Ta veseli dan kulture smo sinoči v ljubljanskem Pritličju praznovali s podelitvijo nagrad 14. AirBeletrininega natečaja za najboljšo kratko zgodbo. Letos smo na anonimni natečaj v enem mesecu, med 3. oktobrom in 3. novembrom, prejeli rekordnih 307 zgodb (lani 181), podpisanih s psevdonimi. Na sinočnji svečanosti smo postregli še s presenečenjem: po priporočilu strokovne žirije smo podelili kar dve glavni nagradi. Tjaša Šuligoj je slavila z zgodbo (Za)varujte se!, Zala Norčič z Vsebino neznanega telesa. Poleg njiju sta strokovno žirijo najbolj prepričali še Sara Vodopivec z zgodbo Pod mizo in Mojca Volkar Trobevšek z zgodbo Pone-srečanje.
Tričlansko strokovno žirijo, ki je imela zelo zahtevno delo, so sestavljali pisateljica in profesorica slovenščine na Državnem izobraževalnem zavodu Jožef Stefan v Trstu dr. Vilma Purič, knjižna urednica na založbi Beletrina Mateja Arnež ter literarni kritik in novinar časopisa Dnevnik Gašper Stražišar.
»Izvirne kratke zgodbe odlikujeta večplastnost vsebin in raznolikost tematik. Avtorji in avtorice se dotikajo temeljnih bivalnih in moralnih vprašanj človeka. V številnih zgodbah izstopa izrazita družbenokritična drža: razkrivajo sivino, bedo in kulturno mizernost, ki se skrivajo za naličeno podobo sodobne stvarnosti. Pred nami se izrisuje podoba problematične družbe, v kateri ljudi obremenjujejo raznovrstne nadloge – od vsakodnevnega boja za preživetje do begunske krize, od različnih oblik zasvojenosti do kompleksnih, nerazčiščenih odnosov, ki včasih privedejo tudi do nasilja v družini,« v poročilu med drugim ugotavlja žirija.
»Pred nami se izrisuje podoba problematične družbe, v kateri ljudi obremenjujejo raznovrstne nadloge – od vsakodnevnega boja za preživetje do begunske krize, od različnih oblik zasvojenosti do kompleksnih, nerazčiščenih odnosov, ki včasih privedejo tudi do nasilja v družini.«
Gašper Stražišar je sinoči kot glasnik žirije odgovoril tudi na vprašanje, kaj bi priporočil mladim avtoricam in avtorjem: »Napisane zgodbe naj za sabo ne preberejo samo enkrat. In tistim, ki so pošiljali zgodbe, napisane s pomočjo umetne inteligence – to zelo hitro ugotovimo, saj uporablja ene in iste slogovne prijeme … Treba se je potruditi, nobena zgodba ne nastane kar čez noč. Tudi letos ocenjujemo, da so na zgodbah, ki smo jih uvrstili med štiri najboljše, avtorice veliko delale.«
Po temeljitem branju, presojanju in pretresanju v več fazah je žirija le izbrala štiri finalistke, zatem pa se med dvema ni mogla odločiti za le eno najboljšo, saj sta obe vrhunski, vsaka po svoje. Po premisleku je uredništvo AirBeletrine vprašala, ali lahko obe zgodbi dobita prvo nagrado – oziroma si jo, če ne drugače, razdelita.
»Sem sem bil za. Žirijo je treba poslušati,« je na sinočnji prireditvi povedal Andraž Gombač, odgovorni urednik AirBeletrine. »In prve nagrade si avtorici ne bosta delili – vsaka dobi prvo nagrado!«
Eno od njiju, naslovljeno (Za)varujte se!, je na natečaj poslala Tjaša Šuligoj (1990) iz Trbovelj, v Slovenskem ljudskem gledališču Celje zaposlena kot pravnica, sicer pa tudi mentorica in predsednica sekcije Mladinsko gledališče Svoboda Trbovlje. Prav skozi delo v gledališču je dobila tudi izkušnje s pisanjem: občasno je pripravljala predelave besedil ali ustvarila kak krajši skeč ali prizor.
Njena zgodba (Za)varujte se! »izstopa kot izostrena satirična miniatura sodobnosti, ki z natančnostjo skalpela razgali logiko totalnega nadzora, v katerega smo potopljeni«, v utemeljivi poudarja žirija. »Avtorica izbere navidez neopazen, a simbolno nabit prostor – konferenčno sobo devetega nadstropja zavarovalnice – in ga spremeni v laboratorij družbenega cinizma. Svet, ki ga zgradi, je hkrati popolnoma prepoznaven in tesnoben, saj učinkuje kot groteskno zrcalo našega vsakdana: digitalna sled postane valuta, zasebnost mit, zavarovalna premija pa moralna sodba.« Osrednja odlika zgodbe je njena dramaturška natančnost, zgodba blesti v svoji sposobnosti, da kompleksne družbene procese prevede v zelo konkretne, oprijemljive prizore, likovne karakterizacije so izjemno ekonomične in hkrati zelo izrazite, zaključek pa dramaturško izvrsten. »Avtorica s kirurško ostrino razkrije protislovja sodobne digitalne družbe, v kateri zasebnost postane surovina, človeška krhkost pa zgolj parameter v Excelovi tabeli. To ni le dobra zgodba, temveč pomembno opozorilo – in literarno gledano izvrstno opozorilo,« utemeljitev sklene žirija.
»Tjaša Šuligoj s kirurško ostrino razkrije protislovja sodobne digitalne družbe, v kateri zasebnost postane surovina, človeška krhkost pa zgolj parameter v Excelovi tabeli.«
Njeno vsakodnevno gledališko delo je vsekakor vplivalo tudi na nagrajeno zgodbo, je na prireditvi pojasnila Tjaša Šuligoj: »To je bilo najprej odrsko besedilo, skeč, a sem presodila, da ni najprimernejši za format predstave, v kateri naj bi ga uprizorili. Zato sem se odločila, da ne bo zaživel na odru. Po dveh letih sem se spomnila na to idejo, ugotovila, da bo veliko bolj sporočilna v obliki kratke zgodbe, in besedilo predelala med porodniškim dopustom.«
Pri prikazovanju uporabe in zlorabe novih tehnologij jo je navdihovala tudi televizijska serija Črno ogledalo (Black Mirror). »V zgodbi sem želela doseči podoben učinek, ob branju naj bi začutili, da tako daleč pri nadzoru nad posameznikom vendarle še nismo, a smo zelo blizu, korak stran. Tovrstnih distopičnih zgodb imam v glavi še kar nekaj, saj res precej razmišljam o tem,« je še dejala nagrajenka.
Povsem drugačna je druga nagrajena zgodba Vsebina neznanega telesa, ki je do odra v Ljubljani »prepotovala pol Evrope«, kakor so povedali na slovesnosti. Na natečaj jo je poslala Zala Norčič, leta 1996 rojena v Ljubljani. Magistrirala je iz primerjalne književnosti in literarne teorije, deluje na področju filmske produkcije, dokumentarnega filma in vizualnih umetnosti, zadnji dve leti pa živi in ustvarja v Parizu, od koder se je sinoči oglasila v videoposnetku.
»Zgodba se je razvijala kar precej časa in je šla na poti do končne podobe skozi več verzij,« je povedala. »Začelo se je z dvema stavkoma, ki sem ju pred dobrim letom zapisala v svoj dnevnik, zatem se je počasi in postopoma razvijala. Mojo zahvalo za njeno končno podobo si zaslužijo trije. Sestra Liza, ki je vedno moja prva bralka, mi je pomagala, da je zgodba našla svoj končni izraz, in vztrajala, da sem zgodbo poslala na natečaj in lovila zadnje minute razpisanega roka. Pino Pograjc, moj drugi bralec, mi je vlil samozavest, tako da je zgodba zapustila anonimnost mojega računalnika. Lucija Stupica pa je iz prve verzije zgodbe pometala vse moje najljubše stavke, kar mi takrat ni bilo preveč všeč, ampak se je izkazalo, da je bilo nujno.«
Nagrajenka se je žiriji zahvalila za nagrado, ki je »krasno presenečenje ob koncu leta«. In seveda se še fantu, ki je zgodbo navdihnil: »Nikoli ni razumel mojega jezika in zgodbe nikoli ne bo prebral, a je brez njega ne bi bilo.«
Zgodba Vsebina neznanega telesa po oceni strokovne žirije »izstopa kot redko natančen portret intimnosti, ki presega motive ljubezenskega razmerja in se razvije v študijo o identiteti, bližini in prikritih mehanizmih čustvenega razkrajanja«. Odlikujejo jo izjemna občutljivost za detajl, psihološka kompleksnost, eleganten, a ne pretenciozen jezik … »Zgodba si zasluži nagrado, ker združuje preciznost psihološkega opazovanja, simbolno rafiniranost in izjemno slogovno suverenost. To je glas, ki razume sodobno intimo v njeni krhkosti in nerazrešljivosti,« v utemeljitvi še ugotavlja žirija.
»Zgodba Zale Norčič si zasluži nagrado, ker združuje preciznost psihološkega opazovanja, simbolno rafiniranost in izjemno slogovno suverenost.«
Obe nagrajeni zgodbi je na sinočnji prireditvi interpretirala igralka Rina Pleteršek.
Med štiri najboljše od kar 307 prejetih zgodb je žirija uvrstila še Pone-srečanje, ki jo pripoveduje žena gorskega reševalca, avtorica Mojca Volkar Trobevšek (1981) pa fokus pretanjeno prenese in izostri na beguncu, enem od mnogih nesrečnih soljudi, ki jih preredko zares vidimo in začutimo. Strokovna žirija je kot eno od najboljših zgodb, ki jih je dobila na mizo, prepoznala še Pod mizo. V njej Sara Vodopivec (1990) glas posodi protagonistki, vešče prepleta in sooča tišino posameznika in hrup »bližnjih« v direndaju družinskega srečanja.
Avtorice izbranih zgodb so se na sinočnji AirBeletrinini prireditvi predstavile z odgovori na vprašanja, ki sta jim jih postavila odgovorni urednik Andraž Gombač in izvršna urednica Anja Grmovšek Drab. Vse štiri poleg objave zgodb, ki jih boste v prihajajočih dneh brali na našem portalu, in nagradnega honorarja prejmejo še »knjižno darilo s težo«: letos je to Avignonski kvintet angleškega pisatelja Lawrencea Durrella, enega najbolj cenjenih književnikov 20. stoletja, avtorja slovitega Aleksandrijskega kvarteta.
Avignonski kvintet, v izvirniku med letoma 1974 in 1985 objavljen niz petih romanov, ki sestavljajo mogočno literarno umetnino, je izvrstno prevedel Ferdinand Miklavc in leta 2022 prvič v slovenščini izdala Beletrina. »Tekst vzpostavlja in slavi vseobsežno moč človeške ustvarjalnosti, ki lahko po svoji volji razdira kronologije, prehaja vsakršne meje ter z vsemi mogočimi umetniškimi orodji gradi in ohranja vzvišenost umetniškega sporočila,« v spremni besedi poudarja prevajalec.
»Vsekakor nadvse primerno darilo za tiste, ki želijo res dobro pisati,« je ob izročitvi zajetnih paketov nagrajenkam dejal Andraž Gombač, hvaležen vsem, ki so napisali in poslali 307 zgodb: »Ne bomo jih izbrisali.«
