70-krat vse najboljše, Andrej Rozman Roza!

Kadar se peljem mimo Žalca, vselej vzkliknem: »Aha, tukaj živijo veseljaki!« Pa mi nasmeh spet nariše pesem, v kateri Andrej Rozman Roza duhovito žonglira z besednimi igrami, protislovji in slovensko geografijo:

Veseljaki iz Žalca
hodijo po ribe v Žabnico in po žabe v Ribnico,
po kostanj v Slivnico in po slive v Kostanjevico,
po železo v Kamnik in po kamne v Železnike
po volkove v Zajčjo dobravo in po zajce v Volčji Potok,
po polže v Rakek in po rake na Polževo,
po višnje v Borovnico in po borovnice v Višnjo Goro,
po konje na Kozjansko in po koze v Slovenske Konjice.
Veseljaki iz Žalca
hodijo k vojakom v Ljubno in k ljubicam v Vojnik.
Njihovi najboljši prijatelji so pritlikavci iz Velikovca.

***

Je samo ena od mnogih pesmi, ki sem jih na poti v Mižale neštetokrat prebral deci. Seveda smo občudovali tudi mojstrsko odštekane ilustracije Zvonka Čoha zraven, se smejali … in potem med vožnjo mimo Žalca vsi v en glas vzkliknili: »Aha, tukaj živijo veseljaki!«

In danes vsi vzklikamo: »70-krat vse najboljše, dragi Roza!«

Na nekdanji dan mladosti praznuje vsestranski umetnik, kulturniški multipraktik, pesnik, pisatelj, dramatik, prevajalec, igralec, režiser, v letih 1981–1995 vodja alternativnega Gledališča Ane Monro, ki je najboljši možni oder našla kar na ulici, pa začetnik improvizacijskih gledaliških tekmovanj v Sloveniji, ustanovitelj gledališča Rozinteater … in kakopak velemojster v materinščini, ki je ne ovija v vato in varuje v vitrini, marveč se z njo igra, prepleta visoko govorico, arhaizme in sodobni sleng.

Ko je ondan za omizjem beseda nanesla na naše razsvetljence in romantike, se je spet izkazal, nas osupnil s podatki o njihovih življenjih in delih, jih stresal iz rokava, povezoval, tehtal, med zajemanjem iz zgodovine premišljeval, kaj je komu uspelo in kaj ne, kaj je uspelo Slovencem in kaj ne … Pa sem se spomnil, kako mi je marsikaj pred leti povedal že v velikem intervjuju za Primorske novice. Poudaril je: »Prešerna, Smoleta, Čopa in Kastelica cenim tudi, ker so imeli kulturni program. Že pred njimi so svoj program imeli Zois, Linhart in drugi razsvetljenci. Blizu so mi, ker tudi sam na svoje delo gledam tako – razmišljam, kakšno funkcijo ima v sočasni družbi. Prav zato sem se toliko ubadal s slovenstvom, ki me je obsedlo zlasti po nastanku slovenske samostojne države.«

Še zmeraj motri družbo in dogajanje okrog sebe, se bori z duhovito in ostro besedo ter bogati našo kulturo. Piše, pesni, kleše, igra, v slovenščino preliva svetovne umetnine, prevedel je Shakespearovo dramo Vihar, priredil Molièrovo komedijo Georges Dandin in še marsikaj … in v nova oblačila odel, poživil in marsikomu približal naše klasike, v prvi vrsti kajpada najbolj cenjenega Prešerna. O njegovem življenju, delu, dobi in sodobnikih imenitno pripoveduje drobna velika knjižica Passion de Pressheren (KUD France Prešeren Trnovo, 2010), kjer je besedne vragolije z uglašeno duhovitimi in povednimi ilustracijami pospremil Ciril Horjak.

Nam je pa Roza ažuriral še marsikaj Prešernovega, od Lepe Vide (med nakupovanjem v Trstu jo ogovori temnopolti poslovnež) do Povodnega moža (k Uršiki se pripelje na motorju), pa Levstikovega Martina Krpana (ne šverca soli, temveč vse mogoče od računalnikov do čokolad, na pomoč pa ne priskoči cesarju, temveč predsedniku evropske komisije, zatem pa ga ameriški predsednik Bush hoče poslati v Irak, a Krpan pobegne v Švico, kjer se še naprej ukvarja s svojo obrtjo), Cankarjevega Hlapca Jerneja (ne zažge kmetije, ampak tovarno) …

V onem intervjuju sem navrgel, da ga najpogosteje resda primerjajo s Franetom Milčinskim Ježkom (1914–1988), ga imajo za nekakšnega njegovega dediča – a ga sam vidim bliže Ivanu Robu (1908–1943), v Trsu rojenemu satiriku, ki je prav tako pisal literarne travestije, parodiral in v sodobnost prenašal znana dela Prešerna, Jurčiča, Aškerca …

»Gotovo, tudi sam se počutim v marsičem bliže Ivanu Robu,« je odgovoril. »Pri Ježku mi je blizu njegov pogovorni jezik, ljubljanščina, pa njegov kabarejski slog, njegove popevke. Ivanu Robu sem blizu, ker tudi sam predelujem slovensko mitologijo, jo prenašam v sodobni čas. Obdobje pred drugo svetovno vojno, ko je Rob tako kakor mnoge druge zanimive osebnosti študiral slavistiko v Ljubljani, je eno od tistih iz naše zgodovine, po katerem bi lahko posneli krasen, zanimiv film. Če smo že pri tem: film bi lahko posneli tudi o letu 1821, ko je vrelo po vsej Evropi, ko je bil v Ljubljani zelo pomemben kongres Svete alianse, ko je bil Prešeren še v mestu … Ampak naj se vrnem k Robu. Gotovo je moj junak. V partizane je šel z lokom in s puščicami. Na Barju je pred vojno imel lokostrelski klub, pa je potem isto orožje prinesel še v partizane. Najbolj presunljiva je njegova smrt. Preden so ga fašisti ustrelili, jim je v italijanščini citiral brate Bandiera: ‘Kdor umre za domovino, je živel dovolj!’ Kakor pravim – moj junak.«

Navdušil in osvojil in zasvojil in vzgojil je mnoge med nami. Pa prejel dolgo vrsto nagrad: zlato ptico, nagrado Staneta Severja, Levstikovo, Ježkovo, Župančičevo, Borštnikovo, nagrado Kristine Brenkove, desetnico, nagrado Prešernovega sklada, večernico …

Ustanovil je versko skupnost »tistih, ki verujejo, da je v Sloveniji možna ničta stopnja davka na dodano vrednost za proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik«. In ker je temelj nove skupnosti verovanje v ničto stopnjo davka na dodano vrednost, se pripadniki skupnosti imenujejo – zaničnice in zaničniki. Verjamejo pa tudi, da »sta na svetu možna ničta stopnja onesnaževanja in ničta stopnja revščine, ne da bi za to morala propasti človeška civilizacija,« beremo v njegovi novi knjigi Dvomovinska lirika, izdani pri novomeški Gogi.

Prav po zaslugi v naslov vpisanega dvoma to je domovinska, domoljubna knjiga, vsekakor neskončno bolj od marsikatere, ki takšno oznako nosi na praporu nacionalizma. Kajti pomnimo, kakor v enem od besedil tukaj opozarja Roza, da je »nacionalizem direktno nasprotje domoljubja, saj tisti, ki v svoji državi ne prenese ljudi drugih ras, porekla, spolnih usmerjenosti ali prepričanja, ne ljubi svoje domovine, ampak svoje blodne sanje«.

Temelj je seveda jezik. Materinščina. Zato je treba vsak dan, vsaj tiho, vase, odžebrati molitev:

Jezik naš

Jezik naš, ki si nam v mislih,
za vse na svetu daj nam svoje ime,
bodi še naprej naše kraljestvo
in nam daj, da mislimo po tvojih zakonih
kakor na samem tudi javno.
Daj nam danes naše vsakdanje zgodbe
in odpusti nam naše napake,
kot jih tudi mi odpuščamo svojim sogovornikom,
in ne preženi nas v angleščino,
ampak nam omogoči čim več dobrega.

***

V knjigi liriki družbo dela proza. Priložnostni, a tehtni zapisi, govori in nagovori, pridige in protesti. »Kultivirajmo končno to državo!« zavpije Roza. Dobiti moramo dostop do večine slovenskih filmov, zlasti do tistih iz petdesetih in šestdesetih let, »ko se je gradila naša nacionalna kinematografija in bi morali bit del naše splošne izobrazbe«.

Naprej, šole po Sloveniji imajo telovadnice, nekatere manjše šole imajo celo telovadnico, ki je večja od same šole, medtem ko je zelo malo šol, ki bi imele tehnično opremljeno gledališko dvorano: »Je res preveč, če pričakujemo, da se v prostore za kulturno vzgojo vloži enaka količina davkoplačevalskega denarja kot v prostore za športno vzgojo?«

Če hočemo Slovenci obstati, moramo več vlagati v družbeno odgovorno popularno kulturo in se potruditi, da »vsi otroci, ne glede na njihov socialni status, pridejo v stik s kar najkvalitetnejšimi kulturnimi vsebinami«. In tu Roza pride do »svetišč jezika« in tistih »redkih kulturnih inštitucij«, ki so bile v naši samostojni državi deležne sistematičnega razvoja: »Knjižnice so ene najpomembnejših ustanov vsake družbe predvsem zato, ker omogočajo pot do znanja tudi socialno šibkim, kar je v času, ko je družba vse bolj razslojena in je vse več ljudi pod pragom revščine, še posebej pomembna dobrina. Nenadomestljive pa so seveda tudi zato, ker spodbujajo bralne navade, ki so danes ogrožene, saj knjige izriva psihoza tako imenovanih socialnih omrežij, za katera prav zdaj prihaja na dan, kako s svojimi algoritmi sistematično podžigajo sovraštvo in lažne alarmantne vesti.«

Pogosto smo ga, Rozo, srečevali na petkovih kolesarskih protestih. Kaj srečevali – poslušali in peli z njim! Petkovi protesti so bili zanj »maše za domovino«, beremo v Dvomovinski liriki: »Srečanja, ki nam, ki se jih udeležujemo, dajejo občutek, da nismo sami, ampak pripadamo skupnosti, ki je pripravljena naredit vse, kar je v njeni moči, da bi Slovenija postala čim bolj samostojna in neodvisna, predvsem pa sodobna, svobodna in spodobna država.«

Mnoge med pesmimi, zdaj zbrane v Dvomovinski liriki, je rodila ulica – in prav tam so tudi prvič zazveneli, zadoneli, zagrmeli ti ostri stihi, tembolj spevni po zaslugi znanih melodij, na katere jih je položil mojster. Na protivojni gospel Down By the Riverside je v grdih časih lepo legla Nas še za vas je sram, ki jo je Roza med kolesarskimi protesti sestavil »po podobi vladajoče stranke in njenega neoliberalnega satelita«. Ob pevski spremljavi Ane Vipotnik in Višnje Fičor in kitarski Igorja Leonardija nam jo je prvič recitiral 28. maja 2021 na največjem petkovem protestu, ki so se ga udeležili tudi sindikati. »Protest je Glas ljudstva tik pred zdajci s Trga republike, kjer so nas čakale ograje in množica robokopov, preselil na plato pred takrat še ljubkim starim kopališčem Ilirija, tako da je križišče Celovške in Tivolske zaprla množica 40.000 protestnic in protestnikov,« v opombi k pesmi spomin obuja Roza. Na križišču pa nas je takrat nagovoril takole:

Potem je pred volitvami družbeno apatijo preganjal in ljudi na volitve pozival z odločno Niso vsi isti. V njej med drugim ugotavlja:

Niso vsi isti in letošnje volitve
so pomembne, ker so zadnja pot do rešitve
iz blata, v katerem vse več mladine
v Sloveniji ne vidi več svoje domovine
in beži tja, kjer je bolj važno, da kaj znaš,
kot to, da si ubogljivo in koristoljubno naš.

***

Prosili so ga, naj napiše pesem za promocijo cepičev rdečeliste bukve, ki da jo morajo podreti, če želijo sezidati sodobni prizidek k ljubljanski Operi. No, pa jim ni bilo všeč, kar je napisal:

Sto dvajset let je stara bukev
in teh sto dvajset let se ne da razsadit.
S cepiči se mogoče res lahko ohrani prav ta bukev,
ne da pa se z njimi ohranit njena časovna nit.

A Slovenci smo pač takega kova,
da vsakič začenjamo znova.
Pod krinko sodobnih vplivov iz koristoljubnih motivov
nam vsak nov cepec vse staro uniči,
da od tradicije ostajajo samo cepiči.

Med žal še zmeraj prekleto aktualnimi je tudi pesem, ki jo je prvič prebral 13. januarja lani, pred ljubljanskim lokalom Pritličje na protestu proti genocidu v Gazi:

Pesem za Palestino

Država dveh povsem različnih polovic,
tiste z vsemi in tiste brez vseh pravic,
je po nekih čudnih standardih demokracija,
ki del prebivalcev sistematično pobija,
a ima menda vso pravico, da se brani
pred ljudmi, ki s svoje zemlje so bili pregnani.

In naš véliki vojaški brat,
ki skrbi, da je dovolj granat
za nenehno masakriranje ljudi,
pričakuje od zahodne javnosti,
da bo rajši pozabila tudi ta zločin,
kot si kvarila razpoloženje z njim,
saj pa ve, da je za njo demokracija,
ki samo drugačne in drugje pobija,
dosti boljša kot pa kakšna diktatura,
ki ji vladata cenzura in režim,
ki trpinči svoje in nima založenih trgovin.

A pobitih otrok in celih družin,
mest spremenjenih v kup ruševin
in tega, da gre za človeške živali,
ki jih bodo pobili ali pregnali,
se pozabit ne sme in se tudi ne da.

In če prebivalci bogatega dela sveta
ne dosežemo takojšnje prekinitve te morije,
smo se znašli na napačni strani zgodovine
ob teh, ki skušajo svoj imperialni status reševat
s tem, da rinejo cel svet v krvav prepad.

Namesto da bi šli na tisto pot,
ki pelje v mir in blaginjo povsod.
V mir prav povsod, ki bo možen šele,
ko bo na svetu prostor za vse.

Hvala, Roza. Za vse stihe, ki si jih mrmramo, jih prepevamo ali vpijemo. Za besede, ki nam bogatijo, lajšajo in zaljšajo vsakdan na tem lepem, a včasih tako nesrečnem svetu. Pa za spoznanja, kakršno je tole, v tukajšnjem izvodu Dvomovinske lirike podčrtano in pospremljeno s klicajem:

»Ne glede na to, a se reče družbeni ureditvi, ki si jo želimo, komunizem, socializem, izvorno krščanstvo ali pravična in socialna demokracija, je na nasprotni strani zmeraj barbarstvo. Zato bo družba zelo bližnje prihodnosti ali kulturna ali barbarska. Na nas tukaj in zdaj je, da se po svojih najboljših močeh potrudimo, da bo v tej vojni zmagala kultura.«