Zgodbe rešujejo žrtev – in celo rablja!

Katastrofa – že na začetku je zmanjkalo elektrike!

No, no, počasi, razburjenje je odveč. Tokratna slovesna podelitev nagrade vilenica, za povrh jubilejna, 40. po vrsti, se je v kraški jami začela nekoliko drugače. Tako:

Na sklepni sobotni slovesnosti, ki jo je domiselno in duhovito režirala Mojca Madon, je igralec Martin Gerbec v prepričljivi vlogi kraškega jamarja zbranim povedal še marsikaj, pokazal tudi mogočen steber v jami, star kak milijon let. Pa postregel s podatkom, da je prav Vilenica, ki je posodila ime mednarodnemu srednjeevropskemu literarnemu festivalu, najstarejša turistična jama na svetu – prvi turisti so vanjo sestopili že leta 1633!

Uvodoma nas je nagovoril Marij Čuk, predsednik Društva slovenskih pisateljev:

»Prosim vas, gospe in gospodje vojne, oboroževanja, streljanja, ubijanja, prosim vas, ubijalke in ubijalci otrok, starejših, obolelih, vseh nedolžnih in nemočnih, prosim vas, rušitelji šol, bolnišnic, domov, kulture, zgodovinske resnice, rotim vas, sovražniki knjig in umetnosti, povejte, za kaj, za koga, v čigavem imenu povzročate temu planetu krvave rane, grozo, pustošenje, uničenje, za koga in zakaj pokopavate pod ruševinami človeka, civilizacijo, življenje. Prosim vas, povejte, zakaj lažete in blatite demokracijo, svobodo, prijateljstvo, zakaj lažete, zakaj režete na koščke mehko srce humanosti z ostrimi noži nasilja?

In ti, Evropa, se lahko še ponašaš s svojim tisočletnim ustvarjalnim izročilom? S plemenitostjo. Z vključevanjem? Z diplomacijo? Molčiš. Bolna in nemočna. Obraz obračaš stran, ni te sram ravnodušja in puhlih besed, ne veš več, kaj si, in pogled prihodnosti nazaj v ta čas te bo zaznamoval s sramoto in krivdo.

Sodobni ciniki in prodajalci dima, minljivi oblastniki minljive moči, si upate upreti oči v Vilenico, v idejo in utemeljevalko resnične svobode, napredka, prijateljstva. Uprite oči v Vilenico kot dokaz resničnosti miroljubnega soočenja, zleta različnih spojev, besede, pravice. Uprite oči v Vilenico in se zamislite nad svojim početjem, če ste še sposobni misliti, če še premorete zrno človečnosti. Vilenica je glas dobrih ljudi, jezika, bližine, je lepota, širina, ljubezen, je utrip naših vesti. Vilenica – srce umetnosti, ki še edina ponuja možnost in človeka v njej. Vse to, česar nimate v svojem srcu in glavi, Vilenica ima. Naj vam bo za zgled. Nam pa s svojo silovito izpovedno silo perspektiva uresničljivega upanja, da bo svetloba nove zarje človeštva prevladala nad nočjo sovraštva in nasilja.«

Nakar smo zaploskali tistemu, ki je vse skupaj začel. Skok v jamsko literarno preteklost: na čezmejnem večeru poezije, ki sta ga leta 1980 v Vilenici pripravila Marjan Suša in Pavel Skrinjar, so svoje pesmi brali Danilo Dolci, Ciril Zlobec, Marko Kravos in Aleksander Peršolja. Nekaj let pozneje se je slednji s podporo sežanske občine povezal z Društvom slovenskih pisateljev, kjer zamisli prisluhnil takratni tajnik društva Veno Taufer, združili so moči … Vse drugo je zgodovina, kakor pravimo.

Na jubilejni, 40. Vilenici je Aleksander Peršolja pod žaromete stopil kot idejni oče festivala in prvi prejemnik častnega kristala Vilenice.

»Še zdaleč nisem pričakoval takega priznanja, kajti v tem večnem trenutku opažam, da je vsako dejanje posameznika že pot h ‘genialnosti’, in zgodovina je samo zgodovina,« ugotavlja v zahvalnem zapisu. »Vesel sem kristala Vilenice, ki ga bom z veseljem delil z razumevajočo družino, s sežanskimi jamarji, z Lokavci, z najzvestejšimi sodelavci, ga božal ter mislil na pokojno Barbaro Šubert, ki je bila srce in hrbet dogajanja festivala v Ljubljani in tudi na Krasu. Hvala tudi tistim, ki so pripomogli, da je kristal prišel v moje roke. Hvala vsem zasledovalcem vileniškega dogajanja, ki ste mi v vseh dvajsetih letih mojega dela dajali pogum s svojo prisotnostjo na literarnih večerih in na podelitvah nagrad.«

Zbrane je v imenu gostiteljev nagovoril sežanski župan Andrej Sila, pozdravil gradnjo literarnih mostov v negotovih, delitev prepolnih časih, čestital vsem nagrajencem, v prvi vrsti Aleksandru Peršolji, se mu zahvalil za vizionarstvo ter vse, kar je storil za kulturo, za umetnost, za Kras … in sem, na Kras, je župan vse spet povabil naslednje leto, ko bomo obhajali stoto obletnico prezgodnje smrti Srečka Kosovela (1904–1926), pesnika, ki »nas je učil gledati onkraj mehanike v življenje«.

Ni lahko, danes, ni, je v srčnem govoru ugotavljal bolgarski veleposlanik v Sloveniji Krassimir Bojanov: »Predsednik pisateljskega društva Marij Čuk je v govoru omenil diplomacijo. Povedati moram, da je dandanes težko biti diplomat. Diplomati nekaterih držav se odvračajo od temeljnega namena tega poklica. Namesto da bi si prizadevali za mir, so se spremenili v vojščake ideologije.« Pozdravil je tokratno geslo Vilenice Krasni novi svet – Nova pravila bivanja, se književnikom zahvalil za angažma. V dosedanjih dveh letih v Sloveniji občuduje tukajšnji kultivirani odnos do knjig in branja. Ko so ga povabili h govoru kot predstavnika države, iz katere prihaja letošnji vileniški lavreat, ga je najprej zamikalo, da bi govoril o Bolgariji, je priznal. Pa je ugotovil, da so veliko učinkovitejši ambasadorji književniki – ne le države, temveč človečnosti v tej veliki svetovni družbi, v kateri manjka »sočutja do tisočih, ki jih vsak dan pobijajo, do otrok, ki jih izstradajo do smrti … Edina univerzalna šola sočutja so – knjige.«

Veleposlanik, ki ga običajno naslavljajo z »vaša ekscelenca«, se je z vileniškega odra zahvalil letošnjemu lavreatu – njegovi ekscelenci, ambasadorju človečnosti Georgiju Gospodinovu.

***

Strokovna žirija, ki jo sestavljajo predsednik Gregor Podlogar, podpredednik Aljaž Koprivnikar ter člani Veronika Dintinjana, Ludwig Hartinger, Martin Lissiach, Aleš Mustar, Tone Peršak, Diana Pungeršič, Sašo Puljarević, Jutka Rudaš in Đurđa Strsoglavec, je 40. nagrado vilenica prisodila bolgarskemu pisatelju, pesniku, esejistu in dramatiku, enemu osrednjih imen sodobne evropske literature, ki je z romani Naravni roman, Fizika žalosti in Časovno zaklonišče, izdanimi pri Beletrini, že več let doma tudi v slovenščini – vse je odlično prevedel Borut Omerzel, kakor tudi prihajajoče, ki se jih že veselimo.

»Georgi Gospodinov je mojster sodobnega romanopisja,« je v utemeljitvi nagrade poudaril Podlogar. »Njegovo pisanje, obsedeno z družbenimi in zgodovinskimi dogodki ter osredinjeno na nevidnega posameznika, je mestoma nepredvidljivo in fragmentarno, a se mojstrsko zliva v celoto, tenkočutno, tudi nežno in mestoma prežeto s (črnim) humorjem. Georgi Gospodinov, 40. nagrajenec festivala Vilenica, s svojim delom tako na samosvoj način pooseblja njegovo zgodovino in daje zgled, kako prepričljivo lahko literatura tudi danes nagovarja vsakogar.«

Georgi Gospodinov je ob glasnem in dolgem aplavzu najprej s telefonom fotografiral zbrane v jami, pozdravil s slovenskim »dober dan«.

V materinščini je prebral govor, naslovljen Kaj zmore književnost?:

»Dame in gospodje, prijateljice in prijatelji, so-jamarke in so-jamarji,

iz srca se vam zahvaljujem za to nagrado. Osebno mi veliko pomeni, ker je bila Vilenica eden prvih literarnih festivalov, ki sem se jih udeležil. Še vedno hranim jasne spomine nanj kot na eno najlepših srečanj. Bilo je pred mnogimi leti, morda pred dobrimi dvajsetimi, v nekem svetu, ki danes ne obstaja, v ‘včerajšnjem svetu’, kakor bi ga poimenoval Stefan Zweig.

Nagrade so dragocene zaradi dvojega – pomembno je, kdo ti jih podeljuje in kdo so tvoji predhodniki. V obeh primerih so tukaj imena ljudi, pri katerih sem se učil. Omenil bom samo, da so na začetku te nagrade kolosi, kakršna sta Zbigniew Herbert in Milan Kundera, pisatelji in pesniki – nekateri niso več med nami, a so njihove besede odmevale v tej jami in v večji jami književnosti.

Kaj je biti pisatelj v svetu, kakršen je današnji? Kaj zmoremo mi, ki imamo zgolj svoje besede? Kaj zmoremo s svojo književnostjo? Ali sploh zmoremo? Zdaj, ko so besede same, jezik sam in naše zgodbe ranljivi in so jih težko zadeli izstrelki propagande in sovraštva. Smo v svetu, v katerem vsakdo lahko spreobrne zgodovino in naše zgodbe, jih usmeri proti nam samim ali naščuva koga drugega zoper nas. Ustvarjeni smo iz telesa in besed, telesa pa so odvisna od besed natanko toliko kot besede od telesa.

Zato, na kratko – v kaj še verjamem?

Književnost ali enostavneje, zgodbe, ki jih pripovedujemo, premorejo rešilno življenjsko moč.

Predvsem pa imajo moč obdržati, kar je človeškega. Zgodbe, ki jih pripovedujemo, neprenehoma obnavljajo, kar smo kot človeška bitja skozi stoletja dosegli. Ko nehamo pripovedovati, pozabljamo. Spomin pa je poleg vsega drugega tudi moralna kategorija. Če se nihče ne spominja, je vse dovoljeno, vse je mogoče prekoračiti. Prekoračitev meja pa nas bo pahnila globoko nazaj v evoluciji. Potisnila bo nazaj celotno ‘dvigovanje človeka’, ki se ga spominjamo iz tiste tabele med uro biologije v šoli in z začetka Ovidovih Metamorfoz.

Moč naših zgodb je tudi ustvarjanje empatije. Ko slišimo zgodbo drugih o njihovih otrocih in starših, jih teže dojemamo kot sovražnike, jih teže ponižamo, udarimo, ubijemo.

Zgodbe odlagajo konec. Tega se lahko spomnimo iz Šeherezade. Pridobijo nam še eno svitanje, rešujejo žrtev, celo rablja odrešijo tega, da je rabelj.

Zgodbe ustvarijo tolažbo in se zoperstavijo nerazložljivemu. Zato zvečer starši otrokom pripovedujejo pravljice, zato so si starodavni ljudje izmislili mite, da bi strašljive reči, kot so strele, požari in povodnji, spravili v zgodbo, da bi stlačili strašljivo v nevidno kletko zgodovine. Strah, o katerem pripoveduješ, je manj strašen. Književnost je učinkovita krotilka strahov.

Tisto, kar je najpomembnejše v tem trenutku, v teh časih. Naše besede, naše zgodbe in literatura, ki jo pišemo, so naravni protistrup, protiutež zoper propagando in agresivni populizem.

In tu je mesto, da povem: hvala za vseh teh 40 let, v katerih je ta festival zaklonišče zgodb, ki jih pripovedujemo, v tem pogledu pa zaklonišče človečnosti. To nikakor ni malo, to je pravzaprav vse v nekem svetu, ki se nagiba k zatonu.«

Prireditev, ki jo je povezovala Carmen L. Oven, sta obogatila še harmonikar Igor Zobin in sopranistka Mateja Petelin Zobin, druženje pred vhodom v jamo pa zatem kantavtor Rudi Bučar in DJ Belo smetje (pravo ime, draga bralka, dragi bralec, najdeš pri tistem, ki je prebral utemeljitev vileniške nagrade).