Spoprijemanje s klasiko 23: Seneka

Naj vam naslikam prizor: predstavljajte si premožnega rimskega plemiča, oblečenega v ohlapno togo, ki počiva na ležalniku. V eni roki drži pisalo, pripravljeno za pisanje po tablici iz voska, v drugi pa čašo vina z vodo. Okrog njega se mudijo dvorjani, slišati je šepetanje sužnjev, cesar Neron pa nekje v ozadju igra na liro. Plemič dramatično zavzdihne. Njegovi zapisi govorijo o jalovosti bogastva, kratkosti življenja in neizogibnosti smrti. Plemiču je ime Lucij Anej Seneka, in da, ironija je tako gosta kot oljčno olje v njegovem kopališču, s katerim mu bo eden od sužnjev povsem prekril telo in ga nato postrgal z njega z lesenim strgalom, imenovanim tudi strigil.

Dobrodošli v svetu Seneke mlajšega, stoičnega filozofa, državnika, dramatika, moralista in zadržanega vzornika vsakega sodobnika pod stresom, ki se poskuša z meditiranjem izviti iz eksistencialne krize. Ko ti je v življenju postlano z rožicami, je enostavno biti stoik. Teže pa to postaneš, če ti nekdo naroči, da moraš storiti samomor. Toda začnimo lepo na začetku.

Seneka, ki se je rodil v Cordubi (današnja Cordoba v Španiji) približno leta 4 pr. n. št., je bil sin Seneke starejšega, znanega govornika in pisatelja. Mladega Seneko so na šolanje poslali v Rim, kjer se je izkazalo, da gre za nadarjenega, inteligentnega in ambicioznega mladeniča. Učil se je retorike in filozofije, zlasti stoicizma, starodavne grške miselnosti, ki je učila, da so edino resnično dobro vrline, vse ostalo (bogastvo, slava, moč, malčki na letalih) pa je nepomembno.

Vendar je bil Seneka vse prej kot asketski menih. Trpel je za kronično boleznijo, se ukvarjal s političnim manevriranjem, si nagrabil toliko bogastva, da bi z njim lahko financiral bruto domači proizvod manjše kneževine, in služil kot mentor, pozneje tudi svetovalec, izjemno nestabilnega cesarja Nerona. In prav slednje je bilo njegova najslavnejša napaka. Več o tem sledi kmalu.

Podobno kot Senekove tragedije je bila tudi njegova kariera polna akcije. Leta 41 n. št. je bil izgnan na Korziko zaradi (verjetno lažne) obtožbe prešuštva z nečakinjo cesarja Klavdija. Osem let pozneje ga je od tam poklicala Agripina, Klavdijeva žena in Neronova mati, da bi poučeval njenega bistrega sina, ki takrat še ni bil morilec, je pa to kmalu zatem postal. Seneka je z nasveti, ki so od daleč spominjali na etične nasvete, pomagal Neronu, da se je povzpel na oblast. Ko se je cesar začel obnašati kot Kaligulov poblazneli bratranec, pa se je Seneka počasi umaknil in ob tem tiho omenjal vrtnarjenje in notranji mir.

Neron je leta 65 n. št. ukazal Seneki, naj stori samomor, še prej pa je (dvomljivo) nakazal, da naj bi Seneka sodeloval v takoimenovani Pizonovi zaroti, katere namen naj bi bil umor Nerona. Vprašljivo je, ali je bil Seneka tega dejansko kriv ali ne (zgodovinarji se nagibajo k odgovoru »najverjetneje ne«), vendar mu je Neron vseeno naročil, naj si vzame življenje. Seneka je ukaz izpolnil z optimalno stoičnostjo, saj je živel in tudi umrl v skladu s svojimi ideali.

V Tacitovih Analih piše, da se je Seneka poskušal stoično spopasti s trenutkom, vendar je imela narava, pa tudi okoliščine, drugačne načrte. Poskušal si je prerezati žile, a kri ni tekla dovolj hitro. Nato je spil strup, verjetno trobeliko (da bi zavestno počastil Sokrata), ki pa ni prijel. Zatem je splezal v vročo kopel, da bi pripomogel k hitrejšemu kroženju strupa po telesu. Tacit poroča, da je Seneka v soparnem prostoru sčasoma podlegel zadušitvi. Med tem nenamerno podaljšanim prizorom smrti naj bi svojim pisarjem (ki se jim je celoten proces verjetno zdel precej neroden in neprijeten) narekoval filozofske misli, nazadnje pa je sredi monologa stoično umrl. Če govorimo o smrtih – to je nedvomno legendarna »dobra smrt«.

Kaj od tistega, kar je napisal, pa je vredno prebrati še danes?

Seneka je pisal kot nekdo, ki dobro ve, da ga smrt čaka tik za vogalom in da mora zato sam nujno imeti zadnjo besedo.

Njegovi moralni eseji, med drugim O kratkosti življenja, O jezi in O srečnem življenju, se berejo kot križanec med starodavno terapijo in sodobnimi TED Talks. So vsesplošno dostopni, aforistični in naravnost srhljivo relevantni. Seneka nas namreč uči, da je čas tisto najdragocenejše, kar imamo, da bolj trpimo v svoji domišljiji kakor pa v dejanskem svetu in da je najpomembnejši človeški dosežek sposobnost umirjenosti v stiski.

Vendar Seneka ni samo filozofiral, pač pa je tudi dramatiziral. Njegove tragedije (kot so Tiest, Fedra in Medeja, pri čemer je treba omeniti, da slednji dve dandanašnji prebiramo in uprizarjamo bistveno pogosteje od njegovih filozofskih del) so nekatera od najbolj mračnjaških, krvavih in filozofsko intenzivnih del, kar so jih kdaj napisali. Predstavljajte si Evripida, ki na dušek zvrne par redbullov in se prebije skozi nekaj slabih ur terapije. V teh delih najdemo duhove, incest, kanibalizem in monologe o krivdi, ob katerih bi se nam še Hamlet zazdel čustveno povsem stabilen.

Sodobni učenjaki še razpravljajo o tem, ali so dramska dela za časa Senekovega življenja kdaj uprizorili ali pa so bila namenjena le glasnemu branju v salonih visoke družbe. V vsakem primeru kombinirajo stoične ideje z visoko dramo: razum proti besu, red proti kaosu in civilizacija, ki na nitki visi nad prepadom naših najnizkotnejših nagonov.

Seneka je bil za življenja zelo priljubljen. Lahko bi rekli, da je bil pravzaprav neke vrste Oprah cesarskega Rima: njegova dela so prebirali prav vsi in bil je močno spoštovan, čeprav so ga od časa do časa vseeno obtožili, da je morda le malce prebogat, da bi lahko drugim solil pamet glede minimalističnega življenja. Njegova dela so občudovali vsi, od rimskih aristokratov do bralcev v provincah. Nudil je namreč neke vrste prenosno filozofijo, ki je bila kot nalašč za večerne zabave in politične krize.

Po smrti pa se je njegov ugled malce zamajal. Zdelo se je namreč, da so poznejši stoiki, npr. Epiktet in Mark Avrelij, bolj konsistentni in manj kompromitirani zaradi bližine moči. Ljudje, ki so imeli vse in ki so kljub temu zatrjevali, kako pomembno je, da ničesar ne potrebuješ, so bili že takrat prav tako vprašljivi kot danes. Kot bi poslušali budističnega meniha milijonarja, kako opeva radost življenja brez bogastva ali imetja. Tudi in še zlasti danes vemo, da se nekdo sicer lahko vede in razmišlja kot stoik, tudi če je bogat – avtor prodajnih uspešnic Ryan Holiday je denimo zaslužil pravo bogastvo s knjigami o tem, kako lahko v sodobno življenje vnesemo načela stoicizma.

Kristijanom so bili všeč njegovi etični nauki, zato so celo ponarejali pisma, ki naj bi si jih pisala Seneka in sveti Pavel, da bi ga posmrtno spreobrnili. Nekje do srednjega veka pa je Seneka postal svojevrstna filozofska tarča posmeha: bogataš, ki pravi, da denar ni pomemben, in svetovalec tirana, ki pridiga o nenasilju.

V renesansi pa je bil Seneka deležen svojevrstnega preporoda. Humanisti so ga naravnost oboževali. Njegove tragedije, ki so jih ponovno odkrili, so navdihnile krvave in introspektivne drame Shakespeara, Marlowa in elizabetinskega odra. Hamlet pravzaprav ni nič drugega kot dolg stoični notranji monolog, zapisan v jambskem pentametru. Senekov duh je prisoten v celotnem delu.

V 19. stoletju so Senekove drame poglobljeno raziskovali, da bi odkrili nove psihološke vpoglede. V 20. stoletju pa so njegova stoična pisanja na novo navdihnila eksistencialiste, minimaliste in vse tiste, ki so se na kak poletni vikend že znašli v gneči na avtocesti med Ljubljano in Koprom.

Pa danes? Tudi zdaj je Seneka precej aktualen.

Če ste kdaj poskusili z meditacijo, a ste na koncu le brskali po telefonu in se pretvarjali, da globoko dihate, je Seneka kot nalašč za vas.

Za razliko od nekaterih starodavnih filozofov, ki pišejo v obliki ugank ali pa vas vlečejo s seboj po metafizičnih poligonih (khm, Aristotel, khm), Seneka dokaj hitro preide k bistvu. Piše za ljudi, ki so se znašli v krizi: za vse tiste, ki so zaposleni, raztreseni, zaskrbljeni in ambiciozni, pa vseeno poskušajo ostati mirni in zbrani.

Vam zveni znano?

Njegovi eseji se berejo kot zapisi nekoga, ki si je od blizu ogledal brezno in je nazaj prinesel spominke. O kratkosti življenja vam kar naravnost in odkrito pove, da vam čas kradejo sestanki, obsedenost s statusom in slabi televizijski programi (lahko bi sicer dodal še načrtno brskanje za katastrofičnimi novicami in YouTube videoposnetke mačk, ki padajo v straniščne školjke, vendar žal spet ni tako zelo moderen). O jezi je starodavna različica nasveta, ki veleva, da si morate, preden kliknete »Odgovori vsem«, najprej privoščiti kratek sprehod. Pisma prijatelju Luciliju so kolumna z nasveti za vse tiste, ki si želijo biti dostojni ljudje, ne da bi morali za to pustiti službo in se preseliti v samostan.

Seveda pa ne smemo pozabiti niti na samo teatralnost. Seneka nas opominja, da so človeška čustva gromozanska, neprijetna, nemarna in brezčasna. Ljubosumje, ambicioznost, maščevanje, ljubezen – prav ničesar od tega še nismo prerasli. Samo dodali smo potisna obvestila.

Je bil Seneka hinavec? Genij? Ali morda preživelec s smislom za moralo? Da. In ravno zato je tako zelo brezčasen.

Ni se umaknil od sveta. Namesto tega je vstopil v zmešnjavo, ki jo ponuja, si umazal togo, naredil nekaj napak, se opekel in na koncu še vedno verjel, da je filozofija pomembna. Da bi lahko živeli bolje, če bi jasneje razmišljali. Da bi se lahko mirno soočili s smrtjo, če bi se prej iskreno soočali z življenjem.

Zato – berite Seneko! Berite njegova dela, ko ste razočarani ali preobremenjeni ali ko se zalotite, da že štiri ure zapored gledate isto kriminalno dramo in se ob tem sprašujete, kaj pravzaprav počnete s svojim življenjem. Seveda ni popoln, razume pa, v čem je poanta. Če nič drugega, bo vsaj vaša eksistencialna kriza na lepem videti elegantnejša.

***

Komentar Svetlane Slapšak:

Seneka je brez dvoma prednik psihoanalize: na eni strani priporoča dostojanstvo misli, stoično držo in vsakdanjo modrost, občasno na meji banalnosti, na drugi pa v tragedijah prikazuje najtemnejše kotičke zločinske osebnosti. Mojster podrobnega opisovanja pošastnih posameznikov, in to predvsem njihovih dejanj in njihove neprizanesljive samoanalize: Medeja in Tiest sta v tem smislu njegova najizrazitejša junaka. Skorajda je nemogoče, da ne bi povezali dobe in okolja, v katerih je Seneka preživel zreli del svojega življenja, in njegove tragedije, krvave norosti cesarja Nerona in ravnanja v cirkusu surovosti in brezumja do točke, ko ni mogoče nič drugega kakor uničiti samega sebe. Ne glede na to, kako se je ubil – zaradi prisile ali po lastni volji – svet je ostal brez pomembne priče o ekstremih človeške narave.

Kot mislec je bil Seneka v glavnem površen sledilec grških učiteljev in je menil, da je to, kar naredi filozofa, samocenzura misli. Kakšen je bil odnos med filozofom in avtorjem tragedij? Neki strokovnjak za rimsko književnost je uporabil formulo: Seneka na kavču … Freudovem, seveda. Sledi, torej, da je Seneka poskušal s filozofijo disciplinirati svojo podzavest – ali obratno, z grozotami v tragedijah disciplinirati svojo filozofijo. Gre za filozofijo, ki jo zanima samo človek.

Seneka je bil noro bogat: človek si samo lahko zamisli razsežnosti njegove knjižnice … Žal njegova opredelitev za sodelovanje v politiki ni bila svobodna – nihče pod Neronom ni mogel biti bogat in se skrivati v lastni knjižnici, ker je nori cesar hotel imeti vsako bogastvo, tako kakor njegovi cesarski predhodniki. Seneka je pravzaprav imel izjemno pogumen načrt: če je že bil tarča imperialnega pohlepa, je bil edini način, da spremeni mladega cesarja v obzirnega, človekoljubnega filozofa. Morda je s tem iz Nerona naredil inteligentnejšega … zločinca. Neuspeh Senekovega izobraževalnega načrta je vsekakor dober vzrok za samomor.

Senekove tragedije je v sodobnem času resno jemala samo Florence Dupont. Prepoznala je različne glasove in s tem odprla nove performativne možnosti dramskih tekstov, ki so morda bili namenjeni samo branju v ekskluzivni družbi. Tiest v režiji Ivice Buljana je najbolj reprezentativen primer takšne obravnave dramskega teksta. Seneka kot tragik torej ni samo skriti vzorec za Stephena Kinga.

V obilici šarlatanskih knjig o izgrajevanju samopodobe je Seneka lahko odlično branje za obrambo lastne človeške integritete, ki ne more brez drugih, brez družbe, brez človečnosti. Renesančni intelektualci so dobro razumeli, kaj to pomeni v družbi naklonjenih ali nenaklonjenih vladarjev, donatorjev, cerkve … Skrajni čas je, da danes, vse bolj pod pritiskom norih in bogatih, spet začnemo brati Seneko.