Eden najuspešnejših sodobnih slovenskih pisateljev Dušan Šarotar že več kot četrt stoletja postopa po slikovitih notranjih pokrajinah, s katerimi z umeščanjem v vsakokratne zunanje pejsaže nagovarja osebni in družbeni spomin. Njegova literatura v grobem zaobjema dva tematska sklopa; na eni strani sta prekmurska ravnica in jadranski otok, na drugi pa tematika holokavsta v Prekmurju, o kateri piše na način naplavin, ki so ostale za njim. Njegova melanholična, molovsko zamolkla, s specifično metaforiko, temno slutljivostjo in neizkustvenim spominom zaznamovana pisava je ena sama pesem v prozi, zgoščena in počasna, vpijoča v svoji tihotnosti. Kot taka predstavlja dragocen odtis nevidnega, neulovljivega in presežnega, a vseskozi prisotnega in v večnost zapisanega; tistega, kar ostaja, da pošastnim dogajanjem v svetu navkljub osmišlja človekovo tuzemsko prisotnost.
O tej specifični pisavi pričajo njegova prozna dela Potapljanje na dah (1999), Mrtvi kot (2002), Nočitev z zajtrkom (2003), Občutek za veter (s Ferijem Lainščkom, 2004), Biljard v Dobrayu (2007, 2014), Nostalgija (2010), Ostani z mano, duša moja/Ostani z menov, düša moja (2011, zgolj slovenska različica 2024), Ne morje ne zemlja (2012), Panorama: pripoved o poteku dogodkov (2014), Živa coprnija Pohorja in Istre (2019), Zvezdna karta (2021), Nikomah poroča (2023) in Počivališča na poti (2025) ter pesniški zbirki Krajina v molu (2006) in Hiša mojega sina (2008). Podpisal je lutkovni predstavi Mali ribič (2006) in Železna gora (2008), petnajst scenarijev za dokumentarne in igrane filme ter več literarnih portretov slovenskih umetnikov. Je redni gost domačih ter tujih literarnih dogodkov, prevajan je v številne jezike in je prejemnik več nagrad. Vsak njegov nastop je literarno delo; v vsakem intervjuju odkriva nove nianse svoje pisave, s katero se odziva na svet, kot je bil, kot je in kot nemara bo. Odkriva, kako kljub grozotam, ki se dogajajo okrog nas, prebivati pesniško na tem svetu.
O prekmurski ravnici kot enem tvojih osrednjih pisateljskih toposov si pričel pisati na jadranskem otoku, kamor se pogosto vračaš in ki predstavlja tvoj pisateljski pristan. V enem od intervjujev si povedal, da se ti je na tem dalmatinskem otoku odprla »notranja pokrajina« in da, če ne bi bilo otoka, morebiti ne bi bil pisatelj. Verjamem, da ti tvoj otok ne predstavlja zgolj potrebnega odmika za kontemplativno stanje; v čem sta čarovnija in čudež tega otoka?
Po odgovor se moram vedno znova vračati na otok, in tako je že več kot trideset let, vendar čarovnija ne popušča. Ko obrnem ključ v vratih našega morskega zatočišča, me preplavi nedoumljiva otožnost slovesa, ki z vsakim odhodom, s kratko plovbo s trajektom čez morski kanal, dobiva drugačen odtenek; pravzaprav še iščem imena za čarovnijo, bolje rečeno skrivnost, s katerimi bi poimenoval tisto, kar se nikoli ne da scela opisati. Mislim, da je to samo občutek, priprava na nekaj večjega in trajnejšega od tega sveta, kot sem to zapisal v Zvezdni karti. Morebiti je to zares samo notranja pokrajina, kot na izgubljeni fotografiji, ki jo pred dokončno pozabo rešujem s spominjanjem, opisovanjem in vračanjem, čeprav zdaj že vem, da je za to nalogo eno samo življenje premalo. Arhimed je izračunal, koliko zrn peska bi potrebovali, da bi zasuli dotlej znano vesolje. Danes se naša preračunljiva in štacunarska pamet sprašuje, kje bi najceneje kupili ves ta pesek? Ko se počasi s starim trajektom oddaljujem od otoka, domnevam, da je Arhimed kljub svoji matematični in fizikalni predstavi o svetu v sebi ohranjal misel o resničnosti notranjega sveta, nič večjega od otoka v daljavi, ki se ga ne da nikoli do kraja zasuti niti potopiti.
Tvoja pisava je pisava počasnosti in tišine, zgoščenih, dolgih, vasezavitih stavkov, s posebno ritmičnostjo, metaforiko in pozabljenim ali, bolje, znova najdenim spominom. Nekoč si zapisal: »Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš.« Kako je nastajala ta zdaj že prepoznavna šarotarjevska pisava in kako se je morda preobražala skozi leta in desetletja tvojega pisanja?
Hodim zares malo, vsako leto manj, pravim, da se zgolj potikam po ozki poti ob obali, pod nekoč visokimi kamnitimi zidovi, ki so jih več življenj postavljale skrbne roke neznanih otočanov. Z vsakim obhodom jih je manj, ljudi in zidov. Kamenje počasi, skorajda neopazno in neslišno, a vztrajno pada v morje, ki se z vsakim valom in sunkom vetra zajeda in udarja v mojstrsko zloženo kamenje; ali pa samo tavam po brezpotju, med oljčniki in gaji, ter vedno znova opazujem in fotografiram tisto, kar sem videl že nekoč; tukaj se zares nič ne spremeni, čeprav je že vse drugače. Pisanje in hoja imata zares skupen samo ritem. Tudi počitek in sanjarjenje imata svoj notranji ritem. Tako prebivamo pesniško na tem svetu.
V svojem ustvarjanju zabrisuješ mejo med prozo, poezijo in esejistiko. Četudi je tvoj opus formalno večidel zavezan prozi, sam govoriš o njem kot o poeziji. Slednjo razumeš precej širše od običajnega pomena.
Sprašujem se o začetku, o tišini, iz katere smo narejeni; vedno bolj me nagovarja skrivnost, v katero se vztrajno vračamo. Občutek imam, da na začetku, ko še ničesar ni bilo, ni stala beseda, ampak podoba. Nekaj, kar je še vedno v nas, neuničljiva notranja pokrajina, ki je večja in trajnejša od tega sveta. Prvi pesniki, ki so ločili jezik od tišine, vesolje od praznine, večnost od minljivosti, so zarisali nevidno mejo, ki je še nihče ni prestopil, a odtlej lahko o njej sploh govorimo. Z vsakim prvim verzom se jezik ponovno rodi, z vsako uspelo pesmijo se notranji svet prerodi. Vračati se k podobi, prihajati k jeziku. Tako se otrok uči jezika, se prebuja v svet, sprva z dotiki, objemi, potem s pogledi, listanjem ilustriranih knjig in poslušanjem pesmic, imenovanjem in ponavljanjem; prvi jezik je pesniški. Čudim se moči poezije, ki navkljub hrupu, blišču in neumnosti še vedno priča o resničnosti notranjega sveta. V času oslabljene in znižane pozornosti se vračam k jeziku, ki ni morje ne zemlja, ni več proza in še ne poezija. Iz prve se počasi selim; tam nikogar več zares ne poznam; druga je predaleč, morebiti zame nedosegljiva pokrajina, zgolj otok na koncu sveta.
Zadnja leta se manj posvečaš fabulativnosti, bolj pa se osredotočaš na način, kako pripovedovati v današnjem svetu, na jezik. Ta pri tebi ni zgolj nosilec pomena in način izražanja, ampak je sredstvo za iskanje globljega smisla, ki se mu približuješ in ki se morda prikaže zgolj za trenutek.
Jezik ni samo orodje za sporazumevanje, organiziranje, trgovanje in kaznovanje, torej sredstvo za tvorjenje pomena, ampak je tudi najpopolnejša oblika za prenašanje smisla. Pesem nas pozdravi ob rojstvu in z njo se poslovimo ob smrti. Jezik je dvojna vijačnica, podobna modelu DNK, v idealni obliki spletena in prepletena s pomenom in smislom, a jezik je zares poln vozlov, poškodb, ran in raztrganin, nikoli scela razvit, razumljen in nepoškodovan. Pesniki so njegovi varuhi in zdravilci. Jezik je vasezavita cesta, neskončna pot in hkrati potnik, ki sproti odkriva in se tudi že spominja potovanja. Oddaljena preteklost je bližnja prihodnost. Ko se spominjam, opisujem prihodnost. Pomislimo samo na svetlobo najbolj oddaljenih zvezd, ki je milijardo let potovala in iskala naključnega opazovalca v temi; ta jo vidi, kot bi se pravkar utrnila.
Ko govorimo o pojmih, ki se v tvojem opusu razodevajo širše, je treba opozoriti tudi na spomin. Namesto izkustvenega spomina raziskuješ t. i. neizkustveni spomin, praspomin, znotraj katerega gre za navzočnost preteklih časov, prisotnost duš iz davnine.
Čas zares ne obstaja. Zdaj se nam vedno bolj izmika tudi prostor. Pripoved je duša pokrajine. Zgodovina je zares zgodba. Vse je v jeziku, ki se ga še vedno učimo. Literatura je preplet dejstev in domišljije; resničnost je podobna vsevednemu pripovedovalcu, ki prosto prestopa meje prostora in časa ter prepleta preteklost, sedanjost in prihodnost. Zanima me duša v poeziji: kako vem, da berem pesem? Preplavljeni smo z lažnimi novicami, teorijami zarote in političnimi spletkami, ki oblikujejo našo vsakdanjost, pa vendar je tako že od nekdaj: človekov imaginarij je narejen iz strahov, nasilja in laži, hkrati pa ima možnost sočutja, milosti in svobode. Ta omalovaževana, zanikana in zlorabljena duša potrebuje svoj glas; pesmi ne moreš napisati iz cinizma, ampak samo iz ljubezni.
O holokavstu v Prekmurju si pisal, kot si povedal, iz občutka »metafizične krivde«. Krivde brez dejanja, kazni brez zločina. Verjamem, da ima odločilno vlogo pri tem žalostna usoda tvoje širše družine, predvsem deda Franza Schwartza, njegovega sina Evgena in soproge Rozalije, ki si jim v romanih Biljard v Dobrayu in Zvezdna karta ter noveli Haustor izpisal ganljiv literarni hommage. Ali po toliko letih posvečanja tej tematiki občutiš, da si se nekako pomiril z usodo svoje družine, da si, podobno kot je Žalna iz zadušljivega spomina v nekem trenutku izpustila dečka Evgena, pustil mrtvim, da odidejo?
Literatura – torej pripovedovanje zgodb, gledališke igre in pesništvo v najširšem smislu, od epskih pesnitev do lirične izpovedi – je že od davnine med drugim tudi oblika žalovanja. Zgodbe o nastanku sveta in človekovem iskanju smisla in neskončnosti ter spraševanje o nesmrtnosti duše in večni ljubezni, torej o vsem, kar je večje in trajnejše od tega sveta, utrjujejo skupnost. Verjamem, da vsaka skupnost potrebuje svojo temeljno zgodbo; brez nje bi se nevidno družbeno vezivo strgalo, ljudje bi izgubili stik z izvorom, pretrgala bi se vez z bogom in jezik bi se pogreznil v molk. Poezija je dialog z mrtvimi. Z omenjenimi pripovedmi o tragični usodi prekmurske judovske skupnosti, ki je bila tako rekoč v celoti uničena v holokavstu, o čemer ni bilo pred tem napisane nobene pesmi, sem obudil pozabljeno in izgubljeno zgodbo ter s tem vrnil literarni spomin v kolektivno zavest. Ko sem vstopil v to zgodbo, nisem vedel, da s tem, ko obujam mrtve, opisujem njihov izginuli svet, uglašujem polomljene violine, pravzaprav opravljam obredje slovesa in končujem proces žalovanja. Zgodba je napisana, bolečina izgube je popustila; mrtve lahko spustimo iz objema tragedije; pesem je njihov literarni spomenik, kamor se lahko skupnost zateče, da bi se nekoč spet prepoznala, obnovila zgodbo o ljubezni in smrti. Karl Jaspers je v svojem znamenitem spisu O krivdi, v katerem se je spraševal o kolektivni krivdi Nemcev po katastrofi druge svetovne vojne, razčlenil več ravni krivde, od kriminalne, politične in moralne do metafizične krivde. Kriminalcem in zločincem sodijo sodišča, mednarodna skupnost obsodi politično odgovornost naroda, vsak posameznik je moralno odgovoren za svoja dejanja in naposled metafizična krivda pomeni, da je vsak odgovoren za vsakega in da je človek soodgovoren za vse trpljenje na svetu; tukaj ne obstaja več nobeno formalno sodišče, ampak je najvišji izraz človekove vesti poezija. Napiši mi pesem.
Poezija je dialog z mrtvimi. Z omenjenimi pripovedmi o tragični usodi prekmurske judovske skupnosti, ki je bila tako rekoč v celoti uničena v holokavstu, o čemer ni bilo pred tem napisane nobene pesmi, sem obudil pozabljeno in izgubljeno zgodbo ter s tem vrnil literarni spomin v kolektivno zavest.
V tvojem opusu imajo od zbirke Nostalgija naprej pomembno mesto tudi podobe. Svoje črno-bele fotografije enakovredno vključuješ v svoja dela. Kot si povedal, pred začetkom pisanja hodiš po pokrajini in predvsem fotografiraš, da se potlej iz teh mimobežnih podob poraja besedilo, ali pa tudi ne. Zdi se, da so med vsemi podobami na tvojih fotografijah zate najbolj reprezentativne podobe oblakov. Kako je nastal ta del tvoje umetnosti in s čim te nagovarjajo oblaki?
Pred desetletjem in več sem ravno v povezavi s pisanjem Nostalgije pričel znova intenzivno fotografirati, kar je bila moja mladostna strast; v tistih časih sem imel v kleti soboške hiše svojo preprosto temnico, opremljeno z rdečo lučjo, povečevalnikom in kislinami, vse pa je bilo pripeljano z avtobusom iz Bratislave, kamor je hodila moja mama na izlete in po poceni nakupih. Nenadoma sem odkril oblake ali pa so me obiskali oni, ne vem. Občutek sem imel, da se je odprlo nebo. V oblakih, v njihovih človeških in živalskih podobah, sem slutil prisotnost duš umrlih, kar sem pozneje odkril v mitologijah in imaginarijih številnih skupnosti. Podoba vetra, megle, vode in diha kot manifestacija duš ali duše je bogato izpričana v mitologijah in upodobljena ali ubesedena v umetnosti že od davnine. Potem ko sem nekako zaključil in zaokrožil svojo pripoved o starem očetu Franzu Schwartzu, soboškem judovskem trgovcu, so se tudi nekako skrili ali razblinili oblaki nad Soboto. Strašno je čisto, jasno, modro in prazno sončno nebo brez oblačka. Ob zadnjem obisku otoka sem znova ugledal oblake, grozljive in fascinantne nočne oblake, med njimi pa mirijade drobnih zvezd; spet intenzivno fotografiram. Morebiti bom o tem kmalu poročal v kakšnem daljšem zapisu.