Pomembna vstopna točka v kratkoprozno zbirko Zavladati vetru Mateje Gomboc je gotovo tematika osamljenosti samskih žensk, pogosteje srednjih let ali starejših, upokojenk, vdov, katerih življenja potekajo, ne da bi vanje (pogosto) posegalo karkoli od zunaj.
Gomboc piše v nekoliko pustem, a izčiščenem jeziku, ki ga zaznamujejo krajše, klinično spisane povedi, polnost proze pa zagotavlja s spretnim meandriranjem med različnimi mikro-fokusi znotraj vsakega odstavka; odmerja prostor opisu okolja, pedantnih procesnosti vsakodnevnih akcij, telesne mimike svojih likinj, njihovih čustvovanj; njena proza nosi v sebi zavest o funkcijah vsakega gradnika pripovednega leposlovja; časa, prostora, dejanja oziroma dogajanja (notranjega in zunanjega), čustvene komponente zapisanega, atmosfere, medosebnih interakcij. Od tu, se zdi, izhaja občutek polnosti in umerjenosti kratkih zgodb Zavladati vetru, obenem pa je tukaj tudi najbrž ena njihovih večjih pasti. Čeprav si kratke zgodbe v zbirki prizadevajo za čim večjo uravnoteženost različnih pripovednih elementov, vseh ne ujamejo enako prepričljivo. Gomboc je sicer spretna v njihovem prepletanju, a nekateri večinoma umanjkajo – emocionalno so teksti precej pusti, emocije se gradijo predvsem iz opisa notranjih doživljanj tretjeosebno izpisanih literarnih junakinj, pozornost na detajle se zdi tako prignana do kraja, da nekako umanjka nekaj, kar bi iz tkiva besedila izstopilo in ga razgibalo, posledično pa trpi atmosferični vidik besedila. Atmosfera zgodb v zbirki Zavladati vetru je pretežno dokaj pusta, umerjena; celo pri redkejših prvoosebnih pripovedovalkah ali kadar so junakinje v stiku z drugimi, avtorica pogosto nekako povzema življenja in shematsko izrisuje situacije teh drugih, ki vstopajo v življenja njenih likinj, pa tudi življenja likinj samih. Atmosfera se še najbolj zgosti, kadar so likinje v kakšni zanje manj pričakovani interakciji ne le same s seboj, temveč tudi s svetom in drugimi ljudmi.
Gomboc piše v nekoliko pustem, a izčiščenem jeziku, ki ga zaznamujejo krajše, klinično spisane povedi, polnost proze pa zagotavlja s spretnim meandriranjem med različnimi mikro-fokusi znotraj vsakega odstavka.
A kakor ta pristop k tkivu besedila v Zavladati vetru ne deluje literarno najbolj posrečen z vidika privlačnosti, berljivosti in napetosti teksta, ga je mogoče s perspektive spetosti z idejno podstatjo zbirke razumeti kot poskus odražanja vsebin, tematik in stanj likinj, ki jo poseljujejo.
Zavladati vetru namreč gradi pripovedi o življenjskih trenutkih in situacijah osamljenih žensk, za katere se zdi, da pretežno nimajo (več) nikogar ali pa imajo le občasne, odtujene odnose (npr. s sosedi, bežnimi ljubimci, odtujenimi otroki …). V svetu, kjer realnost likinj ni sestavljena mreženo, iz odnosov in interakcij z drugimi, obstajata samo dve možnosti: prva je, da so njihovi svetovi zoženi nanje same in jih nič ne prekinja, ustvarja torej monotonost bivanjske izkušnje, v kateri postane vse na neki način enako pomembno; način dvigovanja osebne prtljage na železniški postaji ali pa obujanje spominov iz preteklosti – interakcije se, čeprav pogosto zasidrane tudi v preteklost, kjer so okoli likinje še obstajale druge osebe, načeloma odvijajo znotraj likinj samih. One same nekaj premlevajo, nekaj obujajo, nečesa ne morejo izpustiti; ostajajo s svojimi vsebinami in to, kar je odtisnjeno v tekste, je prav ta krožnost, ujetost v sami sebi.
Druga možnost, po kateri zgodbe večkrat posežejo, je nekakšen vdor v to osamo likinj, ki je navadno zelo nenaden; npr. v zgodbi Elliah se junakinja sreča z mladim fantom, beguncem, in to srečanje ključno zaznamuje njeno življenje. V zgodbi Samo dihati je morda to še bolj očitno, saj junakinja, ki živi notranje osamljeno življenje, spozna žensko, ki ji naloži zgodbo o tem, kako ona sama živi razburljivo in napeto, izjemno humanitarno in pomembno življenje, pa se na koncu izkaže, da gre za zapornico z Doba, ki je ubila svojega moža; a tudi ta umor se je zgodil iz samoobrambe, ženska je bila dolgoletna žrtev družinskega nasilja.
Zbirka Zavladati vetru gradi pripovedi o življenjskih trenutkih in situacijah osamljenih žensk, za katere se zdi, da pretežno nimajo (več) nikogar ali pa imajo le občasne, odtujene odnose.
Prav to se zdi srž zgodb v Zavladati vetru; knjigo pretežno poseljujejo ženske likinje in jo navdajajo s svojo samoto, s pozabljenostjo, ki jo doživljajo od sveta, od (ne)obstoječih ‘bližnjih’ (zlasti je močan motiv otrok, ki so odšli po svoje). S tem se Gomboc loteva redko naslovljene, a dejansko zelo realistične, grenke družbene problematike; ženske v srednjih ali poznih letih pogosto ostajajo same, prav tako so ostarele ženske ena od socialno najbolj ogroženih skupin. Reminiscence na preteklost, ki je pogosto zajemala moža, otroke ali druge bližnje osebe, poudarjajo, da so bile te ženske nekoč skrbnice, negovalke, gospodinje; da so opravljale nevidno, necenjeno emocionalno, skrbstveno in gospodinjsko delo, ki ni bilo opaženo in primerno ovrednoteno, niti preden so osamele, zdaj pa se sploh zdi popolnoma zaman: gre za osebe, ki so svoje življenje dale na razpolago drugim, zato da so končale tako ali drugače izvržene in osamljene.
Gomboc se loteva redko naslovljene, a dejansko zelo realistične, grenke družbene problematike; ženske v srednjih ali poznih letih pogosto ostajajo same, prav tako so ostarele ženske ena od socialno najbolj ogroženih skupin.
Njihove zgodbe so drobne, dogodki v sedanjosti so pogosto ‘premajhni’, da bi vzdržali celotno pripoved, in tako se, morda tudi zaradi samskosti in navajenosti na notranji samostojni monolog, samostojno predelovanje, pogosto zlijejo s preteklostjo, včasih kaj ostane neizpeljano. Konci zgodb so nemalokrat tudi nedoločljivi v smislu, da bi se lahko odvili natanko tako, kot so se – ali pa tudi ne, kar posebej daje vtis nekakšne plavajoče, v sebi nedokončane, nenehno potekajoče, a obenem tudi nikoli zares izpeljane bivanjske izkušnje.
Zgodbam v zbirki Zavladati vetru umanjka nekoliko atmosferske napetosti, a premorejo redko ujemanje med načinom tkanja tkiva besedila in njegovo vsebino, ki ima obenem tudi velik socialni potencial. To so zgodbe, ki jih ni lahko prebrati, a prav s tem spodbujajo, silijo k soočenju z usodami, ki jih raje odmislimo, ker se nam zdijo nepomembne, premalo vznemirljive; premorejo premalo tega, kar trenutno družbo zanima in s tem zanikajo njihov so-obstoj s tistim, kar je trenutno družbeno vidnejše.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.