Lažninko sem imela že nekaj časa pred festivalom Tinta doma, najprej knjižnični izvod, kasneje lastnega. Najbrž je vsaj nekoliko zgovoren podatek, da je vsake toliko časa izginila, ker so jo večkrat prebrali mlajši družinski člani; tako kot njim, je bila tudi meni všeč, zato sem zelo pozdravila dejstvo, da je na letošnji Tinti dobila nagrado zlatirepec za najboljši domači strip za otroke in mlade. Ker pa menda noben pošten kritik ne bi smel operirati z besedo všeč, kar takole, ne da bi jo podložil z množico argumentov, se bom raje kar lotila knjige …
Kaj je torej uspelo avtoricama, Maši Ogrizek, ki se je v zadnjih letih podpisala pod kar nekaj zelo priljubljenih (in kakovostnih) stripov za otroke (običajno so premiero doživeli v revijah in nato zaživeli še v knjižni obliki ali pa jih to še čaka), denimo pod Luko iz bloka, Grozno šolo in Detektivsko agencijo Šapa, in Manci Krošelj, ki se je s stripovskim medijem srečala prvič in ga suvereno (zdaj že lahko rečemo tudi zmagovito) obvladala? Tudi Lažninka je svoje prvotno domovanje našla v reviji Galeb, ki pod taktirko novega uredniškega tandema doživlja novo obdobje, od tam pa se je na srečo preselila še v knjigo. Zakaj na srečo? Ker imajo revije vendarle bolj omejen rok trajanja in se z besedili v njih sreča določena generacija otrok, že naslednja pa ne več, knjige pa so le nekoliko bolj trdožive in imajo tozadevno gledano večji domet. V oplatničeni Lažninki bomo skratka našli devet epizod, v katerih je glavna Nina, za mamo Ninka, ki obiskuje prvi razred, njena najboljša prijateljica pa je Anka – navidezna prijateljica, ki je kot nekakšen notranji vražiček; Nino napeljuje k raznoraznim neumnostim, ki pa imajo zelo nenavidezne posledice.
Avtorica tako v Nininih besedah kot tudi dejanjih zares dobro (u)lovi otroškega duha in jim (seveda tule do neke mere ugibam) pride res blizu oziroma povedano drugače, zdi se, da zelo dobro nagovarja (pravzaprav nagovarjata, kajti enako velja za likovno podobo) svoje ciljno občinstvo.
Njune kopalniške vragolije (Pošast iz umivalnika) denimo vključujejo manjšo poplavo in prekomerno porabo zobne paste, ki postane zobna pašta, oboževana jed lavaboja, ki ni nič drugega kot pošast iz umivalnika. Ko Ninina mama najde v umivalniku še straniščno metlico in Nina pojasni, da je to meč, jo hoče mama že obtožiti laganja, a se zadnji hip ugrizne v jezik in laganje popravi v izmišljevanje. In prav za to gre – Nina ima resnično bogato domišljijo in zna dolgočasno in vsakdanje zelo učinkovito pretvarjati v razburljivo in igrivo. A v zadnjem prizoru mama jezen obraz že zamenja za dobrovoljnega; očitno zna tudi ona dolgočasna opravila spremeniti v igro, saj Nino uči »brisačanja« (kar je, mimogrede, učinkovita metoda za pivnanje mokrih tal). Na koncu vsake epizode bralca pričaka bela stran, na kateri Ninine izmišljije zaživijo svoje življenje; na koncu prve epizode tako vidimo lavaboja pri britju, ki (nas) sprašuje, če nismo še nikoli videli lavaboja pri britju. Ha! Ti dodatki torej delujejo kot nekakšni posrečeni, duhoviti epilogi. V epizodi Leti, leti, leti … zmaj! Nina v šoli razlaga, kako sta z Anko leteli na zmaju in na vprašanja sošolk in sošolcev, če sta se kaj bali, da bi ju požrl, odgovarja, da ne, ker zmaji pijejo bencin, od otrok pa dobijo drisko. Na vprašanje, zakaj nista šli z avtom, pa Nina odseka, da zato, ker ji mami ne pusti šofirati. Avtorica tako v Nininih besedah kot tudi dejanjih zares dobro (u)lovi otroškega duha in jim (seveda tule do neke mere ugibam) pride res blizu oziroma povedano drugače, zdi se, da zelo dobro nagovarja (pravzaprav nagovarjata, kajti enako velja za likovno podobo) svoje ciljno občinstvo.
Čeprav je, skratka, sprva kazalo, da je bralec odprl kratkočasno knjigo, polno prebrisanih domislic, se kmalu pokaže, da bo zavila tudi v bolj resne vode; življenje v njej je torej prikazano v vsej svoji večplastnosti, ko gre bolj za šalo in ko gre zelo zares, z druženji in izgubami vred.
V Samotnem otoku se v majhnem stanovanju odvija prava morska pustolovščina, kjer do izraza pridejo tudi avtoričine besedne vragolije: »Iz Kuhnajske greva naravnost v Posteljeriko!« / »Če hočeva prepluti Talski ocean, boš morala porivati ladjo.« Tu tudi prvič zadenemo ob resničnost Nininega in maminega življenja; ne samo, da majhnost stanovanja omenja besedilo, prostorsko stisko je moč razbrati tudi iz ilustracij. Pa ne samo to – Nina v postelji, pod deko, naleti na objokano mamo (oziroma mamo, ki dežuje), ki svojo stisko tudi iskreno ubesedi. Pravi, da se včasih počuti zelo samo in da pogreša nono. Tudi Nina pravi, da pogreša nono, pa tudi očka; njena (vsaj občasna) osamljenost tako pojasni namišljeno prijateljico, kaj več pa na tem mestu ni razkritega, tako da njuno družinsko zgodbo v tej točki lahko še ugibamo (skozi knjigo se seveda lepo sestavi; vsaka epizoda sicer deluje kot zaključena enota, a tudi vse skupaj se povezujejo v širšo celoto). V Štiriperesni deteljici spoznamo mamine najboljše prijateljice, nekdanje cimre, in izvemo, da je mami, ko so skupaj, srečna. Tudi deklici je všeč v njihovi družbi, čeprav ne razume vsega, o čemer govorijo. Tudi v Sladosnegu se pokažejo »razpoke«, tokrat finančna stiska, saj se izkaže, da si z mamo v trgovini ne moreta privoščiti vsega, kar bi si želeli. V Letečem čajniku avtorica naslovi tudi vprašanje odsotnega očeta. Ko Nino sošolec vpraša, kje je njen oči, mu postreže z zgodbo, da so ga ugrabili marsovci z letečim čajnikom; v resnici sta se z mamo razšla, Nina pa od njega dobiva le razglednice. V Noninem vrtu se mora Nina soočiti s še eno zahtevno okoliščino, sprejeti mora, da je njena nona mrtva. Čeprav je, skratka, sprva kazalo, da je bralec odprl kratkočasno knjigo, polno prebrisanih domislic, se kmalu pokaže, da bo zavila tudi v bolj resne vode; življenje v njej je torej prikazano v vsej svoji večplastnosti, ko gre bolj za šalo in ko gre zelo zares, z druženji in izgubami vred. A vendarle prevladuje veder ton, predvsem pa vse premaguje topel odnos med mamo in hčerko. Lažninka se zaključi optimistično, z velikim praznovanjem Nininega rojstnega dne, že na novi lokaciji (z mamo se namreč iz tesnega stanovanja preselita v nonino hišo), v družbi tetk in (resničnega) prijatelja, za povrhu pa sledi še presenečenje, ki je celo boljše od sladoleda!
Dinamično kadriranje uravnotežuje ravno prav besedila (in čitljiva pisava), vse skupaj pa poskrbi za to, da je Lažninka privlačen strip, ki ga odlikujeta premišljena vsebina in prav takšna izpeljava.
Obe ustvarjalki zelo dobro prepletata domišljijsko in realistično in med enim in drugim ustvarita učinkovit balans. Manca Krošelj je na naslovnico (ki nemudoma pritegne oko) okoli Nine, ki je v centru in v akcijski pozi, umestila vse izmišljije in s tem napovedala domišljijski vrtinec, ki ga v resnici najdemo tudi v notranjosti. Njene ilustracije so dinamične in barvite, ob Mašinih domislicah pa se tudi sama prepusti razigranosti (slednja denimo pride do izraza tudi v že omenjenih »epilogih«). A kot rečeno, v stripu imamo tudi »zatišja« oziroma bolj resne tone; na takšnih mestih se zna tudi ilustratorka barvno umiriti (npr. prizori iz nonine hiše), kjer pa se ne, vse učinkovito povejo obrazi njenih likov. Dinamično kadriranje uravnotežuje ravno prav besedila (in čitljiva pisava), vse skupaj pa poskrbi za to, da je Lažninka privlačen strip, ki ga odlikujeta premišljena vsebina in prav takšna izpeljava. Naj torej živi domišljija, ne samo Mašina in Mančina, pač pa tudi Ninina, ki lahko tudi v težje trenutke vnese nekaj – tolažbe? V resne trenutke – nekaj žmohta? Kakorkoli, čas je za vrnitev na začetek tegale zapisa – ja, Lažninka mi je všeč zato, ker je kratko malo dobra.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.