost, Evropska unija? Nič. Ne gre zgolj za citatno laganje, da razmere v Gazi niso zaskrbljujoče, ali za minimaliziranje tamkajšnjih grozot – da niti ne omenjamo dvojnih meril v zvezi s sankcijami proti Rusiji zaradi konflikta v Ukrajini. Gre za hlapčevanje in brezhrbteničnost praktično vseh evropskih voditeljev, ki se podrejajo ameriški, »trumpistični« hegemoniji in vojaškemu NATO paktu. Navsezadnje ne bi pretiravali, če bi rekli, da gre za orgiastično naslajanje nad genocidno politiko Izraela. Nedavni izraelsko-ameriško napad na šolo v Iranu, v katerem je življenje izgubilo približno 170 deklic, je samo tragičen dokaz zgoraj omenjenega. Civilizacija je brez srca. Evropa laže. Samo destrukcija lahko jo ubije. In z zlatimi žarki sijalo bo sonce na nas, evropske mrliče.
Toda Kosovel ne bi bil Kosovel, če ne bi (v skladu z ekspresionistično doktrino, pa vendar samosvoje) oznanjal novega človeka. Prihoda etično čistega človeka, ki bo »človečanski«, neobremenjen, neomadeževan s pokvarjeno, izprijeno aktualnostjo. Ki bo zavračal vojno in vojno mašinerijo. Človeka, ki bo vstal iz ruševin lažnive Evrope s pogledom, uprtim v bodočnost.
Odprite okna, odprite duri: nov človek prihaja. Vsi mehanizmi morajo umreti! Novi človek prihaja!
[…]
Oj le, da ga pozdravim i jaz!
Srečku Kosovelu seveda žal ni bilo dano doživeti preroda ali prihoda etično očiščene civilizacije. Lahko bi celo rekli, da je svet po pesnikovi smrti pred 100 leti strmoglavil v še hujše zablode in dosegel še grozljivejše dno – začenši z 2. svetovno vojno. Že Kosovel je v svoji poeziji opozarjal na vzpenjajoči se fašizem in ostala radikalna gibanja; kot Primorski Slovenec je bil aktiven del najzgodnejšega antifašističnega boja. Kljub temu pa se je oddaljil od svojih skrajno levih in ozkoglednih marksističnih vrstnikov.
Že Kosovel je v svoji poeziji opozarjal na vzpenjajoči se fašizem in ostala radikalna gibanja; kot Primorski Slovenec je bil aktiven del najzgodnejšega antifašističnega boja.
80 let po koncu 2. svetovne vojne je občutek miru v najboljšem primeru zgolj navidezen. Vidimo lahko, kam družbo pripelje kapitalizem, na katerega je opozarjal že Kosovel: »Uničite taylorjanske tvornice! Človek ni avtomat.«. Fašizem (v ahistoričnem smislu) in kapitalizem sta seveda neločljivo povezana; slednji omogoča prvega. Zdi se, da je popoln propad, destrukcija zahodne civilizacije (pa naj bo v dobesednem ali zgolj metaforičnem smislu) čedalje bolj neizogibna; navsezadnje celo potrebna, pa naj zveni še tako morbidno.
Zgodovinske avantgarde še nikoli niso bile tako aktualne kot zadnjih nekaj let. Tradicijo (v smislu sveta, kot ga poznamo, in njegovega uveljavljenega načina delovanja) je nedvomno treba zavrniti in (po)iskati nove pristope, novo miselnost, novo naravo življenja. Srečko Kosovel kot eden osrednjih in najpomembnejših (nikakor ne samo slovenskih) pesniških glasov zgodovinske avantgarde se je tega dobro zavedal in si prizadeval etično revolucijo udejanjiti tudi v praksi. Lahko bi rekli, da je svet danes (in bo za vekomaj) tudi po Kosovelovi zaslugi ali zaslugi literarne umetnosti nasploh, odet v »plašč besed«, pod katerim se skriva »topel, svetál svet«. Upanje za boljši jutri. Za lepši svet. In Kosovelov doprinos k slednjemu je veličasten. Nesmrten.