Ko sem vstopil v nov romaneskni svet Vladimirja P. Štefaneca, ki tokrat meri natančno 66,3 m2, sta me pričakala nekam, tako se mi je vsaj zdelo, znana protagonista – Aleš in Zala. Oba sta diplomirala iz arhitekture, Aleš se preživlja s honorarnim delom, piše za dve reviji, arhitekturno in tako za dom in vrt, v prvi objavlja članke o ikonah modernizma, v drugi pa daje arhitekturne nasvete bralcem, ki si želijo preurediti stanovanje. Medtem se Zala po Aleševih besedah »udinja« v arhitekturnem biroju, kjer je že za časa študija dve leti risala zastonj, da bi si pridobila prakso in reference ter čim boljše izhodišče za naprej, po diplomi pa dela zanje honorarno za nizko plačilo. Oba si želita projektirati, delati čim bolj samostojno, vendar brez referenc in konkretnih zvez nimata nobenih možnosti. Zato je Zala pripravljena prevzeti kakršnekoli projekte, se skloniti, celo prikloniti, medtem ko je Aleš prepričan, da ne sme tratiti časa za nepomembnosti, zdi se mu, da v tekmovalnem poslu zmagujejo tisti, ki sprejemajo najmanj kompromisov in verjamejo v svoje vizije, ki jih znajo na pravi način posredovati naročnikom. Prepričan je, da on to zna in da je po teh lastnostih podoben najboljšim na svojem področju, kar mu potrjuje prebiranje biografij velikih arhitektov.
Tako se kar naenkrat zavem, zakaj sta mi protagonista tako zelo domača: ne zaradi tega, ker precej dobro ponazarjata trenutni socialni položaj mladih v slovenski družbi, ampak ker sta tipična štefanečevska protagonista. Njegovi moški protagonisti so namreč vedno neumorni sanjači z velikimi vizijami, prepričani v svojo izjemnost, ki jih dviguje nad vse ostale. Nikoli se ne morejo sprijazniti z resničnostjo in s svojim položajem v njej, saj je do njih vedno krivična, položaj pa samo začasen, zmeraj so prepričani, da njihov čas šele prihaja in da se bo takrat vse postavilo na svoje mesto, kar pa se zelo redko tudi zgodi. Vsi se skoraj vedno preživljajo s pisanjem oziroma se začnejo ukvarjati s tem ob izgubi službe; čez čas pa začnejo stagnirati in le nemočno opazovati svoje stanje, ki ga analizirajo z vseh možnih vidikov, dokler izgubljeni v blodnjaku lastnih mislih ne uspejo več najti stika s svojim resničnim življenjem, kar jih posledično pahne v pogubo. Nasprotno pa so ženske protagonistke v primerjavi z moškimi bolj stvarne, se zmeraj kako znajdejo in ohranijo svoj položaj v družbi ali pa se, kot v primeru avtorjevega predzadnjega romana Odličen dan za atentat (Mladinska knjiga, 2010), celo uspejo povzpeti po družbeni lestvici.
Tudi tokrat ni nič drugače: oba protagonista sanjata o lastnem stanovanju, o tem pogosto debatirata, ko se sprehajata po Ljubljani, kjer paseta oči na arhitekturno dovršenih zgradbah iz različnih obdobij: »Hodila sta tudi po Prulah, po Poljanah in gledala, raziskovala, iskala idealna bivališča nasploh in takšna zase, v katerih bi se res dobro počutila, za katera bi se jima zdelo, da bi bil v njih res užitek stanovati.« Najbolj pa si želita, da bi imela stanovanje na Vrtači, na kar sicer nista nikoli zares upala računati. Po večmesečnem iskanju se končno odločita in najameta stanovanje na robu Poljan, in sicer v šestem nadstropju stolpnice iz šestdesetih. Njuno navdušenje in veselje nad prvim skupnim bivališčem hitro splahni, saj s svojim skromnim zaslužkom komaj shajata, pri čemer Aleševo sanjarjenje o boljšem domu in Zalin pragmatizem zarežeta prve globlje razpoke v njun odnos. Toda tedaj vmes poseže za Štefaneca že kar značilno naključje oziroma usodni pripetljaj, ki tokrat nastopi v obliki smrti Zaline babice, ki ji zapusti vse svoje prihranke – kar sedemdeset tisoč evrov; ter ko Aleš po svojem nenasitnem brskanju za tako želenim »čudežem« na spletu naleti na oglas o javnem zbiranju ponudb za prodajo nepremičnine, in to ne kjer koli, ampak na njuni sanjski Vrtači, za ceno, ki si jo lahko privoščita, se zdi, da so se jima uresničile največje sanje. Ker je Zala prezaposlena z velikim projektom v službi, zaradi katerega prihaja pozno domov vsa izžeta in razdražljiva, se Aleš po nekaj pomislekih odloči, da gre na ogled stanovanja sam, in čeprav po ogledu ni več tako navdušen, se vseeno v burni miselni razpravi s samim sabo, kot jih poznamo iz del Dostojevskega, odloči, da bo brez Zaline vednosti z njenim denarjem kupil stanovanje. Ker nočem nikogar opehariti za bralski užitek, naj bo to, kar se tiče fabule, vse.
Kar zadeva kompozicijo, novi roman še najbolj spominja na avtorjevo kratko zgodbo Samorog iz zbirke kratke proze Pariške zgodbe (Mladinska knjiga, 1998), kjer pripovedovalec pred odhodom v Pariz v časopisu opazi kratko novico, da so po 29 letih v pariškem naravoslovnem muzeju za javnost znova odprli zoološko razstavo. Njegovo pozornost pritegne predvsem omemba samoroga, starodavnega simbola moči in čistosti, ki tudi v njegovi osebni mitologiji zavzema čisto posebno mesto. Sprva se mu zdi zadeva preveč neverjetna, zato domneva, da gre najbrž za istoimenskega sesalca iz rodu kitov, vendar preblisk razuma hitro podleže zaneseni predstavi, ki ga privede do razočaranja. Tudi slogovno sta si obe deli zelo podobni, saj sta napisani v zelo gostem jeziku, kar je sicer že tako ali tako nekakšen avtorjev zaščitni znak, a kljub temu je metafor, ki se spajajo v dolge metaforične verige, in predvsem personifikacij še več kot po navadi. Ne glede na izrazito metaforičnost pa sam jezik v romanu nikoli ne deluje nenaravno ali privzdignjeno. Narativno Štefanec v najnovejšem delu nadaljuje s personalno pripovedjo, ki jo pri njem poznamo šele iz njegovega predzadnjega romana Odličen dan za atentat, vendar pa imamo tokrat le enega odsevnika, in sicer Aleša.
Ko sem izstopil iz 66,3 m², sem imel občutek, da sem prebral eno od tistih »groteskno-nenavadnih« novic, ki jih je za rubriko Zanimivosti in nenavadnosti izbiral »čudaški« protagonist romana Viktor Jelen, sanjač (Mladinska knjiga, 2002). Dovolite, da kritiko zaključim s citatom iz omenjenega dela, ki dokaj posrečeno opiše recenzirano: »Mnoge od teh novičk so silno zanimive, saj v obliki drobnih izsekov iz človeških življenj, ekstremnih dejanj in nenavadnih dogodkov pripovedujejo precej globlje in širše zgodbe, kot se zdi na prvi pogled. Pravzaprav se mi zdijo nekakšen majhen, a zanesljiv barometer stanja v okolju, v katerem se zgodijo, in dogajanja na našem planetu nasploh. Čeprav večina ljudi tega ne opazi in nanje gleda le kot na lahko branje za kratek čas, mogoče prav te novičke povedo še največ o naši dobi in postavijo še najtočnejšo diagnozo dogajanja v družbi.«
