Tretji roman Lare Paukovič Miza za štiri (Cankarjeva založba, 2025) se na prvi pogled obrača k ubesedovanju občečloveških izkustev, kot je denimo žalovanje ob izgubi (glavni junakinji romana, Juliji, pri sedemindvajsetih nenadno umre mama) ali praznina v romantičnih odnosih, ter si prizadeva, da bi bil berljiv, dostopen.
Slogovno je Miza za štiri preprosto, a dokaj izčiščeno besedilo z lepim stavčnim ritmom, ki omogoča hitro, tekoče branje. Notranji monolog pripovedovalke Julije je dovolj razgiban, vanj posegajo dvogovori z ljudmi, ki jo obdajajo (s partnerjem B., z očetom, s sestro V., z materino prijateljico S. in njenim prijateljem D.), tekst tekoče prehaja med različnimi temami in vsebinsko smotrno odmerja prostor zgodbi, ki se dogaja v sedanjosti, reminiscencam in pripovedovalkinim refleksijam. Besedilo se kljub temu prehajanju med različnimi odvodi pripovedi bere izrazito jasno in avtorica prepričljivo meandrira med tem, kar postajajo vse jasneje izčiščeni pripovedni prameni – en, odvijajoč se skozi spominjanje preteklosti, en, odvijajoč se skozi intimni, v svetu prvoosebne pripovedovalke z nikomer deljeni notranji monolog, ter tretji, najbolj povnanjen, v stiku s sedanjim trenutkom romana – in ne s preteklostjo ali potenciali in možnostmi – v katerega posega tudi največ dialogov, vanj vstopa največ oseb.
Slogovno je Miza za štiri preprosto, a dokaj izčiščeno besedilo z lepim stavčnim ritmom, ki omogoča hitro, tekoče branje.
Prvi pripovedni lok romana je smrt Julijine mame Julijane, ki je umrla približno leto dni pred dogajanjem romana, ko je imela Julija sedemindvajset let. Smrt je bila nepričakovana in Julija v letu po materini smrti raziskuje odnos z materjo ter skozi opisovanje anekdot predeluje čustva, ki vznikajo v procesu žalovanja; žalost, bolečino, nemoč, nostalgičnost in anksioznost, a tudi jezo; avtorica je pri tem izrisu izrazito realistična in ji uspe izgraditi celostno emocionalno sliko žalujoče, kar se zdi pomembno – ne le da je Julija v procesu žalovanja depresivna, manj produktivna, da se počuti zataknjeno in izgubljeno, predeluje tudi zamere, ki jih je gojila do mame in skuša za nazaj njeno osebnost izgraditi pazljivo in večplastno. Pri tem je morda manj prepričljiva kot pri izgradnji emocionalne slike pripovedovalke – pri tej gradnji se zdijo deli materine osebnosti, ki so bili za pripovedovalko bolj boleči, precej bolj v ospredju kot materine dobre lastnosti. Občutek imamo, da je bila Julijana spogledljiva, a precej hladna, plitka oseba, ki so jo zanimali zlasti videz, socialni status in ekonomski razred vseh, ki so jo obdajale_i. Veliko je ponovitev, zlasti o tem, koliko ji je pomenil lastni videz, da se je bala staranja, več je tudi namigov na njeno nezvestobo, aroganco v odnosu do Julijane in hladnost v odnosu do moža.
Ne le da je Julija v procesu žalovanja depresivna, manj produktivna, da se počuti zataknjeno in izgubljeno, predeluje tudi zamere, ki jih je gojila do mame.
Podobno težavo pri izgradnji likov lahko vidimo tudi v drugih primerih; skorajda se zdi, da je pisanje imen oseb samo z velikimi začetnicami (B., S., V., D. …) nekakšen odmev tega, da pripovedovalka prihaja v stik samo z njihovimi najbolj vidnimi, najbolj površinsko razkritimi ravnmi osebnosti. Tako denimo prijateljica Julijine matere, S., in njen partner, D., ne obstajata zares kot večplastni osebi, čeprav naj bi bilo »nenavadno« zanimanje, ki ga starejši par izkazuje Juliji in njenemu partnerju po smrti njene matere, osrednje gonilo romana. S. in D. sta kot osebi izrisana stereotipizirano, kot predstavnika višjega srednjega razreda z določenimi za ljubljansko kulturno okolje pogojenimi vedenjskimi vzorci in tipizacijami (nevoščljivost, postavljanje s premoženjem, osredotočenost na videz ipd.).
Podobno Julijin partner B. pretirano shematsko deluje kot nekoliko hladen, čustveno odsoten moški, ki je v odnosu z Julijo samo iz nekakšnega udobja, navade. Imata sicer nekaj svojih ritualov, pripovedovalka opisuje njuno življenje kot sorazmerno mirno in varno, a obenem precej odtujeno, piše, da si dneve organizirata vsak po svoje, tu in tam omenja kake toplejše trenutke, na primer ogled serije zvečer in pridružen prigrizek v postelji, ampak pri tem ji ne uspe ujeti kake specifike, ki bi B. in Julijo ločila od nešteto drugih parov.
V neki meri se zdi, da je tak način izrisa oseb v romanu nameren – da odraža Julijino lastno nezmožnost videti osebe, medosebna razmerja in družbo na kompleksnejši način. Zelo osredotočena je nase, na svoje telo – podobno kot njena mama – in čeprav se zdi, da ustvarja drugačen vtis, da želi ustvariti med seboj in mamo nekakšno distanco, vidimo, da dejansko ne deluje bistveno drugače; živi dokaj izpraznjeno življenje, zahaja na družabne večere, kjer z nikomer ne vzpostavi kake globlje vezi, odtujena je od prijateljic, njen odnos z B. je prazen, z očetom zglajeno vljuden, vendar o njem izvemo še manj kot o materi, in zdi se, da se Julija z njim ne ukvarja kaj več kakor z ostalimi ljudmi v svojem življenju.
Celoten roman tako daje nekakšen vtis sedenja za pregovorno družinsko mizo, kjer se le redko izmenja kaj iskrenega.
Celoten roman tako daje nekakšen vtis sedenja za pregovorno družinsko mizo, kjer se le redko izmenja kaj iskrenega.
Obenem je kljub občosti tem in slogovne dostopnosti Miza za štiri roman, s katerim ni tako lahko priti v stik; opisuje življenje zelo specifičnega družbeno-ekonomskega razreda, kulturni visoki srednji razred iz ljubljanskega okolja, s katerim se je, če mu ne pripadaš, težko poistovetiti. V Mizi za štiri imajo vsi ljudje, celo Julija, ki je stanovanje dedovala, lastne nepremičnine v Ljubljani, izobilje denarja, ki ga zapravljajo za večerje v dragih restavracijah, njihovi pogovori pa se vrtijo okoli potovanj, medosebnih odnosov in čenč.
Tudi Julija ima tako močno socialno zaledje z lastnim stanovanjem in s službo, ki ji vendarle omogoča življenje v Ljubljani, njen največji (ekonomski) problem je, da nima lastnega avtomobila. Julije ne zanima politika, ne zanima je svet, ne zanima je nihče razen nje same, in to se odraža v praznosti teksta samega, ker ga je, pisanega s prvoosebne pozicije, preprosto težko »zapolniti« z vsebinami, ki jih je Julija zmožna posredovati.
Opisuje življenje zelo specifičnega družbeno-ekonomskega razreda, kulturni visoki srednji razred iz ljubljanskega okolja, s katerim se je, če mu ne pripadaš, težko poistovetiti.
Miza za štiri je tako najbolj prepričljiva, kjer izrisuje čustveni profil žalujoče osebe, umanjka pa ji vsebine, ki bi poskrbela, da se branje ne bi zdelo prazno; v romanu se tako skorajda nič ne zgodi, v njem ni skoraj nobenega dogodka, in po prvih tridesetih straneh atmosferična napetost upade.
Zanimivo bi bilo videti, kako bi roman deloval, če bi bil pisan tretjeosebno – morda bi tako vanj vstopilo več izrisov prostorov, globlji notranji svetovi literarnih oseb, morda celo več dogajanja – tako pa smo omejene_i na Julijino perspektivo, ki težko vzdrži romaneskno formo.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.