Woody Allen jih je dopolnil 90. Sem najprej tuhtal, da bi članek ob mojstrovem jubileju začel z jagodnim izborom njegovih modrosti, ki jih pogosto navajam. Na primer: »V življenju obžalujem le to, da nisem kdo drug.«
Ali: »Življenje je polno bede, osamljenosti in trpljenja – in veliko prehitro se konča.«
Ali: »Nesmrtnosti nočem doseči s svojim delom, ampak tako da ne umrem.«
Ali: »Smrti se ne bojim, ampak bi raje videl, da doleti koga drugega.«
Ali: »Smrti se ne bojim, a ko bo potrkala na moja vrata, bi bil raje zdoma.«
Ali: »Teže od zavesti, da ni boga, je dobiti vodoinstalaterja čez vikend.«
Ali: »Ko bi mi bog le dal kakšno jasno znamenje! Na primer veliko nakazilo na moje ime v švicarski banki.«
Ali: »Vsakič kadar poslušam Wagnerja, me prime, da bi napadel Poljsko.«
Ali: »Odgovor je ljubezen. A medtem ko čakaš na odgovor, seks postavlja precej dobra vprašanja.«
No, potem bi v jubilejnem članku seveda preletel in ovrednotil njegove filme. Za okus na hitro sestavljen seznam, vsaj diagonalno preletite: Take the Money and Run (Vzemi denar in zbeži, 1969), Bananas (Banane, 1971), Play It Again, Sam (Zaigraj še enkrat, Sam, 1972), Everything You Always Wanted to Know About Sex (But Were Afraid to Ask) (Vse, kar ste hoteli vedeti o seksu (pa si niste upali vprašati), 1972), Sleeper (Spalec, 1973), Love and Death (Ljubezen in smrt, 1975), Annie Hall (1977), Manhattan (1979), Stardust Memories (Spomini na zvezdni prah, 1980), A Midsummer Night’s Sex Comedy (Seksi komedija kresne noči, 1982), Zelig (1983), The Purple Rose of Cairo (Škrlatna roža Caira, 1985), Hannah and Her Sisters (Hannah in njeni sestri, 1986), Crimes and Misdemeanors (Zločini in prekrški, 1989), Shadows and Fog (Sence in megla, 1991), Husbands and Wives (Možje in žene, 1992), Bullets Over Broadway (Krogle nad Broadwayjem, 1994), Mighty Aphrodite (Mogočna Afrodita, 1995), Everyone Says I Love You (Ljubim te, pravijo vsi, 1996), Deconstructing Harry (Sesuti Harry, 1997), Small Time Crooks (Majhni lopovi, 2000), The Curse of the Jade Scorpion (Škorpijonovo prekletstvo, 2001), Hollywood Ending (Propad Hollywooda, 2002), Anything Else (Ljubezen in vse ostalo, 2003), Match Point (Zadnji udarec, 2005), Scoop (Vroča zgodba, 2006), Vicky Cristina Barcelona (2008), You Will Meet a Tall Dark Stranger (Spoznala boš visokega temnega tujca, 2010), Midnight in Paris (Polnoč v Parizu, 2011), To Rome with Love (Rimu z ljubeznijo, 2012), Blue Jasmine (Otožna Jasmine, 2013), Fading Gigolo (Sivolasi žigolo, 2013), Magic in the Moonlight (Čarovnija v mesečini, 2014), Café Society (Kavarniška gospoda, 2016), Wonder Wheel (Lunapark, 2017), A Rainy Day in New York (Deževni dan v New Yorku, 2019), Rifkin’s Festival (Rifkinov festival, 2022) Coup de chance (Srečno naključje, 2023) … pa še kak omembe vreden je vmes!
No, potem bi analiziral njegovo portretiranje mest, od domačega New Yorka do Pariza, Benetk, Rima, pa seveda odnos do žensk, do igralk, s katerimi se je zapletel tudi v zasebnem življenju, kajpada imam v mislih Diane Keaton in Mio Farrow – s prvo je ostal v lepih odnosih vse do njene smrti letos, druga ga je obtožila spolnega zlorabljanja sedemletne posvojenke Dylan Farrow, medtem ko je že začel razmerje z drugo posvojenko, tedaj 21-letno Soon-Yi Previn, zdaj že 28 let njegovo ženo. Woody Allen je očitke večkrat zavrnil in zavrača jih tudi na precej straneh avtobiografije Apropos of Nothing (V zvezi z ničimer, 2020); mimogrede, na hrbtu knjige je fotografija Woodyja na kavču, ki jo je posnela – Diane Keaton.
Pobliže bi si ogledal režiserjevo sodelovanje s poznejšimi muzami Scarlett Johansson, Emmo Stone in drugimi, seveda tudi s Cate Blanchett, ki ji je naslovna vloga v Otožni Jasmine prinesla oskarja za najboljšo žensko vlogo. Vsaj omenil bi njegovo igranje klarineta in vodenje jazzovske zasedbe …
No, pa sem se na koncu odločil, da vse to lahko storijo tudi drugi, veliko boljši poznavalci od mene. In da to tudi že počnejo, zdaj, ob mojstrovem jubileju. Zato vam raje povem drobno štorijo, ki vam je drugi ne morejo.
Leta 2007 je Woody Allen v družbi žene Soon-Yi in drugih priplul na Lido. Na 64. Beneškem filmskem festivalu je predstavljal triler Cassandra’s Dream (Kasandrine sanje), v katerem brata igrata Ewan McGregor in Colin Farrell. Tudi onadva sta prišla, tudi.
Na tiskovni konferenci so skupaj pripovedovali o novem filmu, Woody tudi o svojem načinu dela in pogledih na življenje, vesolje in sploh vse. Z nami je delil tudi svoj življenjski credo: »Moj pogled na življenje in človeka je dokaj pesimističen. Življenje je strašno tragična reč, čisto prava nesreča. V njem so komični trenutki, zanimivi trenutki, trenutki užitka, a v samem jedru je življenje vendarle tragično. Vedno sem si želel biti pisec tragedij. Zgodilo se je pač, da sem se uveljavil v komediji. Ne govorim, da sem si kdaj želel igrati Hamleta, a resnično sem si želel pisati tragične stvari. Zdaj ko sem starejši, si to končno lahko privoščim.«
Droben, na videz krhek, je govoril zelo tiho. Sklonjenega pogleda.
»V njem so komični trenutki, zanimivi trenutki, trenutki užitka, a v samem jedru je življenje vendarle tragično.«
Izboril sem si vprašanje, dobil mikrofon in Woodyja Allena pobaral, kako vidi evolucijo komedije on, na kogar je vplival Groucho Marx (1890–1977), brkati, očalasti in najbolj brbljavi med brati Marx, medtem ko je sam vplival na mlajše, recimo na še enega velikega humorista naše dobe – Larryja Davida (1947), soavtorja kultne nanizanke Seinfeld in zvezdnika v lastni Curb Your Enthusiasm (Nikar tako živahno).
»Ja, to je zanimivo,« je odgovoril Woody Allen. »Name je prav gotovo vplivalo precej komikov. Groucho Marx je bil res najpomembnejši. Pomembno je name vplival tudi ameriški komedijant Bob Hope, ki sicer ni tako globok kot bratje Marx, a je zanimiv. Dokaj nenavadno pa je, da vsa ta leta nikoli nisem začutil, da sem tudi sam vplival na kogarkoli. Nočem, da bi zvenelo kot lažna skromnost, a če objektivno gledam, je pač tako. Vidim lahko vpliv svojih kolegov, recimo Martina Scorseseja, Francisa Forda Coppole, Roberta Altmana in Stevena Spielberga, ne pa tudi svojega vpliva. Larryja Davida imam zelo rad. Ko se je začel pojavljati, je nastopil v nekaterih mojih filmih – v Radio Days (Dnevi radia) in v kratkem filmu, ki sem ga naredil za omnibus New York Stories (Zgodbe iz New Yorka). Nikoli pa nisem pomislil, da sem vplival nanj. Že ko sem ga prvič srečal, je bil duhovit. In ostal je duhovit.«
(Pripis: že dve leti zatem je Larry David odigral glavno vlogo v Allenovem filmu Whatever Works (Karkoli že deluje, 2009), kjer upodobi ciničnega ljudomrzneža, ki se zaljubi v veliko mlajše dekle – in je obenem tako woodyjevski kakor larryjevski.)
»Vidim lahko vpliv svojih kolegov, recimo Martina Scorseseja, Francisa Forda Coppole, Roberta Altmana in Stevena Spielberga, ne pa tudi svojega vpliva.«
Zadnjemu taktu tiskovke je sledilo, kar je vročična, nora, lepa tradicija na beneškem festivalu še danes: ljudstvo se zgrne k pultu, zvezdniki delijo avtograme. Kadar pride kaliber, kakršen je Woody Allen, je gneča gosta. Skoznjo sem se le pririnil do pulta, z razglednico, ki sem jo kot gimnazijec imel prilepljeno na omari v svoji sobi – fotografijo z Woodyjem v telefonski govorilnici, kader iz filma Hannah in njeni sestri.
Med podpisovanjem je bil, kakršen je v filmih: za pultom nad nami je brbljal, stokal, koliko nas je, da se bo skušal podpisati, ampak ahjej, ne ve, ali se bo lahko vsem, koliko nas je … Podpisal se mi je na črno-belo kartolino. Iz gneče sem najprej izvlekel svojo roko, zatem iz gomile teles iztrgal še telo, se umikal, puščal prostor še drugim, bil že na čistini zadaj – in pogledal podpis. Ahjej, podpisal se je komaj čitljivo, s skoraj praznim kemičnim, samo začetek avtograma je videti!
In evo me spet, skozi gnečo rinem nazaj k pultu, se naslonim nanj in čez Woodyju zabentim, da je podpis zanič. Da uveljavljam reklamacijo! »Vem, vem,« živčno in brbljavo, kot v svojih filmih, hiti pojasnjevati: »Imam slabo pisalo, žal ne more biti bolje …«
Je lahko bolje, je, evo, mu v roko potisnem svoj kemični: »S tem bo šlo, ta piše!« In res gre. Ob fotografiji je viden tako začetek prvega podpisa Wo kakor tudi drugi, v katerem spet ni čisto vseh črk, ampak dobro, naj mu bo. Popravni izpit opravljen!
No, to je ta drobna štorija. O poldrugem avtogramu.
